Preveč sem obupan, ne zmorem več. Najprej prva solza, sledi druga in kmalu jočem. Že dolgo nisem jokal, ampak zdaj vem, da ni ravno prijeten občutek, ko jokaš.
Odpravim se proti mojemu stanovanju.
Doma se zleknem na kavč, telefon mi zazvoni. Na telefonu se izriše ime Lea <3
Ni šans, da se ji bom oglasil, preveč je imam preveč Lee. Ni več ista, kot je bila.
Kmalu za zgrešenim klicem pride njeno sporočilo. *i* Hej, srček. A pridem k tebi? Prosto uro imam*i*
Naj se gre solit, hitro si izmislil izgovor in jo pokličem. Prvič pozvoni, nato drugič in v tretje zaslišim Lein glas, včasih je ta bil poln sreče isti glas me zdaj spravlja ob živce.
Nadenem si hrapav, prehlajen glas.
»Hej,« začnem in prisiljeno zakašljam, »slabo se počutim, zato sem odšel domov.«
Telefonska linija za trenutek utihne, Lea nič ne reče, jaz pa ta čas izkoristim, da spet prisiljeno kašljam in smrkam v telefon, le, da bi delovalo.
»Ou, okej, hitro se pozdravi,« Lea me hitro odslovi. Vedno ko sem bolan, me preprosto pozabi, ker jo je strah, da bi popolna Lea zbolela.
Komu lažem sploh nisem bolan, zdrav sem kot riba.
Nekaj trenutkov opazujem le dežne kaplje, njihov zvok pa me pomirja.
Zdrznem se, ko zaslišim trkanja na vrata.
Odvlečem se do vrat, odprem jih in v mene gleda par zajokani lešnikov rjavih oči.
----
Nekaj trenutkov se z Izabelo samo gledava, to so najhujše sekunde mojega življenja.
Potem pa mi plane v objem, premražena je.
"Ššš, vse bo v redu," rečem z obupanim glasom v katerem se skriva sreča, ker je končno tu.
"N-ne bo," iztrga se iz mojega objema, "j-jaz, ne ni smela biti tu."
"Ne, hej, kaj govoriš?"
Ona molči, poskusim z bolj nežnim glasom, " Pridi naprej, prosim, Izi, premražena si," stopi korak naprej. Končno.
"Boš čaj?"
Samo prikima, odpravim se v kuhinjo, ona pa mi sledi. Usede se na barski stol, ki je ob pultu.
Njene oči švigajo proti meni in nazaj, celi čas je pozorna.
"Izi," pogledam jo v oči, "česa se bojiš?"
Ne odgovori mi, iz predala vzamem šalčko za čaj.
"Lea, o-ona mi je grozila," ne pogleda me več v oči, svoj pogled raje obrne proti tlom.
"Kaj ti je naredila?"
"Rekla je, da nikomur ne smem povedat, najmanj pa tebi," ne gleda me, rame si ogleduje tla in vidim, da se v njenih očeh nabirajo solze.
"Izi, ne boj se je, nič ti ne bo naredila, dokler sem jaz tu," obupano še dodam, "samo povej mi vse."
Tokrat se Izabeline oči srečajo z mojimi, njen obraz pa zgleda presenečen "torej mi verjameš?"
"Omg, Izabela, seveda, da ti verjamem. Zakaj ti nebi?"
"Ker je Lea, popolna, lepa, pametna, bla, bla, bla... Tvoja Lea."
"Daj no nehaj," nasmehnem se in jo boksnem v ramo, "zeliščni ali sadni čaj?"
Pristavim čajnik z vrelo vodo, potem pa se spet obrnem proti Izabeli.
Prijazno se mi nasmehne, ampak njen nasmeh skriva ves strah, obup in utrujenost.
"Oprosti," začnem, ampak me ona prekine.
"V redu je, res, raje pozabiva na to."
"Greva na kavč, jaz ti prinesem čaj," ona se sprehodi do kavča in se previdno usede, jaz pa čez par minut pridem za njo, s skodelico čaja.
Odložim jo na mizico, ki je poleg kavča, "pazi vroče še je."
"Hvala."
Ne silim v njo, samo čakam, da bo sama začela govoriti.
"Andrej?"
"Ja, Izabela."
"Zebe me," kakšen kreten sem, to sem tudi jaz dojel, pa ji še nisem prinesel koce.
"Počakaj, čez sekundo sem nazaj," hitro grem po mehko odejo.
"Lahko se sama pokrijem," reče Izabela v njenem glasu, pa se skriva nemoč.
Prijazno se ji nasmehnem, "vem, da se lahko, ampak pusti meni, da te."
Odejo ji nadenem okrog ramen. "Boljše?"
Ona prikima.
Iz nenada pa začne. "Lea, ona, ona je hotela, da grem stran od tebe. Rekla mi je, naj te pustim na miru, rekla mi je, da me ti sovražiš."
Prisedem bližje k njej, "prvo kot prvo, ne sovražim te, nikoli te nisem in nikoli te ne bom."
"Drugo kot drugo, ne rabiš poslušat tega, kar ti reče Lea, tretje kot tretje, ne boj se je."
"Ampak, Andrej, rekla je, da če te ne pustim na miru, bo poskrbela, da s tabo nikoli več ne bom izrekla niti besede."
"To ni vse, kajne? Drugače ti ne bi spet silile solze, na površje." S palcem ji obrišem solzo, ki ji je stekla iz oči.
"Rekla mi še je, da če te ne pustim bo mojim staršem povedala, kje se skrivam ta teden, ko še nisem stara osemnajst."
Ona hoče prijeti skodelico čaja, ampak se ji roke tresejo, prsti pa je ne ubogajo.
"Ej, Izi, umiri se, tu si varana,"
"rekla je, da če pridem k tebi, bo povedala mojim staršem, kje sem," pogleda me, "Andrej, sploh nisem varna, če bosta izvedela, bosta še bolj agresivna, poskušala me bota ubiti, ker ju nisem ubogala, ker sem zbežala."
"Ne, ne, ne govori tako, tukaj si pri meni, varna si, jaz bom pa opravil z Leo."
Objamem jo, njeno napeto telo se za trenutek sprosti.
"Če ti bo kdo še kdorkoli hotel narediti, bo imel opravka z mano."
Nasmehne se. Morem jo nasmejati, moja naloga za ta dan.
"A še te zebe?" vidim, da se trese. Ona komaj opazno pokima, slečem si svoj pulover in ji ga podam. Pozabim, da imam na rokah in pri rebrih modrice in, zdaj ko sem v majici s kratkimi rokavi so te precej vidne.
"Andrej!" pa sem že mislil, da ni opazila.
"Nič ni, samo od treninga," rečem ter se probam nasmehniti, komu lažem ona me pozna boljše, kot jaz sebe.
"Ne laži mi," ja pa smo spet tam, vedno ve, kdaj lažem.
"A si se tepel?"
"Ne, resno v redu sem."
"Andrej," moje ime izgovori, kot, da točno ve kaj se je zgodilo.
Dvignem roke v znak predaje, "okej, priznam, stepel sem se."
Očitajoče me pogleda, "zakaj?"
Brez premisleka hitro izstrelim, "vprašaj Luka."
Izabela zavije z očmi.
"On je začel," dodam za obrambo.
Umakne se stran od mene, super jezna je. Primem njeno roko, a ona svojo iztrga iz mojega prijema.
"Daj no, Izi, ne bodi jezna," svoje prste zakopljem med njene, "prosim."
Izabela zavzdihne, njeni prsti pa so prepleteni z mojimi.
"A misliš, da sem pozabila, da so moji prsti ujeti, med tvojimi," postrani me pogleda, "punco imaš."
Agh, spet me je spomnila na Leo.
"Saj je samo prijateljsko, saj sva prijatelja, kaj ne?"
"Prijatelja," potrdi Izabela, "kaj boš naredil z Leo?"
"Izi, a me lahko prosim nehaš opominjat na njo," njeni kotički ustnic se obrnejo navzgor, "greva delat, kaj bolj zabavnega. Moja najboljša prijateljica je tu, pa sva obadva taka, kot, da sva na pogrebu."
Izabela se nasmehne, končno, končno njen naravni smeh. Tisti iskren smeh, ob katerem mi zapoje srce.
"In kaj imaš v mislih, Andrej?" zdaj me je prepričala, da je moje ime lepše, ko ga izgovori ona.
~~~
i smell love