Nekoč je živela deklica Olivija. Bila je sirota in imela je dvanajst let. S starši je živela na vasi.

Živeli so v stari hiši, ki je bila v zelo slabem stanju. Skozi streho je ob dežju kapljala voda, pozimi pa je skozi razbita okna pihal mrzel veter. Tudi notranji prostori so bili v slabem stanju. V hiši ni bilo elektrike. V kuhinji ni bilo prav veliko krožnikov, kozarcev, pribora in ostalih kuhinjskih pripomočkov. Niso imeli tople vode, zato so se bolj redko tuširali. Pohištvo je bilo staro in je že skoraj razpadlo. Zunanji del hiše je bil pokrit z mahom. Okoli hiše je stala na pol podrta ograja, za katero je rasla visoka trava, potrebna košnje.

Olivija je skoraj ves čas nosila staro raztrgano obleko, ki je bila včasih modre barve, zdaj pa je bila že skoraj siva. Tudi njena starša sta imela stara oblačila.

Olivija pa ni imela niti prijateljev. To je vedno zavidala drugim otrokom. Za prijatelja si je želela vsaj psa, ki bi ji krajšal čas, da ji ne bi bilo dolgčas.

Vsako jutro, ko je vstala, je imela navado oditi na sprehod do bližnjega gozdička in potoka v njem. Vsakič doslej ta sprehod ni bil nič posebnega in razburljivega. Tokrat pa je v bližini zaslišala cviljenje. Ozrla se je naokrog in prisluhnila, da bi ugotovila, od kod prihaja zvok. Kar naenkrat ji je od presenečenja zastal dih. Zagledala je majhnega volčjega mladiča, ki je izgubljeno gledal naokoli. Olivija se mu je približala, on pa se je prestrašeno umaknil. Nekaj časa ga je opazovala in iztegnila roko proti njemu. Sprva ni vedel, kaj naj naredi, nato pa se je le opogumil in se ji približal. Olivija ga je pobožala, on pa je z očmi previdno sledil njeni roki.

Kar naenkrat je začelo grmeti. Volkec se je vsakič, ko je zagrmelo, zdrznil in se skril pod drevesno vejo. Olivija ga je vzela v naročje in ga pomirila.

Začelo je močno deževati in pihati. Veter je bil tako močan, da se je v bližini zrušilo drevo. Deklica je tekla proti domu z volčjim mladičem v naročju. Ko je pred seboj zagledala dom, si je oddahnila.

Ko je vstopila v hišo, sta starša vsa osupla stala pred njo. Uspelo se ji je dogovoriti, da volkec lahko ostane do naslednjega dne. Presrečna jima je skočila v objem in se jima zahvalila. Starša sta potem na ognju spekla meso in odrezala vsakemu košček kruha. Tudi volkcu sta dala nekaj za pod zob.

Po večerji je Olivija z mladičem odšla v svojo sobo. V stari, razpadajoči omari je zanj našla staro odejo. Legla sta in potem zaspala.

Zjutraj se je Olivija zbudila in odšla v kuhinjo. Po zajtrku jo je oče spomnil, da mora mladič stran. Žalostno ga je pogledala in mu prikimala. Odšla je v svojo sobo, vzela kos papirja in začela pisati. Ko je končala, je vse napisano šepetaje prebrala:
"Draga starša, res mi je žal, ampak odločila sem se, da odidem z volkcem. Če me bosta iskala, bom verjetno nekje v gozdu.Zagotovo pa bom čez nekaj časa prišla nazaj. Ne vem pa še, kdaj. Z ljubeznijo, Olivija."
Nekaj časa je še strmela v pismo, potem pa ga je prepognila in ga odnesla v kuhinjo, kjer ga je odložila na mizo. Nato je z volkcem odšla iz hiše. Preden je zares odšla, je še enkrat odprla vrata in se nekako na daleč poslovila. Zaprla je vrata in potem zares odšla.

Z volkcem je hodila kamor so jo nesle noge. Ob reki sta se usedla na kamen in opazovala, kako voda teče skozi brzice. Ko sta prispela do jase, je Olivija nabrala nekaj posušene trave, da bi jo imela to noč za ležišče. Ko se je začelo večeriti, sta začela iskati zatočišče, kjer bi lahko prespala. Čez nekaj časa sta našla jamo in Olivija je pripravila ležišče. S kresilnimi kamni je nato zakurila ogenj, da sta se lahko malo pogrela. Za večerjo sta pojedla nekaj jagod, ki so rasle pred jamo. Potem sta zaspala.

Zjutraj sta se zgodaj zbudila, stopila iz jame in se zazrla v vzhajajoče sonce. Potem sta zopet pojedla nekaj jagod in odšla naprej raziskovat okolico.

Nekaj časa sta hodila in naenkrat pred sabo zagledala vasico. Šla sta do nje in takrat je Olivija v sebi začutila domotožje. Bala se je, da ne bo našla poti nazaj domov. Potem sta srečala starejšo gospo, ki ju je povprašala, kaj počneta čisto sama. Olivija ji je vse razložila in gospa ju je povabila v svojo hišo. Dala jima je nekaj kruha, goveje juhe in vode. Ko sta se okrepčala, sta se zahvalila in odšla.

Medtem sta Olivijina starša že prebrala njeno pismo in nista vedela, kaj naj storita.Takoj jima je bilo jasno, zakaj je odšla. Ker nista vedela, kje bi Olivija lahko bila, nista mogla nič narediti. Lahko sta le čakala in upala, da se njuna hči čim prej vrne.

Olivija je z mladičem prišla do jase, kjer se je odločila, da bosta prenočila. Za večerjo sta spila mleko in pojedla kruh, ki jima ga je dala prijazna vaščanka. Takrat se je spomnila, da njen novi prijatelj še nima imena, Nekaj časa je tiho zrla v nočno nebo in razmišljala, kako bi ga poimenovala. Odločila se je, da mu bo ime Sivko. Seveda zaradi njegovega mehkega in sivega kožuščka.

Ko sta se ob sončnem vzhodu zjutraj zbudila, sta se začela loviti po travniku. Bila sta zelo razigrana in zelo sta uživala. Tako so minevali dnevi in meseci.

Čez približno leto in pol sta šla po kamniti poti, ravno prav široki, da se je po njej še dalo normalno hoditi. Levo od poti je bil globok in strm prepad. Približno na polovici poti je Sivko stopil preveč proti prepadu in kamnita pot se je začela vdirati. Sivko se je nagibal proti prepadu. Olivijo je zgrabila panika in ni vedela, kaj naj stori.Skušala se je pomiriti in v tistem trenutku najbolje ukrepati. Vrv, ki jo je imela za vsak slučaj obešeno na rami, je hitro zgrabila, naredila zanko, s katero je okoli pasu uspela ujeti Sivka. Ker je bil zelo težek, ga je komaj povlekla nazaj na kamnito pot, saj sta skoraj oba zgrmela v prepad. Začutila sta veliko olajšanje. Nato sta nadaljevala svojo pot.

Spet je minilo kar nekaj časa. Mirno sta sedela na gozdnih tleh in se igrala z jesenskim listjem. Njuno hihitanje je prebudilo medveda iz globokega spanca in jezno je odšel proti njima. Ko sta ga zagledala, sta se v trenutku pobrala s tal. Začela sta teči na vso moč, ampak medved jima je bil tik za petami. Olivija je zgrabila palico in jo usmerila proti njemu. To ni pomagalo, saj je bil medved vedno bližje. Naenkrat je Sivko skočil pred medveda in se z njim začel boriti.. Olivija je postala zelo zaskrbljena, saj je vedela, da je medved po vsej verjetnosti močnejši. Močno je udaril Sivka, ki je potem obležal, on pa odšel. Olivija je stekla do Sivka. Iz oči so ji začele teči velike solze, saj se ji je zdelo, da se mogoče ne bo več prebudil. Na veliko rano mu je hitro položila zdravilen list in ga skušala prebuditi, vendar ji ni uspelo. Ko pa je skoraj že povsem obupala, se je Sivko prebudil. Olivija ga je veselo objela.

Nekaj tednov sta počakala tam, da je Sivko za silo okreval. Ko pa je že lahko hodil, sta začela iskati pot domov. Več dni sta jo iskala in na koncu sta jo le našla.

Olivija je potrkala po vratih in počakala, da jima jih kdo odpre. Ko so se vrata naposled odprla, je zagledala svoja starša, ki pa je najprej sploh nista prepoznala.Zelo kmalu se jima je posvetilo in veselo sta objela svojo hčerko in nazadnje pobožala še Sivka. Olivija jima je na dolgo in široko povedala vse o njunih dogodivščinah, njena mama pa je z naravnimi zdravili ozdravila Sivka.

Na koncu je Sivko lahko ostal pri njih. Olivija je tako še dolgo imela svojega najboljšega prijatelja in vsi skupaj so srečno živeli do konca svojih dni.