Odšli smo iz policijske postaje. Ko sem odklenila vrata sem se spomnila na pismo, ki mi ga je dal Michael. Dala sem ga staršem in se zlagala, da sem to zjutraj našla v nabiralniku. Ko sta ga prebrala je oče rekel:" Očitno jo je imel res rad."
Nisem vedela kaj je mislil s tem. Če sem iskrena me niti ni zanimalo kaj je pisalo, saj sem vedela, da je ni ubil Michel. To je bilo važno!
Cež nekaj dni je bil pogreb. To je bil najhujši dan v mojem življenju. Vsi smo neutolažljivo jokali. Najhuje je bilo ko so mi sorodniki in prijatelji izrekali sožalje in me s tem vaskič spomnilina Meggie. Tega dneva se nikoli več nočem spominjati!
*b*ČEZ EN MESEC*b*
Po enem mesecu sva z Lily spet odšli v šolo. Bilo nama je zeli težko. Strah naju je bilo kaj si bodo mislili najini sošolci.
Dan je na moje presenečenje kar hitro minil. V šoli je bilo vse vredu. Sošolci so bili prijazni in niso preveč drezsli vame. Okrog enih sem se odpravila domov. Lily je že bila doma saj je imela prej končan pouk.
Do doma imam približno 10 minut hoje. Hodila sem po pločniku in kmalu zavila na potko, kjer je bližnjica. Pot vodi mimo stare podrte hiške.
Kmalu sem prišla domov. Pojedli smo kosilo in mami je rekla:"Kaj ko bi šli v London po trgovinah?"
To se mi je zdela super ideja.
Odpeljali smo izpred hiše. Ves čas smo se vozili v tišini. Ponavadi je bila Meggie tista, ki je celo pot govorila. Ampak zdaj je ni več, in policija še vedno ne ve kdo jo je ubil.
Parkirali smo pred trgovino z oblačili. ko sem odprla vrata sem za vogalom hiše zagledala moškega. Bil je zelo visok in...in imel je svetlo rdeče čevlje. "Emily, mi podaš torbico," je rekla mama. Odmislila sem moškega in mami dala torbico. "Verjetno sem si samo domišljala," sem si rekla, ko ga ni bilo več tam. V trgovini sem si kupila hlače in pulover. Odšli smo nazaj domov. Med vožnjo sem se ozrla proti šoli in tam zagledala moškega v svetleče rdečih čevljih. Nisem dobro videla, zato sem mislila, da si domišljam.
Naslednje jutro sem sama odšla v šolo. Hodila sem po bližnjici, ko sem nenadoma ored staro hiško zagledala moškega, ki je bil v Londonu in pred šolo. Vedela sem, da si takrat nisem domišljala in vedela sem da je on ubil Meggie. Tisti rdeči čevlji so ga izdali. Nisem vedela kaj naj storim. Stekla sem proti šoli. Moški se je pognal za menoj. Tekla sem in se spotaknila ob korenino. Padla sem in moški me je prijel za roko. Hotel sem zbežati a me je s kamnom udaril po glavi. Padla sem v nezavest. Spomnem se samo to, kako sem z napol odprtimi očmi videla, da me je zvlekel v avto.
Hej! Upam da vam je zanimivo!
lp Kokica:popcorn:
Nisem vedela kaj je mislil s tem. Če sem iskrena me niti ni zanimalo kaj je pisalo, saj sem vedela, da je ni ubil Michel. To je bilo važno!
Cež nekaj dni je bil pogreb. To je bil najhujši dan v mojem življenju. Vsi smo neutolažljivo jokali. Najhuje je bilo ko so mi sorodniki in prijatelji izrekali sožalje in me s tem vaskič spomnilina Meggie. Tega dneva se nikoli več nočem spominjati!
*b*ČEZ EN MESEC*b*
Po enem mesecu sva z Lily spet odšli v šolo. Bilo nama je zeli težko. Strah naju je bilo kaj si bodo mislili najini sošolci.
Dan je na moje presenečenje kar hitro minil. V šoli je bilo vse vredu. Sošolci so bili prijazni in niso preveč drezsli vame. Okrog enih sem se odpravila domov. Lily je že bila doma saj je imela prej končan pouk.
Do doma imam približno 10 minut hoje. Hodila sem po pločniku in kmalu zavila na potko, kjer je bližnjica. Pot vodi mimo stare podrte hiške.
Kmalu sem prišla domov. Pojedli smo kosilo in mami je rekla:"Kaj ko bi šli v London po trgovinah?"
To se mi je zdela super ideja.
Odpeljali smo izpred hiše. Ves čas smo se vozili v tišini. Ponavadi je bila Meggie tista, ki je celo pot govorila. Ampak zdaj je ni več, in policija še vedno ne ve kdo jo je ubil.
Parkirali smo pred trgovino z oblačili. ko sem odprla vrata sem za vogalom hiše zagledala moškega. Bil je zelo visok in...in imel je svetlo rdeče čevlje. "Emily, mi podaš torbico," je rekla mama. Odmislila sem moškega in mami dala torbico. "Verjetno sem si samo domišljala," sem si rekla, ko ga ni bilo več tam. V trgovini sem si kupila hlače in pulover. Odšli smo nazaj domov. Med vožnjo sem se ozrla proti šoli in tam zagledala moškega v svetleče rdečih čevljih. Nisem dobro videla, zato sem mislila, da si domišljam.
Naslednje jutro sem sama odšla v šolo. Hodila sem po bližnjici, ko sem nenadoma ored staro hiško zagledala moškega, ki je bil v Londonu in pred šolo. Vedela sem, da si takrat nisem domišljala in vedela sem da je on ubil Meggie. Tisti rdeči čevlji so ga izdali. Nisem vedela kaj naj storim. Stekla sem proti šoli. Moški se je pognal za menoj. Tekla sem in se spotaknila ob korenino. Padla sem in moški me je prijel za roko. Hotel sem zbežati a me je s kamnom udaril po glavi. Padla sem v nezavest. Spomnem se samo to, kako sem z napol odprtimi očmi videla, da me je zvlekel v avto.
Hej! Upam da vam je zanimivo!
lp Kokica:popcorn:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful zanimiv!
0
Moj odgovor:
Nesreča
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Starši
Zdravo! Jaz imam probleme z družino. Če mogoče veste, kako se to lahko spremeni, mi prosim napišite, saj sem že res obupana.
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(192)
Srednje.
(139)
Ni mi všeč.
(37)