Na ves glas sem zavpila: »Paaatriiick!!«
Tistega zvoka sedaj ni bilo več. Super. Mama za menoj mi je nekaj govorila, a nisem se ozrla nazaj. Previdno sem odšla v njihovo kuhinjo, tam sem našla celo družino. Njihovemu očetu sem podarila prisiljen nasmeh petletnega otroka.
»Živijo. Lahko fantje pridejo z nami na sprehod?«
Na hitro sem se obrnila v Michaelovo smer. Z levo roko si je zakrival svežo modrico na desnem komolcu. Odmaknila sem pogled. Nenadoma se je na vratih prikazala moja mama, Jaxonovim nekaj zamomljala v opravičilo in me začela oštevati, kar tam, v njihovi hiši. Ni me motilo, vedela sem da kaj sem storila narobe. A dosegla sem svoje, fantje so odšli z nami.
Od prejšnjega meseca se ni skoraj nič spremenilo. Zabavali smo se, četudi sem ostale s svojimi kratkimi nogami komaj dohajala. Včasih so pozabili, da imam šele šest let. Pa kaj potem, bilo je super in fantje so bili zares zabavni. Vedeli so ogromno o živalih, ki sem jih res oboževala. Sploh nisem opazila, kdaj smo prišli pred mogočno stavbo, v kateri naj bi očka delal.
»Tukaj dela vaš mož, kajne gospa Hayes?« je vprašal najstarejši od bratov, George, ki je imel trinajst let. Mama se mu je prijazno nasmehnila ter prikimala.
»Sem smo se preselili zaradi njegove službe. Drugače bi ostali na drugem koncu New Yorka, a tako je pač naneslo. Hvala, ker ste moji hčerki tako lepo sprejeli medse. Res ste super fantje.«
Nato sta se začela pogovarjati o šoli, kako bo, ko se bom to leto vpisala v prvi razred, kako bo z Roseinim četrtim… dobro sta se ujela. Tudi sama sem bila presrečna, saj sem na to čakala takoooo dolgo! Bila sem vesela tudi, ko sem videla mamo veselo, očeta veselega… bala sem se le začetka šole. Kako me bodo sprejeli? Se bodo norčevali iz mene? Iz misli me je predramil glas.
»Se kaj veseliš šole?«
Glas je pripadal Williamu, drugemu najmlajšemu bratu.
»Veš, ne sme te skrbeti. Itak so otroci tu okoli prijazni. Če ti bo pa kdo težil, nam boš pa povedala. Saj znamo mi opraviti z malimi razgrajači.«
Veselo se je nasmejal ter mi pomežiknil, jaz pa nisem mogla kaj, da se ne bi nasmehnila nazaj. Tako torej, res me nima kaj skrbeti. Sedaj imam tukaj prijatelje. Prijatelji. Kako lepa beseda.
»Torej bomo hodili na isto šolo?« sem se pozanimala.
»Jaa, itak, kaj si pa mislila, pred nami ne boš imela miru,« je namesto Williama odgovoril Patrick. Tudi on se je zadovoljno nasmejal ter dejal še nekaj v smislu, da se malce heca, a je nekaj tudi res. In takrat sem ugotovila, kaj pomeni, da te ima nekdo rad, tudi, če si z njim nisi ravno v sorodu.
»Sedaj si naša mala sestrica,« je dejal George in me objel čez ramena, kot objameš sestro. Na drugi strani je za roko držal Rose in izrekel enak stavek. Počutila sem se tako… varno. A vseeno sem skrivaj pogledala Michaela. Hodil je ob meni, na moji levi. Celo pot ni rekel še ničesar in vedela sem zakaj. Tudi bratje so vedeli, le Rose ne. Želela sem mu pomagati, mu reči, da bo vse še dobro. Da sem tu, zato da mu pomagam, a iz sebe nisem spravila ničesar. Ko me je pogledal sem se mu lahko le spodbudno nasmehnila. Ni se nasmehnil nazaj.

Prvi dan šole je bil precej mučen. Rose me je sicer pospremila do mojega razreda, a nato je odšla tudi ona in ostala sem popolnoma sama v ogromni učilnici. Našla sem prosto mesto ter se usedla za mizo. Poleg sebe pa sem položila svoj nahrbtnik. Bilo me je tako strah. Upala sem, da bo mesto poleg mene ostalo prazno, a čez nekaj minut se je tja usedel fant nič kaj prijetnega videza. Po celem telesu me je ob pogledu nanj nehote spreletel srh. Imel je zelene oči in prav nič prijazen nasmeh. Njegovi lasje so bili preveč gladko počesani ter urejeni, njegova uniforma pa je bila tako… popolna. Preveč popolna. Bila sem prepričana, da je eden izmed tistih razvajenih maminih sinčkov. Imela sem prav, že sekundo po tem, ko se je usedel, se je okoli njegove mize postavila skupina fantov, podobnih njemu. Preveč uglajenih, da bi bilo resnično, kajti takšni so bili le na videz. To je bila ena izmed slabosti, da nisem vedela nič o sebi, kako naj bi živela tu. Naenkrat sem imela občutek, da bom mogoče tudi sama potrebovala nekoga, ki me bo varoval.
»Ti pa si najbrž ena izmed ta novih?«
Zadnjo besedo je izrekel posmehljivo, nekako privoščljivo. Nekako sem vedela kaj sledi. Grožnje. Izsiljevanje. Debelo sem pogoltnila in se prisilila, da sem pogledala navzgor.
»Lahko bi tako rekli,« sem odgovorila. Moj glas je bil tišji, kot sem si želela.
»Haha, sem vam rekel. Novinke so vse prav lahka tarča.«
Ponosno se je nasmejal svojim prijateljem, saj je dobro vedel, da je ta boj nepravičen, v tem pa je neizmerno užival. Glavo sem sklonila čim nižje in zavzeto sem se poskušala pretvarjati, da nekaj iščem v svoji šolski torbi. Ko sem spet pogledala navzgor, a fant je še vedno strmel vame. Vedela sem, kaj je hotel. Pred njim sem se morala zlomiti, prej ne bo zadovoljen. S pogledom sem hitro ošinila starinsko uro, ki je visela na steni, a je na mojo žalost kazala šele pet čez osem, torej še pet minut do začetka pouka. Tiho sem molila, da bi učitelj skozi vrata vstopil še pred začetkom pouka, čeprav sem vedela, da je to tako rekoč nemogoče. Bilo me je vedno bolj strah. Če se spravi name, ne bom mogla nič. Konec koncev sem le »ta nova«, itak mi nihče ne bi prišel pomagat. Sklanjal se je nevarno blizu mene.
»Hej, kaj pa se greš, Maxim?!«
Sedaj je bil tako imenovani Maxim tisti, ki je otrpnil na mestu. Obrnila sem se proti vratom. Glas je pripadal Patricku. Nisem spregledala tega, da je ob njegovem prihodu otrpnil cel prvi D, konec koncev je bil eden izmed slavnih Jaxonov. Bil je najboljši nogometaš svojih let, to so vedeli vsi. Četrtošolcev pa so se majhni itak vsi bali. Patrick je hitro stopil k meni in se mi spodbudno nasmehnil. Nato je stopil k Maximu.
»Da se ne dotakneš več moje sestrice,« je rekel. Čeprav je bil komaj za kakšen centimeter večji od Maxima, je v tistem trenutku fant v mojih očeh zrasel za celo glavo. Z občudovanjem sem ga gledala. Prvič tisti dan sem se počutila varno. Preden je Patrick odšel iz razreda mi je pomežiknil. V mislih sem se mu stokrat zahvalila.

Mogoče pa sem sedaj tudi jaz dobila svojega varuha.

Ko sem prišla tistega dne domov iz šole, sem se počutila nekoliko bolje. Zadovoljno sem si sezula zdelane superge in odvrgla torbo kar na hodniku. Za mizo so me že čakali vsi družinski člani. Usedla sem se na svoje mesto in si na krožnik naložila kuhan krompir.