Ejjj <3
Kokr sva se zmenla-tle je zgodba:

»Ampak...Jake...Ne razumeš,« zaihtela sem in zmajala z glavo. Po licu mi je spolzela mokra, težka, slana solza. Jake je sedel zraven mene in me sočutno opazoval. Ugriznil se je v ustnico in me objel čez ramo. S svojimi rjavimi očmi ti je lahko prodrl tako globoko v zavest... Zadrhtela sem. Soba se mi je zazdela svetlejša, prijaznejša in toplejša ob Jakovem dotiku in njegovem optimizmu. Ob njem sem se počutila varno. Kot bi se skrivala za neprebojnim ščitom, ki nima niti ene luknje. Če pa jo ima...Je nepomembna.
A tokrat preprosto nisem mogla. Čutila sem vsak težek udar srca, kot bi bil zadnji. Nespremenljivo dejstvo, da bom umrla že čez en mesec, je plalo po moji glavi. Celo pod Jakovimi rokami in besedami se nisem več počutila varne. Počutila sem se le še kot težava, težava v življenju drugih.
»Jake...Ne razumeš. Umrla bom že čez en mesec...« sem zavzdihnila in mu roko nežno odrinila stran: »Poišči si novo punco. Ustvari novo življenje. Pozabi...name,« sem zamrmrala, zdaj že na robu solz. Jake je to opazil in sklonil glavo. Nato me je znova pogledal. Njegove rjave oči so poiskale moje in se zastrmele vanje. Prijel je mojo glavo in me nežno poljubil na usta.
Ko se je umaknil je zamrmral: »S tabo bom preživel ta mesec. Naj se zgodi karkoli«
»Jake...Res ne vem...Se ne bi raje umaknil?« sem vprašala, vseeno ganjena od njegovih besed. Bil je tako razumevajoč, ljubeč...in zvest.
»Ne,« je odkimal, in me pogledal: »S tabo grem do konca,« me je objel in poljubil na čelo. Prijel me je za roke, prepletel prste z mojimi in se mi spodbujajoče nasmehnil: »Kdo ve, mogoče boš-« nato je utihnil, njegova nedokončana poved pa je plavala po zraku in mučila mojo podzavest.
»Preživela?« sem vprašala, prepričana, da je hotel reči ravno to: »Bilo bi krasno, Jake...Ampak...Postavili so že diagnozo. Tega...tega ni mogoče ozdraviti« sklonila sem glavo. Obup se mi je širil po telesu, kot virus. Umrla bom. Morda pred rokom, morda po njem. Globoko sem vzdihnila. Znova na robu solz. Potegnila sem roke iz njegovih in si obrisala solzne oči.
»Jake...Prosim te. Lahko greš. Potrebujem-« še preden sem dokončala stavek, je vstal in me pogledal: »Razumem. Jutri bom prišel. Takoj ko bom-«
»Ne. Prosim,« sem ga prekinila in zmajala z glavo: »Ni se ti treba tako truditi zame. Resno mislim, si prepričan, da boš ostal?«
»Prepričan,« je odgovoril in se mi optimistično nasmehnil: »Se vidiva jutri?« je vprašal.
»Ja...Upam« sem zamomljala in začela preučevati tla.
»Daj no, Jessy,« je rekel, in mi prijel brado s svojo roko in se globoko zazrl v moje oči.
Nehote sem zardela, on pa me je že drugič ta dan nežno poljubil.
»Rad te imam, Jess« se je nasmehnil in me objel: »Vedno te bom imel. Ne glede na vse. Zapomni si to,« je še rekel in izginil iz moje sobe.
To je to.
Hvala, ker boš poveala svoje mnenje, zlata si.
P1
P.S VEM DA STE ENI DRUGI TUT TO GLEDAL-KR SEKERITE SE RES!!
P.S.S - Če si že gledal, lahka pls pokomenteraš? Itak je zas. project...