"... tudi stopinje živali, domnevajo, da velike mačke.“ Opazovalci so le začudeno gledali v drugo skupino, ki je opazovala bolj na vzhodu. Sami niso niti pomislili, da bi lahko bila za vse zločine kriva žival.
"Ni mogoče,“ je odvrnil Zak Yooted.
"Absolutno se to ni moglo zgoditi,“ je odvrnil Fouch Hacyr.
"Temu res ne verjamem,“ je odvrnil Eill Gradish. Ostali so prikimavali in mrmrali nekaj v tem smislu. Poveljniku je končno prekipelo. "Da mi vsi utihnete!“ se je razjezil. Opazovalci so obmolknili in gledali poveljnika. "Niste slišali za pobite jezdece na Sveti jasi?“
"Ampak gospod,“ je rekel Rickmond Fryz in v žep tiščal krvavečo roko, ki mu jo je bil prebodel Fouch, "za Sveto jaso vedo vsi, da iz nje ne prideš živ.“ Poveljnik je zavzdihnil in se prijel za glavo.
Za njim je bil naporen dan, zdaj pa je moral poslušati neumne mladeniče. "Ja, vem! Fant iz Večne pomladi pa je živi mrtvec, a?“ Opazovalci so se prestopali na nogah in živčno gledali v tla. Spregovoril je Eill: "No... mogoče pa je vse skupaj povezano...?“
Poveljniku je zavrela kri v glavi. Komaj je držal jezo v sebi. Kako lahko tako počasi razmišljajo?! Ni jih več prenesel.
"Fantje, dovolj za danes,“ je rekel, komaj zadržujoč jezo. Ostali so nekaj mečkali in to mu je šlo na živce, zato jih je kar nagnal. Z roko jim je nakazal, naj izginejo pri priči. Takoj so se pognali stran.
*i* Končno, *i* je pomislil.

"Na kratko ježo grem, ata,“ je hitro bleknil Roy in se zapodil skozi izhod dvora. Tokrat se je izognil stopnicah mišljenja (tako jih je poimenoval) in stekel po polžjih.
Dvor je bil zelo lep od znotraj. Ponekod so bile na stenah poslikave, ki jih je naslikal sam dedek. Ni bil ne vem kako znan slikar, ampak včasih si lahko v bližnjih vaseh slišal o umetninah Drawbana Criwilla. Ampak fant, kakršen je bil Roy, ni maral umetnosti.
Vzel je manjši nahrbtnik, nov meč in šel proti konjskim stajam. "Hej, Pogumnež,“ je pozdravil še najboljšega konja in se pri tem počutil res neumno. Ime se mu je zdelo bedno, saj se je Pogumneš bal kar velijo stvari. Njegova siva dlaka se je svetlikala na soncu in za konja je imel kar lepo postavo. *i* O njegovem značaju pa sploh ne bom razmišljal, *i* je pomislil Roy.
Nadel mu je sedlo in odjahal iz dvora. Stražarji so ga vljudno pozdravili in mu spustili most pri Zliftu. Pogumneš je previdno stopal po njem, saj se je malo bal vode. To je bila še ena nadležna stvar pri njem.
Roy se je spomnil kaj mu je rekel dedek. *i* "Da se ne bi slučajno pribljižal Ukletemu gozdu, še manj pa Sveti jasi!“ *i* mu je bil rekel. Fant ga je pač moral ubogati. Dedek mu je namreč obljubil, da bo lahko odšel k očetu, ko bo polnoleten. Tam bo postal del vojske in se boril proti sovražnikom. In to bo čez slaba dva tedna, dedka pa ne sme razočarati.
Zato je Pogumneža usmeril proti planjavam in ne proti gozdu. Jezdila sta po rumenih travnikih in uživala v prijetnem vetriču. Vetrovi so fantu kuštrali črne lase, Pogumnežu pa dolgo svetlo grivo.
Ustavila sta se ob veliki lipi, ki jo je Roy oboževal, Pogumnež pa tudi, saj se je lahko odpočil v senci. Fant je razjahal konja in se ulegel v visoko travo.
Sanjaril je o bližnji prihodnosti, kako se bo vojskoval z očetom. V roki bo držal meč in prebodel sovražnike. Imeli ga bodo za pravega junaka, ki je (oziroma bo) pokončal jastrebo pumo.
Bilo je tako lepo, da je zadremal.
Zbudilo ga je glasno prhanje Pogumneža, ki si je na vsak način prizadeval, da bi pobegnil. A bil je privezan na drevo, zato ni mogel.
"Tvoj konj se pa res boji,“ je nekdo rekel in Roya je tako hitro vrglo na noge, da se je še sam prestrašil. Iz nožnice je povlekel meč in se pripravil, da napade sovražnika.
A izza grma je stopilo dekle. "Saj nisi mislil napasti mene?“ je vprašalo. S svetlimi očmi ga je pogledala in se nasmehnila. Oblečena je bila v navadna kmečka oblačila in lase je imela spletene v kito.
"A ti boš samo zijal vame ali mi boš kaj odgovoril?!“ Roy se je zdrznil in jo pogledal v oči. Srce mu je bilo s svetlobno hitrostjo.
"Em, seveda ne, mislim ja. Napadel te bom, hočem reči, ne, kaj govorim, em... kaj si že vprašala?“ Fant je bil hudo živčen in v lica mu je butnila rdečica.
A dekletu se je to zdelo sila zabavno. Šlo ji je na smeh.
"Jaz sem Siya,“ se je predstavila, "pa ti?“
"Roy sem. Roy Criwill. Doma sem v...“ Ni dokončal stavka, saj ga je Siya prehitela. "V Večni pomladi! Vem ja! Zelo si znan tukaj na kmetijah. Vsi govorijo o tebi kot o junaku!“ Dekle se je zdelo zelo navdušeno. In Roy tudi.
A spomnil se je dedkovega glasu: *i* "Junak?“ *i* mu je bil rekel. *i* "Junak je tvoj oče, ki se bori v vojni.“ *i* Roy se s tem ni mogel sprijazniti.
"Jaz nisem junak,“ je priznal, "samo preživel sem napad jastrebe pume, to je vse. In ja, tudi iz Svete jase sem prišel živ. Peš.“
Siyo je razganjalo od navdušenja in zgrabila ga je za roko. Royu je skoraj zastalo srce, tako vznemirjen je bil.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Tale del je malce daljši, ampak tudi boljši, če vprašate mene.:kissing_heart:
Upam, da vam je všeč :)
Daenerys