Gledala sem ptico. Velika, kosmata, rdeče-zelenega perja, oblečena v roza oblekico s črnimi srčki. Njegov kljun je bil zaobljen in segal skoraj do neba.

Letel je a zdelo se mi ej da si zeli letiti se visje.
Da mi zeli dooazati da mu bo uspelo a v njegovih oceh vidim strah. Vidim nezaupanje.


Letel je med črnimi oblaki in mi podajal nasmeh, kot bi mi želel povedati da mu bo uspelo zleteti do neba.

Izgledalo je, kot da je osamljen. Kot da v njegovem gnezdu, kjer spi, ni nobene žive duše, ki bi predrla tišino, v kateri je zavit.

Ptica je letel v krogih okoli mene.

Naenkrat pa je začel padati. Srce se mi je ustavilo moj dih se je zataknil v grlu kot kamencek. Krila so mu nehala delovati, kot da zrak ne želi več slediti njegovim udarcem.

Nastavila sem roke – kot neki idot. Svoje prste, umazane od masti hrenovk, sem široko razprla. Oči sem močno stisnila skupaj. A ptič ni padel. Ponovno je vzletel. In tokrat ni bil sam.

V njegovih očeh sem videla novo luč. Novo svetlobo. Ni več bil sam. Zdaj ve, da ne bo padel. Tudi če bo, bo padec lažji, saj bo ob sebi imel prijatelja. Videla sem samozavest in prepricanje da mu bo s pomocjo uspelo priti do neba. Cutim Prepricanje da ce izgubi svojo moc si jo bo sposodil od prijatelja.

Prijateljstvo je kot ptica, ki nas dvigne ko izgubimo moc. Ko smo skupaj, je vsak padec manj straslijv, vsak veter v krilih močnejši. In prav v tem so skrivnosti prijateljstva – v tem, da skupaj letimo višje, kot bi si lahko kadarkoli predstavljali.