Od nekdaj ni bil ljubezenski tip, a dekle s svetlimi lasmi mu je bilo všeč. Ni bila kot drugi, samo smejala se je in vzbujala dobro voljo. "Ne bodi no tako čemeren,“ mu je govorila in se mu nasmihala.

Eill Gradish se je vračal iz dela. Zelo redko jih je poveljnik odslovil tako hitro, očitno je imel danes bolj slab dan. Včasih so opazovalci v akciji ostali več tednov, nikoli pa ne le en dan.
Delo opazovalca je bilo zelo zahtevno delo. Zahtevalo je, da se naučiš plezati po visokih drevesih in preživeti več dni brez hrane. Seveda je potrebno tudi znanje bojevanja, ker nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi.
Eill je spadal med vzhodne opazovalce. Ti so prežali na pomembne podrobnosti, vzhodno od Quele. Quela je bila nekako srednja točka vseh pomembnejših stvari. Poleg vzhodnih opazovalcev so bili še zahodni in južni. Tisti, ki pa so delali na severu, se niso imenovali severni opazovalci, ampak Konica Quele. Quela je bila namreč zelo podolgovata gora, ki je začela jugu, končala pa na severu. Zato so opazovalce severno od Quele imenovali Konica.
Eill se je že kot otrok začel uriti za opazovalca in začetniška opazovalnica je bila na Konici. Kot Koničar se je počutil pomembnega in tudi sprejeli so ga zelo potrpežljivo. A, ko je bil dovolj izurjen, so ga poslali na vzhod. *i* In tako sem prišel med te bedake, *i* je pomislil.

"Te popeljem v vas?“ je vprašala Siya.
"Pa ne vem, no,“ je odgovoril Roy in se zamislil. Saj mu dedek ni prepovedal, da bi šel v vas, kaj ne? Vbistvu mu ni prepovedal ničer poleg tega, da ne sme v gozd.
"Potem pa nič, adijo!“ se je zasmejala Siya in stekla v smer vasi. Fant je gledal za njo. Ni bila obuta in njeni bosi podplati so nežno udarjali ob tla, ko je tekla. Lasje so ji valovali v vetru in zdelo se je, kot da se je celotno telo spremenilo v eno.
Čez par trenutkov je opazil, da je dekle mislilo resno. Bila je že kar daleč.
"Ej, počakaj! S tabo grem v vas!“ je zaklical v njo in se povspel na konja. Z mečem je presekal vrv in pognal Pogumneža po travniku. Siya pa je še kar tekla in tekla proti vasi in ni se nameravala ustaviti.
A seveda ni bila tako hitra kot konj, zato sta jo Roy in Pogumnež kaj kmalu ujela.
Fant je skočil iz sedla in nerodno pristal na tleh. Z nogami je vdaril ob tla. V gležnju je začutil pekočo bolečino, ki ga je v hipu vrgla na tla. S hrbtom ja vdaril na travo in se trenutek so se mu zaprle oči, kot da bi omedlel.
A iz pogleda na zvezde ga je prebudila Siya.
"Au...“ je zajavkal. Takoj je ugotovil, da ima zvit gleženj.
Odprl je oči in zagledal Siyo, ki ga je zaskrbljeno gledala. "Si cel?“ ga je vprašala. "Ti pomagam vstati? Ti obvijem nogo? Si okej?“ "Ja, hvala. Bom zmogel sam.“
Z naporom se je vsedel in se držal za oteklo nogo. Bolečina je bila vedno hujša. "Samo zvit gleženj je.“
Siya je nekaj tuhtala in se mrščila. *i* Je res le zvit? *i* se je vprašala. "Daj, sezuj si čevelj, Roy.“ Fant jo je zmedeno pogledal, a ubogljivo potegnil čevelj iz noge. Hudo ga je zapeklo.
"O, ne.“ Siya je gledala v njega in v očeh se ji je zrcalil strah. "Kaj?“ je vprašal Roy. Postajal je vedno manj potrpežljiv. "Povej že!“
Dekle je samo vstalo in pograbilo svoj nahrbtnik. "Kača te je vgriznila, Roy,“ je povedala čisto umirjeno.
Fant je vzdrhtel. Poznal je veliko hudo strupenih kač. "Katera!?“ je skoraj zakričal, zavedujoč se posledic.
Siyo je vedno bolj skrbelo, zato je rekla: "Poljanska. Tam leze, poglej!“ Ozrla sta se proti smeri, kamor je pokazala Siya in zagledala lisasto kačo, sivo rjave brave, ki je lezla stran od njiju. Roy si je oddahnil. Vedel je, da te niso tako strupene, kot druge.
"Naj grem po pomoč?“ je vprašala punca in si zaskrbljeno ogledovala fantovo rano. "Greva skupaj. Nočem," je rekel, "da me... em... puščaš samega... eheh.“ Siya se je zasmejala in prikimala. Podala mu je roko, da je vstal še tolikor brez bolečin. Položil je roko na njeno ramo in uspelo jima je shoditi. Pogumnež je potrpežljivo hodil ob njima.
Hodili so v tišini, dokler je ni Siya prekinila. "Kako se imenuje tvoj meč?“
Roy je samo zamežikal. Nikoli ni pomislil, da bi meču dal ime. Natančno ga je imel le nekaj dni. "Mojega prejšnjega je oče imenoval Sekira.“ Dekle se je zamejalo. "Sekira?“ je vprašala v smehu. Fant se je namrščil. "Saj mu nisem dal jaz takega imena.“
Nastopilo je še malo Siyinega smejanja, nato pa tišina. Počasi sta stopala po travnikih. "Že vem!“ je vzkliknila. "Vem, kako se bo imenoval!“
"Ja?“
Dekle se je široko nasmehnilo. "Zmaj.“
"Zmaj?!“ Roy je skoraj počil od smeha. Ime se mu je zdelo bedno, ampak... "Pa naj bo,“ je rekel, "ampak zakaj?“
Siya se mu je nasmehnila in odgovorila: "Ker... ga boš vihtel tako, kot zmaji bruhajo ogenj.“ *i* Pa naj bo, *i* je pomislil Roy. Dajmo punci priložnost.
Nekaj časa sta še hodila v tišini, dokler nista v daljavi zagledala vasi.
"Tam je, poglej! Zdaj boš spoznal vse moje...“ Ni ji uspelo dokončati tega, kar je hotela reči, saj je iz bližnjega gozda pritekla velika mačka. Imela je nasršen hrbet in v Roya in Siyo je kazala zobe ter renčala.
*i* O, ne, *i* je pomislil fant.


~~~~~~~~~~~~~~~~~~~


Po dolgem času nov del.:wink: Posvečen je Golmanki, ki me vedno opominja, da ga naj napišem. xD
Daenerys