“No učenci, to je prva ura kemije. Sedaj bomo vaša dolgočasna življenja,” teatralno zazehal in s tem okužil še prvo vrsto. “Zato jih bomo začinili z nekaj kemije!” Začel je teči po sprednjem delu učilnice. Čudno smo ga pogledali.
“Je vedno tak?” sem vprašala Cloe.
“Jap,” je rekla Cloe.
“Ponovili bomo, kaj smo se učili lansko leto!” Zazehala sem in si začela zapisovati v zvezek. Takrat se je zabliskalo in zmanjkalo je elektrike. Vsi so se zazrli v luči.
“Sedaj pa bo prišel duh Charlieja Browna, ki bo obsedel Charlie!” je vzkliknil eden izmed fantov. Zavila sem z očmi.
“Kaj ti je naredila? Če si vanjo ji to povej,” sem rekla in ga pogledala. Fantje iz zadnje vrste so se smejali.
“Ohranimo mirno kri. Imamo tu kakšnega, ki ga zanima računalništvo?” je vprašal profesor in poizkušal prižgati računalnik. Vstala je Ava in šla do stikala. Prižgala je luč.
“Ta dam!” je vzkliknila in sedla na svoje mesto.
“Najlepša hvala Ava,” je rekel in se ponovno zatopil v računalnik. “Znaš popraviti tudi to?” je vprašal. Ava je šla do računalnika in v približno petih sekundah prižgala računalnik.
“Izvolite,” je rekla zdolgočaseno in sedla na svoje mesto. Izgledalo je, kot da ne bi imela volje živeti.
“Sara, ti pa poslušaj, ne rabiš odgovarjati,” je rekel profesor in prižgal tablo. Do konca ure sem opazovala profesorja, ki je skakal po sprednjem delu razreda kot majhna vila.

Ko je končno zvonilo, smo vsi stekli ven iz razreda. Razen Zoey je namenoma zaostajala. Grdo sem jo ošinila in šla naprej. Ne morem verjeti, da me je okrivila za nekaj, kar sploh nisem naredila.
“Sara! SARA!” je vpila Cloe.
“Ja?” sem jo zmedeno pogledala.
“V napačno smer si šla,” se je zahihitala. Poizkusila sem se nasmehniti, vendar me je odkrila.
“Oh, pa res,” sem rekla in se nasmehnila. Zmračil se ji je pogled.
“Kaj je narobe?”
“Nič.”
“Lažeš!”
“Ne pa ne!”
“Kaj je narobe?”
“Le razmišljam.”
“Ne rabiš razmišljati o moji sestri. Sama si je kriva, da je tako posebna.” Nasmehnila sem se in šla za njo nazaj v učilnico za kemijo.

Ko je profesor že petič šel po robec, je končno zvonilo.
“Kje je umetnost?”
“Te bom jaz vodila. Da ne boš spet sanjarila vmes,” se je zasmejala. Sledila sem ji. Ko smo prišli pred učilnico za umetnost so fantje prinesli malico.
“Pogovarja se s Raven,” je rekel James. Jack je zavil z očmi. Še vedno smo stali tam. Na lepem sta se pred nama pojavili Charlie in Zoey.
“Si se prišla opravičiti?” je vprašala Cloe in privzdignila obrvi.
“Ti se mi opraviči prva,” je rekla Zoey.
“Lahko nehata?!” je vzkliknila Charlie najbolj glasneje, kar je rekla odkar sem tu. Vprašujoče smo jo pogledali. Vendar ni rekla ničesar več.
“Charlie izberi stran,” je rekla Zoey.
“Zakaj?” je vprašala Cloe.
“Ker ne more prijateljevati z vsemi,” je rekla Zoey.
“Nehajta! Nenehno se pričkata, sedaj sta v vajin prepir vključili še ubogo Saro! Vidve se, kar pričkajta naju pa pustita pri miru!” je vzkliknila Charlie in še celo Zoey je imela zavezan jezik. Takrat je zmanjkalo elektrike. Vrata so se odprla in nekdo je šel ven.
“Au!"je zavpil James in padel. Zaslišal se je pridušen pok.
“James! Ti debil! Pojdi dol iz mene!” je zavpila Cat. Takrat je hišnik prižgal luči.
“Sorčite študentje al dijaki al karkol ste že,” je rekel osivel gospod, ki je imel za možaka starega približno 60 let, kar veliko las. Oblečen je imel zbledel kombinezon, ki je bil ponekod raztrgan. Na obrazu je imel nekaj gubic, vendar je izgledal precej mladostno. Ostale dele telesa pa so prekrivala zbledela oblačila. “Skus mi meče elektriko vn. Vrjetnu je tu zarad strel.” Ponovno je zmanjkolo elektrike in čez par trenutkov so se luči ponovno prižgale. O možaku pa ni bilo več ne duha ne sluha.
“Ste videle to?” sem vprašala Charlie.
“Ne, kaj to?” mi je odvrnila.
“Nič. Pozabi,” sem rekla in se zazrla v steno. Kaj se mi dogaja? Zakaj sem videla duha? Kdo je bil ta možak?
“A malo osvajaš James a? Sem mislila, da imaš Cloe,” je rekla Zoey izzivalno. James je zavil z očmi.
“Veš Cat ni lepo varati,” je rekla še Cloe. Cat je zavila z očmi.
“Sta se vidve pobotali ali me prostovoljno nadlegujeta?” je rekla Cat in se pobrala iz tal. Počistila si je obleko in se vzravnala. Vprašujoče sem ju pogledala.
“Ampak res sta se pobotali?” sem vprašala.
“Sta se?” je vprašala še Charlie.
“Niti pod razno,” sta vzkliknili v en glas. Zavili sva z očmi. Takrat je vrata odprla stara profesorica z sivimi lasmi in razmršeno figo na sredini. Bila je visoka in precej vitka. Ni pa imela tako športne postave kot Lara. Lara ... Kako grozno pogrešam to mojo najboljšo prijateljico? Popoldne jo bom poklicala.
“Kar vstopite,” je rekla in odprla vrata učilnice. Usedla sem se v eno vrsto ob oknu, zraven mene pa se je usedla Cloe. “No učenci, danes bomo risali, kar si mislimo. Kar si mislite spravite na papir.”
“Kaj boš narisala?” me je vprašala Cloe.
“Mojo najboljšo prijateljico iz Slovenije,” sem ji odgovorila in začela risati košarkarsko igrišče. Mimo je prišla učiteljica.
“Nisem vedela, da se zanimaš za košarko,” mi je rekla.
“Kdo jaz?” sem vprašala. Prikimala je. “Ne samo moja najboljša prijateljica obožuje košarko. Živi v Sloveniji, v državi v kateri sem živela ves čas do zdaj.”
“No lepo,” je rekla in šla naprej. Pod mojimi prsti pa je počasi nastajala moja preljuba prijateljica.

Ko je zvonilo in je bila podoba Lare po dveh urah osenčene in končana, sem šla vsa ponosna ven iz razreda.
“Zdaj pa fizika,” je rekla Cloe.
“Me vodiš prosim,” sem rekla in jo proseče pogledala.
“Itak,” je rekla. “Vse za prijatelje.” Za prijatelje, za prijatelj... Ta stavek mi je polepšal dan. Že po selitvi sem imela občutek, da se mi je življenje razsulo. Sedaj se ponovno sestavlja. To je pomenilo takšno potrditev, da se mi življenje ponovno sestavlja. Čeprav je bilo zunaj deževno vreme, je bilo v meni sonce. Kar sredi dogajanja sem jo objela.
“Polepšala si mi dan,” sem ji rekla in se odlepila od nje. Nasmehnila se je in me vodila bogve kam.
“Sedaj imamo fiziko pri profesorici Nini Chow,” je rekla in me vodila do učilnice.
“Tiste z pažem in rjavimi lasmi? Tista v katero je polovica fantov?”
“Jap točno ta.”
“Potem bo pa še zanimivo."
“Se strinjam."

Ko sva bili čez pet minut na svojem mestu pri fiziki, je bila ura končana kot bi mignil.
“Dobro učenci, še 10 minut je do zvonjenja, lahko pospravite in greste,” je dejala profesorica in si vidno oddahnila, ko je še zadnji fant zapustil učilnico.
“Kam greš zdaj?” me je vprašala Cloe.
“Naravnost domov,” sem rekla in šla iz razreda.
“Oh sladka mala Sara,” je rekla Karolina.
“Nisem mala, večja sem od tebe,” sem rekla in si popravila lase.
“Koga briga!” je vzkliknila Cat. “Važno je, da se zavedaš, da si bedna.” Šle so stran in se navdušene hihitale mojemu izrazu. Takrat je ven pritekla Cloe.
“Sara! Kaj je bilo?” me je vprašala. Začela sem hoditi ven.
“Cat in njene prijateljice,” sem rekla in šla. Zunaj sem zagledala Zoey, ki se je pogovarjala s Cat. Cloe je želela iti za njo, vendar sem ji to preprečila. Šla sem naprej, vendar je šla Cloe do Zoey.
“Kako se lahko družiš z njo?” je vzkliknila Cloe.
“Družim se lahko s komerkoli hočem,” je rekla Zoey.
“Ja ampak ta tvoj kdorkoli se norčuje iz Sare,” je rekla Cloe in si dala roke na prsi. Presneto, skregali se bosta zaradi mene. Stekla sem do njiju. Vmes sta se še vedno pogovarjali.
“Sama si je kriva,” je rekla Cat.
“Ne ni kriva ona, ti si kriva, hinavka grda,” je rekla Zoey in šla do mene. Ko je prišla do mene, mi je skočila v objem.
“Kaj pa je?” sem jo vprašala.
“Oprosti, da sva se sprli,” po licu ji je spolzela solza.
“Saj je v redu,” sem dejala, saj se mi ni ljubilo ukvarjati s tem prepirom.
“Mi oprostiš?”
“Ja, vendar imam en pogoj.”
“Kakšnega?” s svetlobno hitrostjo se je obrnila od mene.
“Da se pobotata s Cloe.”
“Bomo videli.”
“Nič bomo videli Zoey. Pobotajta se,” sem rekla in šla. ”Pa lep dan.”
“Lep dan.”

“Doma sem!” sem vzkliknila in si sezula čevlje. Dežnik sem pustila odprt. Takrat je prišla babi.
“Si ti normalna?! Odprt dežnik v hiši pomeni nesrečo!” je zavpila in odprla vrata. Ven je postavila dežnik in skoraj padla na stopnički pred vrati. Ujela sem jo, sedla na stol zraven obešenih bund.
“Babi si resna?!” sem vzkliknila in di slekla bundo.
“Ti si kot moj angel varuh. Tu si,” začela je šteti na prste. “Ah matematika, paštetika ne vem koliko časa si tu, pa si že moja naj boljša prijateljica. Vendar ne smeš delati prekletih stvari!” Nasmehnila sem se in odložila torbo, pri tem pa skoraj razbila ogledalo, vendar sem ga ujela, babi pa sploh ni opazila.
“Babi prekletstva ne obstajajo,” sem rekla.
“Tako ti praviš,” je rekla “Prekleto! Prekletstvo je zajelo moje piškote!” Nasmehnila sem se, ona pa je stekla v kuhinjo. Če nisem prepričana o tem kdo je moj prijatelj, je vsaj babi na moji strani. V tistem je udarila strela in močno je zagrmelo. Dež se je še bolj vlil. Šla sem v sobo in sedla za mizo. Na mizo sem dala zvezek za likovno, ker sem morala narisati svoje občutke. Vendar se mi res ni ljubilo. Ponoviti bi morala še formule za kemijo, vendar me tudi za to ni bila volja. Le strmela sem v pokrajino in dežne kapljico, ki so polzele po oknu. Ko sem približno eno uro tako buljila predse, je v sobo prišla babi.
“Ljubica, si končala?” me je vprašala nežno. Nekaj nerazločnega sem zamomljala. “Kemija kaj? Te formule mi niso nikoli preveč šle.” Obrnila je stol proti meni. “Ni kriva kemija kajne?” je rekla in mi položila roko na ramo. V očeh so me zapekle solze. Ne smem jokati, ne tu.
“Ne,” sem rekla komaj slišno.
“Kaj pa je narobe? Si se sprla s prijateljicami?”
“Ne babi le tak dan je,” sem rekla.
“Pred mano se ti ni treba pretvarjati. Nikar ne laži svoji babici, to prinaša nesrečo,” pomežiknila mi je. Nasmehnila sem se. “No, ker je moje prejšnje piškote zajelo prekletstvo, jih bomo z dvojčicama same naredile. Se nam boš pridružila?”
“Bom, le da pokličem Laro in Erazma,” sem dejala.
“Čakale te bomo v kuhinji,” je rekla in za sabo zaprla vrata. Vzela sem telefon in vtipkala Larino številko. Ne bo se mi oglasila, sem pomislila. Naposled se je le oglasila.
“Sara! Ura je dve zjutraj,” pomela si je oči. Ko je videla moje objokane oči, se ji je obraz nemudoma zjasnil. “Sari! Kaj je narobe?”
“V šoli je ena trapasta punca, ki me stalno zafrkava,” sem vzkliknila.
“Kako je ime tej punci?”
“Cat!” Nenadoma se je začela krohotati.
“Čakaj! Zafrkava te punca z imenom Mačka!”
“Mhm.”
“Reci ji, da v tvojem jeziku pomeni ime Cat mačka, kar pomeni, da naj izbruhne kepo dlak in se gre leviti, če ji kaj ni všeč.” Nasmehnila sem se.
“Hvala Lara.”
“Nekaj mi obljubi.”
“Kaj naj ti obljubim?”
“Da me boš poklicala, če bo karkoli narobe.”
“Lara najina časovna razdalja je tako velika ...”
“Ampak,” teh njenih ampak-ov sem se zmeraj bala. “Koga briga. Sem najmlajša v tej hiši, Lea pride sem le čez vikend, mami je vse popokala in to poletje je bilo najboljše in hkrati najslabše.”
“Lara poizkusila bom, da bom za krompirjeve počitnice v Sloveniji. In tam bom tudi ostala.”
“Upam, da mi boš res.” Obrnila se je. “Celija nehaj mi hoditi za hrbet.”
“Hej Sara,” me je pozdravila. “Potrebujejo te.” Zasmejala se je.
“Mene potrebujejo? Četrti letnik sem in oni potrebujejo mene,” je rekla Lara in se zasmejala. “Takoj pridem,” je še rekla in z gesto pokazala naj se Celija odstrani. Ni razumela, vendar jo je nekdo poslal stran. "Pa še nekaj je.”
“Lara kaj je!”
“Oče je umrl.”
“Kaj?!”
“Ja prav si slišala,” to je rekla s hladnim glasom.
“Žal mi je Lara.”
“Sara ne trudi se. Najbolj me je užalilo, da na včerajšnji dan, ko smo izvedeli, da bo nedvomno umrl, mami ni pripeljala Line. Čisto vseeno ji je zame.”
“Ni ji.”
“Sara obe veva, da ji je. No sedaj pa moram iti, če ne me bo Celija vrgla iz lastne službe.” Nasmehnila sem se in pomahala na zaslon ter prekinila.
“Sala plidi ze. Testo ne bo cakalo stooooooo let!” je vzkliknila Teja.
“Ja, že grem!” sem ji zavpila nazaj. Stekla sem dol po stopnicah. V glavi mi je odzvanjala le ena misel: Poklicati moram Erazma. Med peko smo se zelo veliko smejale in na koncu je bila kuhinja čisto umazana.
“Glem po klpe,” je rekla Neja.
“Ne,” je rekla babi.
“Kako to misliš ne?” sem jo vprašala.
“Ve greste v park,” je rekla babi. Pomenljivo sem jo pogledala. Takrat je v sobo vstopila mami.
“Punce! Sara pojdi po krpe!” je vzkliknila mami.
“Ne,” je rekla babi. Mami je zavila z očmi in odšla. Pred tem nas je poljubila na čelo.
“Boš res sama?” sem jo vprašala.
“Ja. Končno bom lahko pospravila kuhinjo. In poslušala musko iz mojega otroštva.” Ta beseda `muska´ mi je dokončno odločila, da grem v park. To in da bo babi najverjetneje na ves glas pela glasbo iz šestdesetih.
“Torej gremo v park,” sem rekla, šla do vhoda in se oblekla. Čez eno uro smo se končno odpravile. Na vsaki strani sem morala za roko držati eno od dvojčic. Kalifornijske ulice so bile na tak deževen dan puste in prazne. Le sem ter tja je šel mimo kak tip v elegantni obleki in kakšen kamionar. Nasproti je prišel James.
“Kdo je pa to?” je vprašala Teja. Ostala sem tiho in ga ignorirala.
“Kdo je vajina najboljša prijateljica?” sem ju vprašala in šla mimo Jamesa.
“Neja,” je odvrnila Teja in objela Nejo okoli ramen.
“Moja pa Teja,” je rekla Neja in Teji vrnila objem. Nasmehnila sem se in dež se je še bolj ulil. Do nas je pritekel James.
“Še bolj tečen si kot Erazem,” sem mu rekla in pospešila svoj korak.
“Les je,” je prikimala Neja, Teja pa se je zahihitala.
“Kdo je Erazem?” je vprašal.
“Njen fant ali nekaj podobnega,” je rekla Teja.
“Moj bivši fant, ki me je prevaral z mojo največjo sovražnico,” sem mu odgovorila.
“Tvoj fant te je prevaral s Cat?” me je vprašal.
“Ne in to se te ne tiče! Brigaj se zase!” sem zavpila in stekla do parka. Sredi poti sem morala upočasniti, ker dvojčici nista dohajali.
“Tu sva!” sta vzkliknili v en glas. Pognale smo se naprej, vendar nas je James dohitel.
“Kaj sploh hočeš od mene?” sem ga vprašala. Obrnila sem se k dvojčicama. “Pojdita na gugalnico.”
“Na gugalnico? V takšnem vremenu?”
“Nehaj mi pridigati o tem kako moram varovati svoji sestrici. Še posebej ti, ki nimaš izkušen.”
“Oh imam jih.”
“S čim? Z čuvanjem tipkovnice, da ne uide izpod nadzora?”
“Mogoče.”
“Kaj sploh delaš tu?”
“Prišel sem pozdraviti prijateljico.”
“Nisva prijatelja.”
“Ne?”
“Ne.” Takrat sta do mene pritekli dvojčici.
“Sala!” je zavpila Teja in me povlekla za rokav.
“Nekaj ti molava pokazati,” je rekla Neja malenkost mirneje. Bila sem jima neizmerno hvaležna, da sta me izvlekli iz tega pogovora. Erazma pa sploh ne bom poklicala.
“Kaj se je zgodilo?” sem ju vprašala.
“Našli sva eno veliko belo muco ...” je rekla Teja in se prijela za trebuh, ko smo prišle do gugalnice.
“In štili majhne!” je rekla Neja in pokazala na travo. Slekla sem jakno in počepnila k muci, ki je vsa živčna praskala. Imela je štiri mladičke, ki so si bili identični. Vsi so bili norveška gozdna mačka. Mačko sem z malo potrpežljivosti spravila na jakno. Mladički so še vedno sesali mleko. Zavila sem jih.
“Nesimo jih domov,” sem rekla.
“Zdaj imamo nove plijatelje,” je rekla Teja. Do doma smo prišle hitro, saj je mačka skočila iz mojega primeža in tekla za nami sama. Šle smo do naše hiše, ki je bila čisto pri parku in mačke spravile na dovoz. Teja je stekla v hišo in čez deset minut je prišla mami.
“Kje si hodila tako dolgo?” sem rekla in iskala Tejo. Neja je odkimala.
“Poslala sem jo v sobo,” je rekla mami. Pokimala sem.
“Našle smo mucko,” je rekla Neja in stekla v hišo.
“Poskrbeli bomo zanjo,” je dejala. Nesla sem jih h peči, kjer je nasproti tlel kamin. Mami je prinesla iz podstrešja staro žimnico, na katero so se mačke udobno namestile. V tistem trenutku je bilo vse prav, pa četudi ni bilo. Spoznale smo nove plati prijateljstva, znebila sem se Jamesa, ki mi je na plano privlekel stare občutke do Erazma, vendar jih je mačka raztrgala na tako drobcene koščke, da jih ni bilo mogoče več sestaviti. S prijateljicami smo se spet razumele.
“Kako ji bo ime?” je vprašala babi.
“Mamica bo Tigrica, ona bo Cufek, on bo Cvetko, on bo Progo in on bo Lizo,” je rekla Teja. Vprašujoče sem jo pogledala.
“Kako veš katerega spola so mačke?” sem jo vprašala.
“Lala mi je povedala,” je rekla Teja.
“Ne bo Lizo, Lili bo,” je rekla Neja.
“Ni Lili ime za punčko?” sem jo vprašala.
“Ja ampak jaz sem inovativna,” je rekla in pobožala Tigrico po glavi.
“ Kaj pa če bi bil Miko?” sem rekla. Obe sta odobravajoče prikimali. “Torej to so: Tigrica, Cufek, Cvetko, Progo in Miko.”
“Ja!” so vzkliknili vsi hkrati. Sedla sem na sedežno in se naslonila na blazino. Nekaj se je premaknilo in v moje naročje je skočila majhna bela muca, ki je imela po telesu edina proge.
“Ti boš pa Tačka,” sem rekla. Muca je glavico podrgnilo po moji dlani kot, da bi to odločitev odobrila. Tigrica mi je skočila v naročje in njeni mladički so ji sledili. Umila je Tačko in vsi so udomačili na mojih kolenih.

Tačka in Tigrica mi nista obrnili hrbta, ko sem se v Ameriki na faksu prvič napila in se skregala s Avo in se kasneje spet pobotala. Bili sta moji zelo dobri prijateljici, dokler ni Tigrica umrla, ko sem prišla na faks. Tačka je bila z mano, ko sem rodila prvega otroka. Skupaj smo bile celo njuno življenje.






























Hej Metuljčki,
tole je zadnji del, punce so pobotane. Dobite še Epilog. Hvala, če komentirate ali všečkate. Hvala tudi mojima dvema fenicama. Če želi biti kdo FenNumber3, naj mi pove. Ne vem zakaj sem dala zajubljeno ozadje.
Lysm
Heart