Novi del<3
jutri pa končno petek >>>>
~~~
Nisem več stara pet, še zmeraj sedim na kavču zraven Andreja.
Jaz kolena pritisnem k svojim prsim in jih objamem, še zmeraj imam na kolenih sledi padca. Brazgotine. Zmrazi me, ko se spomnim bolečine, konice se mi postavijo po konci. Andrej sledi mojemu pogledu, ki se je zataknil na mojih kolenih.
»Si v redu?«
Nekaj zamrmram sama pri sebi, on pa prhne in roko položi na mojo brazgotino na kolenu.
»Ta pa ni od pretepanja, kajne?« Zazrem se v njegov obraz, na katerega se mu je narisal nasmešek, oči pa so se mu zaiskrile. *i* Spomni se, ni me pozabil, ni pozabil, kako sva se spoznala.*i*
»Spomniš se,« dahnem vsa začudena, nisem pričakovala tega, da si je zapomnil.
»Kako bi lahko pozabil?« takrat se tudi meni na obrazu izriše nasmešek.
»No, potem pa povej, kaj se je zgodilo,« Andrej zavzdihne in zavije z očmi, a mu pri tem ne more skriti nasmeha.
»No, ammm kaj se je že zgodilo?« se namuzne Andrej, to dela samo zato, da bi me spravljal ob živce. V trenutku, ko izreče besede, ga s blazino, katere nitko sem še do predčasnega cufala, rahlo udarim.
»Ej, auč, tako si agresivna?« njegove besede odzvanjajo po sobi, čez trenutek pa oba izbruhneva v smeh.
Smeh čez čas potihne, tišina med nama ostaja zdaj pa ni več tako tiha in ubijalska, a se v njej skriva tudi kanček domačnosti in… prijateljstva?
Nenadoma pa spet zaslišim znan glas. »Bila sva stara pet let. Jaz sem šel z mami na sprehod, poganjal sem se s kolesom. Ko sva se vračala proti domu, sva te zagledala na tleh. Bila si drobcena deklica, z svetlo rjavimi lasmi in očmi lešnikove barve. Sedela si na tleh, točno tako kot sediš zdaj, na kolenih pa si imela razmazano kri, ki se je že začela sušiti in opraskane komolce ter dlani.«
Nasmehnem se mu, nisem pričakovala tega. Nisem hotela, da bi postala preveč čustvena, ker ne znam obvladati čustev, ne znam tolažiti ljudi, nisem narejena za to.
»Ja in potem sem se uzrla gor, nad mano sta stala ti in tvoja mama,«
»Veš, da so tvoje oči ostale enake? Ker so, še vedno so lešnikove rjave, kot na dan ko sva se spoznala, ko si sedela na tleh in jokala,« reče Andrej v mehkejšim glasom.
»Ja in tvoje… tvoje so še vedno zelene,« rečem in pri tem opazim, kako se mu usta ukrivijo navzgor v rahel nasmešek.
Njegov glas postane bolj resen, njegov nasmešek pa rahlo zbledi: »Izi, a ne bi šla domov, pozno je že… Lahko te pospremim, če želiš?«
Tiho sedim na kavču, pogled pa usmerim v tla. Čutim njegov pogled na sebi, njegove besede pa mi odmevajo v glavi in se ponavljajo, kot pokvarjena plošča.
Zberem pogum, dvignem pogled in se zazrem v njegove zelene oči, ki so prepletene z sivim tonom barve. Zavzdihnem, čutim kako se mi v očeh nabirajo solze, a te skrivam in zadržujem.
»A-Andrej, jaz…«
On se usede nekoliko bližje k meni: »Izi, kaj se dogaja?«
Takrat ne zdržim več, solze izbruhnejo. Najprej priteče prva, nato druga, nato jočem, kot, da je zadnjič.
»Hej, hej, hej,« Andrej sedi nenadoma čisto zraven mene, roko pa položi na moj hrbet, njegov dotik je topel, pomirjajoč.
Smrknem, oči imam rdeče in polne solz, a zdaj so se te ustavile, ne pritečejo več, ampak samo prisotne so v mojih očeh.
Andrej me stisne v objem, z glavo se mu naslonim na prsi, in za trenutek samo diham. Na svoji glavi začutim, kako on položi njegovo brado na mojo glavo, še vedno pa me drži v objemu.
»Mmm, lasi ti dišijo,« reče Andrej z tako mehkim glasom, da je njegov ton že skoraj neprepoznaven.
Bitje mojega srca se umiri, diham počasneje, bolj enakomerno. Moje veke pa postajajo vse težje, oči se mi počasi zapirajo.
Slišim še, kako se Andrej nasmehne in me poljubi na glavo, z rokami pa še me vedno močno stiska k sebi. Čez čas Andrej vstane, jaz pa se uležem, še bolj se zavijem v Andrejev pulover, ki ga imam še vedno na sebi in je še vedno rahlo vlažen od mojih solz.
Čez čas spet zaslišim korake, a moje oči so preveč utrujene, da bi bile odprte. Začutim, kako me Andrej pokrije z toplo, mehko, pleteno odejo. On še mi popravi pramen las, ki mi je ušel na obraz in ga zatakne, nazaj na uho. Na svojem licu začutim njegov topel dotik, njegovi prsti, ki počivajo na mojem licu. Zamrmram, to je preveč lepo, da bi bilo res. Vse se je spet začelo postavljati na pravi tir.
Sanjam, dan, ko sva se z Andrejem sanjala. Sanje so tako žive, da mislim, da so resnične. Majhna sem in pet letni Andrej mi pomaga, da vstanem in se postavim na noge. On in njegova mama me skupaj pospremita domov, na njuno presenečenje ugotovimo, da smo sosedje. Sanje so točno take, kot je bil dan: popolne, eden izmed mojih najboljših dni v življenju.
Sanje se spet ponovijo, spet padem s kolesa. Ampak tokrat je drugače, tokrat ni nikogar, ki bi mi pomagal, sama sem in sama sedim na tleh z opraskanimi koleni. Počasi pa vse začne zajemati tema, ki naposled zajeme še mene.
V tistem se zbudim. Samo sanje so bile si prigovarjam. Usedem se na kavč in parkrat zadiham, samo sanje.
»Izi, a si v redu?« njegov glas, me pomirja in njegove oči, ki žarijo in me opazujejo mi dajejo občutek varnosti. Z roko si obrišem solze, ki so se mi nabrale v očeh, čeprav se tega sploh nisem zavedala.
»Ja, le nočna mora. Le sanje,« zajamem sapo, ravno si izmišljujem razlog, zakaj sem tu in zakaj sem tukaj zaspala ter se zbudila sredi noči.
»Ou, fak oprosti, da… da sem tukaj, saj lahko grem domov spat, če… ja,« z zadrego spravim le te besede iz sebe. On se nasmehne, čeprav je v sobi temno, njegov nasmeh žari.
»Ni problema, ti se kar naspi,« njegov glas je šepetajoč. Čez trenutek pa doda: »Pojdi spat v mojo spalnico, nočem, da spiš na kavču. Bom jaz na kavču,«
»Ampak, Andrej-« on me prekine: » Ne, brez ampak Izabela, moja prijateljica si, zato imaš milijon dovoljen, da lahko spiš na moji postelji.«
»Hvala,« zamrmram in se odvlečem do spalnice. Prav je imel, njegova postelja je ogromna. Prevleka je iz lepih vzorcev, odeja pa mehka in topla, cela postelja ima vonj po njem. Vzdihnem in spet počasi odplavam v globok spanec.
~~~
upam, da ste uživali v branju <3