tadammm
uživajte v branju <3
~~
Že od daleč opazim znano postavo. Luka. To je ena najbolj hvaležnih in pozitivnih oseb, ki jih poznam. Pred dvema letoma se je s mamo pobegnil iz Ukrajine. Njegov oče in brat, nista smela oditi, morala sta ostati v ukrajinski vojski. Ko je Luka prišel, je bil potrt, potem ga še je bolj strlo dejstvo, da je njegov oče bil ubit. Zdaj ne ve, če je še njegov brat živ, a ima upanje in kot on pravi: upanje umre zadnje.
Luka je vsak dan nasmejan, res je srečen, da lahko živi. Vsem drugim, pa s tem, da vedeti, da je življenje lepo in prekratko.
»Se mi je zdelo, da te bom našel tu,« njegove besede so preproste, kot, da se dogaja normalen pogovor.
Jaz samo prikimam in se igram z listjem, ki je padlo iz dreves. Gozd je v barvah jeseni, te barve me pomirjajo, občutek, da sem tu varna je neverjeten, občutek, da sem svobodna.
»In? A ti je Andrej povedal?« zdaj me vse zmede, kaj bi mi moral Andrej povedati, pogled dvignem stran od mokrih listov, na tleh. Zazrem se v njegove oči.
»Kaj bi mi moral povedati?«
»Ah, nič, pozabi«
Zdaj postanem radovedna in ta Lukov nasmeh mi pravi, da se bo zgodilo nekaj dobrega.
»Daj no, Luka povej mi,«
»Ne smem, saj ti bo Andrej povedal, ko bo pripravljen.«
Pogled spet spustim na tla, vzamem rdeče-rumen list v svoje roke. Vlažen je, začnem ga trgat in upam, da bom s tem tudi iztrgala vse moje misli iz glave.
Potem ne zdržim več, preprosto postanem jezna.
»Zakaj? Zakaj me nisi poklical med poletjem? Zakaj se zdaj vsi obnašate, kot, da se ni nič zgodilo? Kot, da nikoli nista minila dva meseca, ko nismo imeli stika?«
»Izi… Poslušaj, preprosto nisem mogel, nisem ti mogel povedati, da sem šel…«
Moj obraz prebledi, v moji jezi se pokaže delček skrbi: »Kaj govoriš? Kam si šel?«
»Upal sem, da ga bom lahko pripeljal sem… Da bo lahko spoznal vas, moje prijatelje.«
V grlu začutim cmok, šel je v Ukrajino, šel je iskat brata, lahko bi umrl, morda ga nikoli več ne bi videla, obstaja možnost, da ga zdaj sploh ne bi bilo tu.
»Ja vem, oprosti, sploh se nisem poslovil,«
»Lahko bi te ustrelili!«
»Vem,«
V roki še vedno držim zdaj že cel raztrgan list, kot, da bi želela, da bi lahko raztrgala vse svoje skrbi. Ko bi bilo to le mogoče.
Vstanem se in Luka stisnem v objem.
»Vedno mislim le nase, nikoli nisem mislila, da bi lahko ti… umrl, jaz ne vem kaj bi če bi te izgubila, če bi izgubila vse vas-«
Lukov glas, preseka mojega in s tem prekine moje besede: »Izabela, ne bo se zgodilo. Ne boš nas izgubila, vsi smo skupaj. Prijatelji smo. Vsi za enega, eden za vse,«
Zasmejem se. On me z roko poboža po hrbtu potem se pa umakne iz objema: »Greva? Mila in Andrej naju že čakata«
Z njim se odpravim iz gozda, zdaj se počutim, da gozd hrani par skrivnosti več, ampak to bo vedno varen prostor, kamor se lahko zatečem.
Z Lukom stopiva iz gozda, v mene butne mestni zrak, vonj po bencinu in cesti. Nikoli mi ni bil všeč promet, nikoli prevelike hitrosti na cesti. Sovražim misel na to.
In ko zagledava Milo in Andreja, se nas smeh razleže čez celo mesto, spet je vse v redu, kot, da je naš smeh naravni čeprav je moj prisiljen.

*i**b*Čez tri leta...*b**i*