“Kaj pa naj ti odgovorim?” sem vprašala. Najraje bi mu priznala, da je to zaradi njega, vendar sem se odločila, da mu bom slednje dala tako ali drugače vedeti. Njegove oči so me nekaj časa le napeto opazovale.
Počasi se je nasmehnil.
“Kar si želiš,” je odvrnil. “Mislim pa, da potrebuješ nekaj več kot samo dotik.” Imel je prav. Prekleto, imel je prav!
Pristali smo. Ko sva končno prišla pred vhod na letališče, je bilo že čas kosila. Bila sem neznansko lačna in utrujena. Potrebovala sem obrok in nekaj časa zase, saj odkar sva z Ianom odpotovala, nisva bila sama.
“Lačna sem,” sem rekla, ko sva sedla v taksi.
“V hotelu bova jedla,” je odvrnil.
“Prav.”
“Nameraval sem obiskati skoraj vse otoke, če se strinjaš,” je dejal. Prikimala sem. “Martinik je zanimiv, pa tudi nekateri manjši otoki. Pravzaprav sem najel jahto in mislim, da si bova okvirno ogledala vse.”
“Jahto?” sem ga presenečeno pogledala.
“Ja. Lahko greva kadarkoli želiva in se vrneva takrat, ko nama ustreza,” je odvrnil. Pokimala sem. Bila sem v njegovih rokah. Ni mi bilo žal, saj sem spoznala, da mi je dal priložnost, ki sem si jo toliko želela.
V hotelu je bilo vroče. Dobila sva velik hotelski apartma z ločenimi spalnicami. Ian mi je prepustil izbiro. Izbrala sem si sobo, ki je gledala na morje. V istem trenutku, ko sem bila sama, sem stopila do okna in ga odprla. Zagledala sem se v modrino morja in si predstavljala, kako bo lepo ležati na peščeni plaži. Zame je bilo slednje nekaj novega in jasno mi je bilo, da bom izkoristila vsak trenutek, ki sem ga imela na voljo.
Nekdo je potrkal na vrata.
“Ja?”
Odprla so se vrata in vstopil je. Pogledala sem proti Ianu, ki je obstal med vrati. Na sebi je imel oblačila, ki jih je imel na letalu. Ni se preoblačil. Tudi jaz se nisem. Še vedno sem imela oblečeno kratko obleko z naramnicami, ki sem jo kupila v Italiji. Na zadnjem obisku Italije, ko sem bila v Rimu. Izkoristila sem priložnost in se sprehodila po trgovinah, ko sem zagledala to obleko, ki mi je v trenutku padla v oči.
“Nisi rekla, da si lačna?” me je vprašal.
“Saj sem,” sem se zavedla lakote, ki me je pestila v zadnjih dveh urah. Na letalu nisem rada jedla. To opcijo sem izkoristila le, ko sem potovala v Evropo. Let je bil namreč prekratek, da bi sploh postala lačna.
“Potem pa bo najboljše, da greva v jedilnico,” je odvrnil. “Potem pa sem nameraval na plažo, če si za.”
“Dobro,” sem pristala.
Ian me je premeril, nato stopil k meni in me prijel za roko. Njegov dotik me je stresel, vendar se nisem odmaknila. Nisem hotela se odmakniti proč od njega.Vsak njegov dotik mi je pomenil vse, saj sem si slednje želela od prvega trenutka, ko sem ga zagledala. Le zakaj sem morala toliko časa čakati nanje?
“Kaj misliš, če bi se drugače dogovorila?” je nenadoma vprašal. Vprašujoče sem ga pogledala, saj nisem vedela o čem govori.
“Kaj misliš s tem?” sem previdno vprašala.
“Razmišljal sem o tem, da prekineva ta najin dogovor,” je počasi dejal, nato pa me z očmi premeril od glave do pet. “Nočem več čakati na to, da si boš morda premislila. Ne nameravam te izkoristiti ne glede na to, kaj si ti misliš o tem.”
Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Pravzaprav sem si želela, da bi prenehala s tem mučenjem. Pa vendar ... Le kdo mi bo dal zagotovilo, da ne bo pobegnil? Da me ne bo brezsrčno izkoristil in se nato poiskal kakšno drugo žensko? Nisem si hotela domišljati, da sem mu tako nenadoma prirasla k srcu, da ne bi pobegnil ob prvi priložnosti.
Ne bom tvegala.
Ne.