Pisalnica
Nasmehnil se je s tistimi popolnimi ustnicami. Bilo mi je jasno, da se ga ne bom rešila kar tako. Zavzdihnila sem.
“Sama?” je postavil vprašanje ob katerem sem zardela in upala, da mi ne bo sledil, saj nisem bila pripravljena na to, da me zaloti popolnoma golo.
“Sama,” sem mu pritrdila. “Ian, prosim te ... Ne vznemirjaj me. Prosim te. Že dovolj si to počel celo noč.”
“Prav. Ne bom več,” je odvrnil. “Pohiti, da se tudi jaz na hitro stuširam.” Molče sem pokimala in se odpravila v kopalnico.
Ko sem se vrnila ven iz kopalnice, sem poiskala obleko in se pričela oblačiti. Spomnila sem se, da bi bilo dobro, da vzamem svoj rokopis in prenosni računalnik ter ju spakiram v potovalko. Ravno sem ju spakirala v torbo, ko se je iz kopalnice prikazal Ian. Še vedno nisem verjela, da je tukaj in da si je izposodil moj tuš.
“Si pripravljena?” me je vprašal.
Pokimala sem.
“Zelo tiha si,” je pripomnil.
“Kaj pa naj ti povem?” sem vprašala. Da, bila sem tiha. Zavzdihnila sem, nato pa pograbila svojo torbo in si jo obesila čez ramo. “Ian, dobesedno zvlekel me boš na dopust in postavil si mi kup pogojev, da bi lahko bila s tabo. Le kaj naj rečem? Po vsem, kar sem doživela prejšnji večer, je normalno, da mi ni do pogovora.”
Nasmehnil se je. Nisem vedela, kaj naj si mislim. Bil je tako sproščen ter prepričan sam vase, da nisem vedela, kaj naj sploh še rečem.
“Če me spomin ne vara, si pristala na vse, kar sem ti postavil kot pogoje,” je skomignil z rameni in si pričel oblačiti hlače. Ob pogledu na njegovo golo telo, sem zardela. “Tudi sam sem sprejel kompromis in ne bom silil vate, dokler ne boš pripravljena. Pravzaprav bom ob pravem času poskrbel, da boš pripravljena.”
O bog, kaj mi ta človek povzroča. Najraje bi zakričala od jeze, saj bi mu najraje ugodila kar sedaj, da bi bil že enkrat mir.
“Pravzaprav me boš prosila na kolenih, da si te vzamem,” je dodal in priprl svetle oči. “Bodi prepričana v to.”
Jezno sem ga premerila. Ne bom se poniževala pred njim. Bila sem trdno odločena, da ne bom v nobenem primeru popustila.
“Potem pa stori to sedaj, da me ne boš še bolj ponižal!” sem mu jezno zabrusila. Ian se je zasmejal in si oblekel majico.
“Bi z veseljem, če se nama ne bi mudilo,” je pripomnil in me nasmejano premeril, da bi preveril, kakšno reakccijo je sprožil v meni.
“No, potem pa me ne vznemirjaj,” sem odvrnila. “Sem vesela, ker si prišel do mene, vendar imam tudi sama mejo tolerance, Ian.”
“Potem boš vesela tudi ...”
Ustavil ga je moj mrk pogled. Zasmejal se je sam pri sebi, nato pa prišel do mene in mi z rok vzel torbo ter si jo dal na svojo ramo.
“Kje imaš potovalko?” me je vprašal.
“V dnevni sobi,” sem zamrmrala.
Bila sem vznemirjena, ko sem sedla v njegov avtomobil. Ian je zapeljal nekaj ulic naprej in ustavila sva se pred njegovo hišo. Počakala sem v avtomobilu, ko je šel po svoje stvari. V ogledalu sem opazovala njegov obraz, ko je svoji dve potovalki pospravil v avtomobil, nato pa sedel nazaj na voznikov sedež. Še vedno nisem verjela, da se je prejšnji večer obrnil meni v prid. In da je sedaj Ian z mano.
“Saj ti ni žal, ker si se odločil priti do mene, kajne?” sem nenadoma vprašala, ko je zapeljal proti najbližjemu nakupovalnemu centru.
“Sama?” je postavil vprašanje ob katerem sem zardela in upala, da mi ne bo sledil, saj nisem bila pripravljena na to, da me zaloti popolnoma golo.
“Sama,” sem mu pritrdila. “Ian, prosim te ... Ne vznemirjaj me. Prosim te. Že dovolj si to počel celo noč.”
“Prav. Ne bom več,” je odvrnil. “Pohiti, da se tudi jaz na hitro stuširam.” Molče sem pokimala in se odpravila v kopalnico.
Ko sem se vrnila ven iz kopalnice, sem poiskala obleko in se pričela oblačiti. Spomnila sem se, da bi bilo dobro, da vzamem svoj rokopis in prenosni računalnik ter ju spakiram v potovalko. Ravno sem ju spakirala v torbo, ko se je iz kopalnice prikazal Ian. Še vedno nisem verjela, da je tukaj in da si je izposodil moj tuš.
“Si pripravljena?” me je vprašal.
Pokimala sem.
“Zelo tiha si,” je pripomnil.
“Kaj pa naj ti povem?” sem vprašala. Da, bila sem tiha. Zavzdihnila sem, nato pa pograbila svojo torbo in si jo obesila čez ramo. “Ian, dobesedno zvlekel me boš na dopust in postavil si mi kup pogojev, da bi lahko bila s tabo. Le kaj naj rečem? Po vsem, kar sem doživela prejšnji večer, je normalno, da mi ni do pogovora.”
Nasmehnil se je. Nisem vedela, kaj naj si mislim. Bil je tako sproščen ter prepričan sam vase, da nisem vedela, kaj naj sploh še rečem.
“Če me spomin ne vara, si pristala na vse, kar sem ti postavil kot pogoje,” je skomignil z rameni in si pričel oblačiti hlače. Ob pogledu na njegovo golo telo, sem zardela. “Tudi sam sem sprejel kompromis in ne bom silil vate, dokler ne boš pripravljena. Pravzaprav bom ob pravem času poskrbel, da boš pripravljena.”
O bog, kaj mi ta človek povzroča. Najraje bi zakričala od jeze, saj bi mu najraje ugodila kar sedaj, da bi bil že enkrat mir.
“Pravzaprav me boš prosila na kolenih, da si te vzamem,” je dodal in priprl svetle oči. “Bodi prepričana v to.”
Jezno sem ga premerila. Ne bom se poniževala pred njim. Bila sem trdno odločena, da ne bom v nobenem primeru popustila.
“Potem pa stori to sedaj, da me ne boš še bolj ponižal!” sem mu jezno zabrusila. Ian se je zasmejal in si oblekel majico.
“Bi z veseljem, če se nama ne bi mudilo,” je pripomnil in me nasmejano premeril, da bi preveril, kakšno reakccijo je sprožil v meni.
“No, potem pa me ne vznemirjaj,” sem odvrnila. “Sem vesela, ker si prišel do mene, vendar imam tudi sama mejo tolerance, Ian.”
“Potem boš vesela tudi ...”
Ustavil ga je moj mrk pogled. Zasmejal se je sam pri sebi, nato pa prišel do mene in mi z rok vzel torbo ter si jo dal na svojo ramo.
“Kje imaš potovalko?” me je vprašal.
“V dnevni sobi,” sem zamrmrala.
Bila sem vznemirjena, ko sem sedla v njegov avtomobil. Ian je zapeljal nekaj ulic naprej in ustavila sva se pred njegovo hišo. Počakala sem v avtomobilu, ko je šel po svoje stvari. V ogledalu sem opazovala njegov obraz, ko je svoji dve potovalki pospravil v avtomobil, nato pa sedel nazaj na voznikov sedež. Še vedno nisem verjela, da se je prejšnji večer obrnil meni v prid. In da je sedaj Ian z mano.
“Saj ti ni žal, ker si se odločil priti do mene, kajne?” sem nenadoma vprašala, ko je zapeljal proti najbližjemu nakupovalnemu centru.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Lovaam tvojo zgodbo, res. Tale Ian mi sicer ni preveč všeč... Zdi se mi preveč ukazovaln pa sam nase misl. Upam, da se tekom zgodbe spremeni... Drugače pa še enkrat: amejzing zgodba, supr pišš!!! Pa ne se ment za nesramne komentarje, ker ljudje, ki jih pišejo ne vejo kaj je res dobra zgodba. <333
1
Hvala :)
Ne skrbi, se ne sekiram za taksne komentarje :) mene ne more nic prizadeti ;) ampak to dejansko pove o ljudeh, kaksni so...
Ne skrbi, se ne sekiram za taksne komentarje :) mene ne more nic prizadeti ;) ampak to dejansko pove o ljudeh, kaksni so...
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hellow! :wave::kissing_heart:
Še en the best del :heart_eyes::heart_eyes::relieved:.
Lovam to zgodbo res je mega:stuck_out_tongue_closed_eyes::kissing_heart::stuck_out_tongue_closed_eyes:.
Ne morm ti povedat kok lovam to zgodbo! :heart_eyes_cat::heart_eyes_cat:
Love you and your storyy<:heart_eyes::kissing_heart:
Hobi :octopus::six_pointed_star:
Še en the best del :heart_eyes::heart_eyes::relieved:.
Lovam to zgodbo res je mega:stuck_out_tongue_closed_eyes::kissing_heart::stuck_out_tongue_closed_eyes:.
Ne morm ti povedat kok lovam to zgodbo! :heart_eyes_cat::heart_eyes_cat:
Love you and your storyy<:heart_eyes::kissing_heart:
Hobi :octopus::six_pointed_star:
2
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
