Bogovi in nadnaravne stvari ne obstajajo, vendar so zelo pomemben del naše družbe. Združujejo nas s skupnimi vrednotami in načini razmišljanja. Ni nujno, da veruješ v boga, da bi bil dober kristjan ali dober človek. Lahko si svoboden in podpiraš tradicionalne vrednote. Tudi glede spolnosti se lahko odpreš, in ni potrebe, da si sam sebi nasprotuješ ali preganjaš te misli. Pomembno je, da jih raziskuješ, od kod izvirajo in kam vodijo. Še vedno se lahko počutiš vernega in hkrati zavedaš, da ideja o bogu ni nekaj, kar ukazuje ali nadzoruje, temveč nekaj, kar nas povezuje kot skupnost. Omogoča nam, da skupaj stojimo, si pomagamo tudi v težkih časih, ko so vojne, bolezni ali krize. Upam, da je bilo to jasno.

Najprej, zares ti hvala da si začela s to temo. Jaz in moja družina smo precej verni. Cerkev imamo zares blizu in se skoraj vsako nedeljo odpravimo k sveti maši. Tudi med tednom včasih, kadar je v naši cerkvi maša. Starša sta verna, a ne tako poglobljeno. Ko sem ju kaj vprašala v zvezi z vero smo temo kar hitro zamenjali in se o tem na splošno ne pogovarjamo veliko.
Zdi se mi, da Boga velikokrat vidimo kot neko rešitev, kot nek izhod v sili. V smislu sedaj nimam za povedat nikomur in bom pač povedal njemu. Stara sem 15, skoraj 16 let in imam narejeno tudi birmo. Zdi se mi da pri pripravi na sveto birmo sploh ne poudarjajo glavnih vrednost krščanstva naprimer biti dober človek, spoštovati ljudi......Cerkev je na splošno preveč ujeta v neka pravila, ki bi se jih vsi morali držati. Spomnim se na primer kako je župnik začel pri verouku v osmem razredu govoriti kako živali nimajo duše in jih ne smemo jemati preveč blizu sebe, govoril je seveda tudi o čistosti in kako velik greh je spolnost pred poroko. Takrat sem vsa ta pravila skrbno zapisovala, a jih nikoli nisem zares razumela. Pri pripravi na birmo se s tem nisem veliko ukvarjala in se le naučila vprašanja ki smo jih pač mogli znati. Če bi šla danes še enkrat k birmi bi definitivno spremenila to da bi se že prej povezala z Bogom bolj poglobljeno. Po birmi sem namreč začela veliko brati sveto pismo in moliti skoraj vsak dan, a danes opažam da zvečer velikokrat pozabim, ali pa to naredim precej površno in nezbrano. Žal mi je zato in včasih imam z Bogom res lep pogovor, a še vseeno. Molitev cerkev vidi preveč kot neka pravila, jaz se z Bogom velikokrat pogovarjam kar tako kot da sedi na drugi strani in me posluša. Včasih mu povem kakšen je bil moj dan, se mu zahvalim. Ne vem ali sem morda edina, a pri sebi opažam da ga velikokrat samo prosim, in se zahvalim bolj površno. Rada bi popravila to ''napako'' v najinem odnosu.
Najprej bi ti rada povedala, da sem dolgo časa mislila da sem edina, ki opaža ''luknje'' v svojem odnosu z Bogom in morda tudi pri namenu cele krščanske vere. Da ne bo pomote, meni moja vera pomeni zares veliko. Rada imam način mišljenja, a obstajajo neki dvomi, ki so prisotni v meni.
Naj odprem temo s splavom. Razumem zakaj cerkev in krščanstvo splav vidi kot greh. S splavom dobesedno ubiješ nekoga, ki sicer še ni rojen a bil še vedno neko bitje in bi postal človek če ga ne bi ubil. A ubiti in umor je zame težka beseda. Sama si ne predstavljam da bi pri 15ih letih skrbela za otroka. Tudi še nekaj let zagotovo ne. Seveda moraš imeti podane okoliščine, da podaš svoje mnenje. Kaj pa primeri posilstva, ali pa ko ženske žal ne vedo kdo je oče....primerov je ogromno in seveda jih ne bi smeli metati v isti koš, kot je to velikokrat predstavljeno pri verouku.
Kar se tiče spolnosti pred poroko imam podobno mnenje kot ti. Kaj če si z nekom skupaj že res dolgo časa in želiš deliti ljubezen. Zanima me koliko ljudi se v realnosti zares drži tega pravila. Isto je s kontracepcijo, če si mlad in veš da še nisi pripravljen na otroka je to edina možnost. To je neka odgovornost ki je vbistvu vredna pohvale, a spet jo krščanstvo obravnava kot greh.
Sedaj ko pišem tole svoje mišljenje, mi po glavi hodi vprašanje ''Če imam toliko dvomov, kako sem lahko dobra kristjanka?''. Odgovorila si bom sama. Vera je bila definitivno ustvarjena za namen tolažbe. Zato imamo tudi na svetu različne veroizpovedi, ne le v Bogove temveč tudi v stvari, živali, energije....Sama v te ne verjamem, a nimam nič proti njim, saj je prav da vsakdo svojo vero dojema na svoj način.
Tebi in vsem, ki ste tole morda prebrali svetujem da z vero najdete skupno pot. Vedno so prisotni dvomi in vprašanja, a na njih očitno nima nihče odgovora. Kdorkoli to bere naj se zave da ni sam. Včasih smo le na takšni točki življenja, ko se sprašujemo o sebi in stvareh okrog nas. Mi ki smo skupaj v tem pa se lahko zavemo, da če razmišljamo o naši veri potem smo vsaj na dobri poti. Nekaterim je vseeno kaj uči cerkev, vseeno jim je za Boga, pa so še vseeno kristjani. Mi ki razmišljamo (morda samo na tej točki življenja) pa imamo neko povezavo z Bogom tudi izven cerkve. Pri sveti maši se velikokrat zalotim da razmišljam o drugim zadevah. Vsako nedeljo mi je nekaj običajnega da grem k maši. A morda to jemljemo preveč samoumevno. Moramo ceniti da imamo Boga, na katerega se lahko obrnemo kadarkoli in nas bo poslušal.
Eden od dejavnikov je tudi da je krščantsvo stara religija, ki je temelje postavila v tistem času. Kot družba se svet pomika naprej, in tudi vera in mišljenje vernikov se spreminja. In mislim in vem da v tem nisva sami. Morda pa je prav da se ravno z Bogom o tem pogovoriva in ga prosiva naj nama poda odgovor s katerim bova lahko razumeli najino mišljenje.
Vera je čudovita, a tako kot pri vsaki stvari so dvomi in vprašanja. Morda ne njih nikoli ne bova dobili čisto pravega odgovora. Do takrat pa si jo lahko predstavljava po svoje. Morda je prav zato krščantvo obenem tako zanimivo, na drugi strani pa tako skrivnostno.
Vsa čast, če je kdo prebral tole do konca. Ampak odgovore sem iskala tudi sama in menim da je tale zapis koristil tudi meni, in upam da še komu.