Ogledovala sem si prečudovite koralde, ki so bile pritrjene na skalo, ko je nekaj šinilo iz skale. Dobesedno odskočila sem, ko se je morena vrnila nazaj v svojo luknjo. Sranje! Popolnoma sem pozabila, da ne smem iti preblizu skal, saj se nikoli ne ve, kaj se lahko skriva v njih. To je profesorica zemljepisa zelo rada poudarjala v srednji šoli. Seveda pa sem se spomnila šele sedaj, ko me je skorajda zgrabila morena.
Sledila sem Ianu, ki je plaval naokoli. Opazila sem, kako je stegnil roko in nekaj pobral. Z zanimanjem sem ga pogledala in pokazal mi je školjko. Pomignil mi je, da naj mu ponovno sledim. Navdušeno sem šla za njim, saj me je zanimalo, kaj je pobral. Radovednost mi nikakor ni dala miru in spremljala sem njegovo zaprto dlan.
Nisem vedela, koliko časa sva bila pod gladino, vendar naenkrat se je Ian vračal proti jahti. Še sama sem se odpravila, saj sem hrepenela po zraku. Je že res, da sem med potopom uživala, vendar po drugi strani pa ... Bilo je dovolj. Za prvič.
“Kaj si našel?” sem vprašala, ko mi je pomagal nazaj na jahto. Pomagal mi je odstraniti nekaj opreme in v hipu sem bila lažja. Lažja, a mokra kot miš.
“Bova pogledala,” se mi je nasmehnil. “Najprej pa se rešiva teh oblačil, da mi ne boš še zbolela.” Strinjala sem se. Bilo bi zelo neprijetno, če bi del dopusta preležala v postelji. Ni mi bilo do tega, da bi me videl smrkavo.
Ko sva bila ovita v brisače, mi je pokazal školjko.
“Katere vrste je?” sem radovedno vprašala.
“To naj bi bila školjka bisernica,” mi je pojasnil. Solza bisernica. “To so školjke, ki imajo biser noter. Nisem pričakoval, da jo bom našel.”
Biser? Zanimivo.
“Se ne uporabljajo za verižice?” sem ga premerila, ko je vzel žepni nož in počasi pričel odpirati školjko.
“Prav imaš. In tudi za kaj drugega,” je odvrnil. “Bova videla, če ga bova našla.” Opazovala sem, kako je končno spravil lupino školjke na dva dela. Najprej sem bila razočarana, nato pa sem le zagledala biser, ki je bil pritrjen na drugem delu.
“Poglej, pa je res noter,” sem pripomnila.
“Ja,” se je strinjal. “V vsakem primeru mi bo prišel prav,” je dodal, nato pa s prsti podrsal po biseru. Zasvetil se je.
“Zakaj ga potrebuješ?” sem vprašala.
“Oh, za nič posebnega,” je odvrnil. Dvignil se je in biser postavil v kartonasto škatlo, ki je bila na polici. Dvignila sem obrv. Nisem vedela, zakaj se je čudno obnašal, vendar nisem postavljala nadaljnih vprašanj. Že nova izkušnja z njim mi je dala vedeti, da si želi moje prisotnosti. Bila sem presrečna, ker mi je končno namenjal pozornost, ki sem si jo želela. Prav tako me je prepričal, da se mu pridružim, ko se je ukvarjal s športom.
Bilo je smešno. Še pred kratkim se me je izogibal, sedaj pa ... Sedaj pa me vozi s seboj in mi poskuša približati svoje interese. Dobila sem občutek, da se je nekaj med nama spremenilo. Tisti večer pri Lindi je pravzaprav spremenil vse, kar me je popolnoma presenetilo in hkrati razveselilo, saj me je Ian sam od sebe poiskal.
“Najboljše bi bilo, da se vrneva,” je nenadoma rekel.
“Zakaj?” sem ga presenečeno pogledala.
“Poglej,” je pomignil v nebo. Nisem opazila, da je nenadoma postalo temno. Oblaki so se zgostili in prekrili sonce. Ugriznila sem se v ustnico. Če naju bo ujela nevihta, sva pečena. Ian je imel prav. Najboljše, da se vrneva nazaj in upava, da bova dovolj hitra, saj v nasprotnem primeru lahko zaideva v resne težave.
V nekaj minutah sva bila pripravljena in plula proti otoku, kjer sva bila nastanjena. Opazovala sem morje, ki je postajalo vznemirjeno in upala, da bova pravočasno prišla na otok. Ni mi bilo do tega, da bi umrla na morju, preden ... O bog, o čem razmišljam, sem se oštela, ko sem opazovala temne oblake, ki so postajali vedno bolj in bolj grozeči. Trdno sem bila prepričana, da bova uspela priti na cilj.
“Še koliko, Ian?” sem zaklicala proti Ianu, ki je upravljal motor in se trudil prignati motor do konca, da bi bila čimprej na cilju. Pričele so padati dežne kaplje, ki so osvežile moj obraz. Hladen zrak je povzročil, da sem zadrgetala.
“Sva že pri pristanišču,” je odvrnil.
Ko sva prišla do pomola in je prišel uslužbenec, ki je skrbel za izposojo plovil, sem si oddahnila, čeprav je začelo deževati. Ian mi je pomagal sestopiti na pomol in s svetlobno hitrostjo sva se odpravila proti hotelu.
“Te zebe?” me je vprašal.
“Ne,” sem odvrnila. Ni me zeblo. Bilo je dovolj prijetno, da sem lahko bila v kratki majici in hlačah. Včasih mi ni bila všeč vročina, saj sem se prehitro preznojila in nisem prenesla vonja, ki sem ga oddajala.
Ko sva prišla v hotel, sem se v svoji spalnici hitro slekla in stopila v kopalnico, ki sem jo imela na razpolago. Topel tuš je pregnal vonj po morski vodi. Odeta v kopalni plašč sem stopila iz kopalnice in stopila k oknu. Lilo je kot iz škafa. Še dobro, da sva pobegnila nevihti, saj bi se lahko ob takšnem vremenu zgodila kakšna katastrofa.
“Alina?”