Kot v pravljici, 4. del
1
Limonca-4. del
4. del
» Ja, jaz sem Luna.«
»In kateri razred si? me je še naprej brez kakršnihkoli zadržkov spraševala Gaja.
»Končala sem osmega.«
»Jaz pa devetega. Torej si ti eno leto mlajša od mene.«
Prikimala sem, mi pa smo medtem že odšli v sprejemnico po svoje kovčke, nato pa po dolgem hodniku do stopnic, po katerih smo se morali vzpeti vse do tretjega nadstropja.
» Jaz sem tu že drugič. Kaj pa ti? Ne spomnim se, da bi te lani videla,« je Gaja govorila medtem, ko smo po stopnicah vlekli kovčke. Ves čas je bila nasmejana in izgledalo je, kot da jo vse skupaj zelo zabava, hodil pa je tako hitro in poskočno, da sem jo skupaj s prtljago komaj dohajala.
»Ne, lani me ni bilo,« sem zasopihala in bila srečna, da sem do tretjega nadstropja prispela brez resnejših okvar pljuč. Sobe so bile oštevilčene in najina se je skrivala za drugimi vrati na levi strani hodnika. Gaja je prijela kljuko, jo potisnila navzdol in na široko odprla vrata. Iz sobe je vse do najinih nosov zavel poseben vonj, ki je bil nežno sladkast. Spominjal me e na vonj po dojenčkih ali pa vonj po spanju. To seveda nima smisla, ampak prepričana sem, da bi spanje imelo tak vonj, če bi ga lahko poduhali. Najina soba ni bila velika in imela vsaka svojo posteljo ob stenah druga nsproti druge. Nasproti vrat je bilo okno, skozi katerega so iznad visokih listavcev uhajali zlato- oranžni prameni svetlobe, ki so osvetlili prostor med posteljema.
»Vauu, fensi soba!« se je nasmehnila Gaja in svoje stvari odvrgla na levo posteljo in se zavrtela po sobi.
»Tole izgleda veliko bolje, kot se si predstavljala,« sem se strinjala. »Edina slaba stvar je, da bova morali vsak dan vsaj milijonkrat hoditi gor in dol po stopnicah. Škoda, da nimajo dvigala.«
Nato sva začeli z oblačenjem najih postelj in zlaganjem stvari iz kovčka v omere, predale in police v kopalnici. Medtem sva se ves čas pogovrajali o stvareh, ki sva jih prinesli s sabo, o taboru, o šoli in niti sekunda ni minila, ko ena od naju ne bi govorila. Zanimivo se mi je zdelo, kako sem se v Gajini družbi počutila tako sproščeno in lahkotno, kot da bi oddajla posebno energijo, zaradi katere bi se lahko z njo pogovarjala toliko kot z nikomer do takrat.
»Ni ravno perfektno, ampak saj je vseeno,« je pripomnila Gaja, ko sva si na koncu ogledovali sobo.
»Greva na večerjo? Lačna sem.«
»Oh, ja, končno večerja!« je neučakano rekla Gaja in se pognala iz sobe, kot da že ves dan ne bi jedla.
……………………
»Luna!« je v temo zašepetala Gaja že dolgo potem, ko bi morali spati.
»Ja?«
»Gre tebi kdaj kakšna tvoja prijateljica res na živce?«
Takega vprašanja res nisem pričakovala. Mislila sem, da me bo vprašala kaj o moji družini, hobijih ali čemerkoli drugem, kar sva se že pogovrajali zadnji dve uri in pol.
»Ne vem. V bistvu se ne družim ravno veliko s puncami iz razreda,« sem rekla po kratkem premisleku. Če sem iskrena, sploh nikoli nisem razmišljala, če mi gre katera od njih na živce.
»Ni nobena od njih tvoja prijateljica?«
»Kaj pa vem. Jaz sploh nimam svoje najboljše prijateljice.«
Gaja se je dvignila in se obrnila k meni. Če ne bi bilo temno, bi zagotovo videla njen začuden obraz.
»Si zaradi tega kdaj žalostna?«
»Misim, da ne,« sem oklevajoče odgovorila. »Nič ni narobe , če nimaš najboljših prijateljic.«
»Saj vem.«
»Pa še nikoli ti nihče ne gre na živce.«
»Luna, zdi se mi, da imaš zelo popustljive živce.«
»Kaj??? Zakaj pa to?« sem se zasmejala.
»Oh, res ne vem. Morda zato, ker imaš lahko prijatelje tudi, če so naporni,« me je pogledala izpod obrvi. »Zelo dober primer sem jaz. Meni gre na živce polno ljudi, tudi moje prijateljice, pa si vseeno ne predstavljam, kaj bi brez njih.«
»Zakaj?«
»Resno? Me zares sprašuješ, zakaj imam prijateljice?«
»Ja,« sem skomignila z rameni in res me je zanimalo, kaj mi bo rekla.
Ampak Gaja mi ni odgovorila. Namesto tega se je zazrla nekam v steno in razmišljala.
»Ne vem,« je nato končno spregovorila. »Ampak ne predstavljam si, s kom bi potem govorila o takih stvareh kot zdaj midve.«
»Hočeš reči, da sem jaz tvoja prijateljica?« sem jo začudeno vprašala.
»Ali nisi?«
Nisem ji odgovorila. Raje sem se zazrla v strop in premišljevala. Spoznali sva se šele tisti dan. Bi lahko že bili prijateljici?
»Greva spat?« sem jo vprašala, da bi spremenila temo pogovora.
»Bi rada šla?«
»Ne.«
»Potem pa bodiva še budni.«
Kmalu zatem naju je premagal spanec, vendar sem vseeno tik preden sem zaspala pomislila, kako osvobajajoče se je bilo z nekom pogovarjati in verjetno sem prvič o življenju razmišljala, da je lepo imeti nekoga ob sebi. Tisto noč sem zaspala zelo vesela.
» Ja, jaz sem Luna.«
»In kateri razred si? me je še naprej brez kakršnihkoli zadržkov spraševala Gaja.
»Končala sem osmega.«
»Jaz pa devetega. Torej si ti eno leto mlajša od mene.«
Prikimala sem, mi pa smo medtem že odšli v sprejemnico po svoje kovčke, nato pa po dolgem hodniku do stopnic, po katerih smo se morali vzpeti vse do tretjega nadstropja.
» Jaz sem tu že drugič. Kaj pa ti? Ne spomnim se, da bi te lani videla,« je Gaja govorila medtem, ko smo po stopnicah vlekli kovčke. Ves čas je bila nasmejana in izgledalo je, kot da jo vse skupaj zelo zabava, hodil pa je tako hitro in poskočno, da sem jo skupaj s prtljago komaj dohajala.
»Ne, lani me ni bilo,« sem zasopihala in bila srečna, da sem do tretjega nadstropja prispela brez resnejših okvar pljuč. Sobe so bile oštevilčene in najina se je skrivala za drugimi vrati na levi strani hodnika. Gaja je prijela kljuko, jo potisnila navzdol in na široko odprla vrata. Iz sobe je vse do najinih nosov zavel poseben vonj, ki je bil nežno sladkast. Spominjal me e na vonj po dojenčkih ali pa vonj po spanju. To seveda nima smisla, ampak prepričana sem, da bi spanje imelo tak vonj, če bi ga lahko poduhali. Najina soba ni bila velika in imela vsaka svojo posteljo ob stenah druga nsproti druge. Nasproti vrat je bilo okno, skozi katerega so iznad visokih listavcev uhajali zlato- oranžni prameni svetlobe, ki so osvetlili prostor med posteljema.
»Vauu, fensi soba!« se je nasmehnila Gaja in svoje stvari odvrgla na levo posteljo in se zavrtela po sobi.
»Tole izgleda veliko bolje, kot se si predstavljala,« sem se strinjala. »Edina slaba stvar je, da bova morali vsak dan vsaj milijonkrat hoditi gor in dol po stopnicah. Škoda, da nimajo dvigala.«
Nato sva začeli z oblačenjem najih postelj in zlaganjem stvari iz kovčka v omere, predale in police v kopalnici. Medtem sva se ves čas pogovrajali o stvareh, ki sva jih prinesli s sabo, o taboru, o šoli in niti sekunda ni minila, ko ena od naju ne bi govorila. Zanimivo se mi je zdelo, kako sem se v Gajini družbi počutila tako sproščeno in lahkotno, kot da bi oddajla posebno energijo, zaradi katere bi se lahko z njo pogovarjala toliko kot z nikomer do takrat.
»Ni ravno perfektno, ampak saj je vseeno,« je pripomnila Gaja, ko sva si na koncu ogledovali sobo.
»Greva na večerjo? Lačna sem.«
»Oh, ja, končno večerja!« je neučakano rekla Gaja in se pognala iz sobe, kot da že ves dan ne bi jedla.
……………………
»Luna!« je v temo zašepetala Gaja že dolgo potem, ko bi morali spati.
»Ja?«
»Gre tebi kdaj kakšna tvoja prijateljica res na živce?«
Takega vprašanja res nisem pričakovala. Mislila sem, da me bo vprašala kaj o moji družini, hobijih ali čemerkoli drugem, kar sva se že pogovrajali zadnji dve uri in pol.
»Ne vem. V bistvu se ne družim ravno veliko s puncami iz razreda,« sem rekla po kratkem premisleku. Če sem iskrena, sploh nikoli nisem razmišljala, če mi gre katera od njih na živce.
»Ni nobena od njih tvoja prijateljica?«
»Kaj pa vem. Jaz sploh nimam svoje najboljše prijateljice.«
Gaja se je dvignila in se obrnila k meni. Če ne bi bilo temno, bi zagotovo videla njen začuden obraz.
»Si zaradi tega kdaj žalostna?«
»Misim, da ne,« sem oklevajoče odgovorila. »Nič ni narobe , če nimaš najboljših prijateljic.«
»Saj vem.«
»Pa še nikoli ti nihče ne gre na živce.«
»Luna, zdi se mi, da imaš zelo popustljive živce.«
»Kaj??? Zakaj pa to?« sem se zasmejala.
»Oh, res ne vem. Morda zato, ker imaš lahko prijatelje tudi, če so naporni,« me je pogledala izpod obrvi. »Zelo dober primer sem jaz. Meni gre na živce polno ljudi, tudi moje prijateljice, pa si vseeno ne predstavljam, kaj bi brez njih.«
»Zakaj?«
»Resno? Me zares sprašuješ, zakaj imam prijateljice?«
»Ja,« sem skomignila z rameni in res me je zanimalo, kaj mi bo rekla.
Ampak Gaja mi ni odgovorila. Namesto tega se je zazrla nekam v steno in razmišljala.
»Ne vem,« je nato končno spregovorila. »Ampak ne predstavljam si, s kom bi potem govorila o takih stvareh kot zdaj midve.«
»Hočeš reči, da sem jaz tvoja prijateljica?« sem jo začudeno vprašala.
»Ali nisi?«
Nisem ji odgovorila. Raje sem se zazrla v strop in premišljevala. Spoznali sva se šele tisti dan. Bi lahko že bili prijateljici?
»Greva spat?« sem jo vprašala, da bi spremenila temo pogovora.
»Bi rada šla?«
»Ne.«
»Potem pa bodiva še budni.«
Kmalu zatem naju je premagal spanec, vendar sem vseeno tik preden sem zaspala pomislila, kako osvobajajoče se je bilo z nekom pogovarjati in verjetno sem prvič o življenju razmišljala, da je lepo imeti nekoga ob sebi. Tisto noč sem zaspala zelo vesela.
Moj odgovor:
Hana123
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
😢
Hej!
Stara sem 16 in sem zalublena v enga. 2 dni nazaj sem ga dodala na snepu in sva si ves cas snepala. Tak med solo sma si skos in pol uciri je sam odpru moj snep in mi ni odsnepu. Torej zej me ma tak 1 dan na opened.
Men je hudo. Vem da ga ne morem prisiliti, da mi snepa oz. da je zaljubljen v mene, ampak mi je ful tezko to sprejet. Ce mu ni mar zame, mu ne morem tega zameriti...
Ampak ni mi jasno kaj je fora da me ima na opened ce sma si skos snepala.
Jokam se za nekom, ki ga nikoli nisem imela...
Hvala za karkoli:cry:
Stara sem 16 in sem zalublena v enga. 2 dni nazaj sem ga dodala na snepu in sva si ves cas snepala. Tak med solo sma si skos in pol uciri je sam odpru moj snep in mi ni odsnepu. Torej zej me ma tak 1 dan na opened.
Men je hudo. Vem da ga ne morem prisiliti, da mi snepa oz. da je zaljubljen v mene, ampak mi je ful tezko to sprejet. Ce mu ni mar zame, mu ne morem tega zameriti...
Ampak ni mi jasno kaj je fora da me ima na opened ce sma si skos snepala.
Jokam se za nekom, ki ga nikoli nisem imela...
Hvala za karkoli:cry:






Zgodba o prijateljstvu