𝟐. 𝐏 𝐎 𝐆 𝐋 𝐀 𝐕 𝐉 𝐄
Stala sem pred posteljo v spalnici in strmela v belo posteljnino. Bila je popolnoma pomečkana, celotna moja stran spalnice je bila razmetana. *i*Zakaj?*i*
Moje telo se ni moglo premikati od bolečin, vse me je peklo in bolelo. Samo upala sem lahko, da bo kmalu boljše.
Strmela sem v svoje stvari in nisem mogla razumeti zakaj so bile razmetane. Še vedno nisem bila sposobna dojemati sveta okoli mene, kaj šele razmišljati. Ne vem kako dolgo sem še stala tam in se prepustila bolečinam, ki sem si jih verjetno zaslužila. Zaslužila sem si trpeti za veliko stvari, najbolj pa me je morila zadeva z Liv. Nevem, če si bom sploh kdaj lahko odpustila, da sem jo takole pustila.

'Auuu!'
'Oprosti, oprosti, oprosti!' se mi je začela opravičevat neka punca. Ponesreči se je zaletela vame in šele kasneje opazila, da sem bila pretepena.
Zazrla sem se ji v njene svetlo zelene oči prepričana, da bi morala kaj reči vendar nisem bila sposobna. Zato sem samo strmela vanjo in čakala, da bo kaj naredila.
'S-si v redu?'
Bilo je očitno, da nisem bila ampak nisem želela biti nesramna in sem samo prikimala. Že ob najmanjšem premiku glave me je zapeklo po celotnem telesu. Prijela me je za roko in mi pomagala sesti na mojo posteljo.
'Naj ti pomagam.' pogledala sem jo z začudenim pogledom. 'Oskrbeti rane seveda. Videti si resno poškodovana. Aja in preden si prišla so skrbniki prebrskali vse tvoje stvari in vzeli vse razen šolskih zadev,' mi je razložila medtem, ko je skrbno očistila vsako rano na mojem telesu.

Nisem se zavedala kdaj je končala in odšla. Niti zahvalila se ji nisem, čeprav sem dvomila, da je to bilo sploh potrebno. Ljudje kot jaz niso poznali zahval in se jim je to zdelo samoumevno včasih celo smešno.
Spomnim se, ko sva še z Liv bile skupaj na ulicah. Enkrat sva pomagale staremu moškemu nesti vrečke hrane do doma in na koncu se nama je zahvalil, zdelo se nama je blazno smešno saj sva ga zraven še oropali. Vzeli sva par kosov kruha in nekaj denarja.
Saj res Liv, moram narediti načrt kako jo spraviti noter. Niti sanjalo se mi ni kako mi bo to uspelo vendar morala sem vsaj poskusiti pa tudi, če pristanem nazaj zunaj. Obljubila sem ji, da bova skupaj prišli noter.

Skoraj nama je uspelo prišli sva do vrat in prosili, da naju vzamejo. Skrbniki so rekli, da imajo prostor samo za eno. Brez premisleka sem rekla, da bo šla Liv z njimi a ona me je že potisnila naprej. Preden bi karkoli rekla sta me dva močna skrbnika odvlekla v sirotišnico. Njo so pa pustili pred vrati klečati na kolenih in prositi. Vrata so se ji zaloputnila pred nosom in ostala je sama, zunaj v deževni noči.

Tu sem bila že skoraj en mesec in nisem naredila še ničesar, da bi jo spravila noter. Bilo je preveč vsega najbolj pa me je razjedala krivda. Bilo mi je grozno počutila sem se tako krivo, ker sem bila jaz tu in ne Liv. Bila mi je kot mlajša sestra in že sama misel na to kako sem jo pustila samo, mi prinese največjo bolečino kar jih poznam.
V tem svetu redkokdaj naletiš na osebo, ki je dejansko pripravljena biti s teboj in iti skozi dobro in slabo. Postane ti lažje, ker še nekdo drug gleda na tebe in nisi tako sam. Po drugi strani je pa težje, ker moraš tudi ti gledati na njega in dobiš šibko točko. Ljubezen te naredi nemočnega, postane te strah za osebo, ki jo imaš rad pa, če prav je samo prijatelj. *i*Jaz pa sovražim biti nemočna.*i*

Morala bi biti vesela, ker sem prišla na varno in pustiti staro življenje za sabo ampak nekako nemorem. Od kar sem bila še dojenček sem živela na ulicah in si želela priti na varno (v sirotišnico). Potem sem pri devetih letih spoznala Liv in ji pomagala preživeti. Bila je v zelo splabem stanju več dni ni jedla in bila je cela potolčena in krvava. Po tem sva postali odvisni od drug druge, jaz sem kradla in Liv je opravljala vse možne službe, ki jih je lahko dobila.
Tako sva živeli leta in imeli sva samo dva cilja preživeti in priti v sirotišnico. Obljubili sva si, da bova prišli tja skupaj, če pa ne pa bo vsaka začela novo življenje in pozabila na drugo. Ampak nisem mogla narediti tega, ne njej, če bi bil kdor koli drug bi mi bilo vseeno in bi lahko začela od začetka. Ampak to ni bil kdor koli, bila je Liv in nje nisem mogla pozabiti, kaj šele pustiti za sabo.

Vstala sem se iz postelje in se odpravila v jedilnico. Večerja se je že zdavnaj začela in morala sem biti res neumna, če sem mislila, da bom sploh dobila hrano. Ampak sem vseeno šla.
Ko sem odprla vrata spalnice sem se zaletela v nekoga. Pogledala sem navzgor, bil je kakšnih 20 centimetrov višji od mene in imel skoraj črne oči, ki so strogo gledale vame. Nemudoma sem se odmaknila nazaj in se začela opravičevati.
Prekinil me je z dvigom roke in me prijel za brado. Zdaj sem ga gledala naravnost v oči, v njegove temne oči ki niso imele kakršnega koli vzorca, bile so le črne, prazne in dlje, kot sem gledala vanje bolj sem se počutila, kot, da padam v neskončno črno brezno brez meja.


Še nekaj trenutkov sva takole stala preden je spregovoril: 'Naredila mi boš uslugo.' Debelo sem ga pogledala in že hotela ugovarjati, ko sem se spomnila, da nimam besede. 'In v zameno bomo tvojo prijateljico spravili sem,' je še dodal.
'Kaj?!' nisem si mogla pomagati. Vodja sirotišnice se me spomni in še pomembnejše spomni se Liv in še, še pomembnejše naredil mi bo uslugo, če jo jaz njemu!!! Ne, to se ne more dogajati. To sploh ni možno, enostavno ne more biti tako lahko. Zakaj? Zakaj bi nekdo naredil uslugo nekomu, kot sem jaz, če pa lahko samo reče besedo in naredila bom vse?! To preprosto nima smisla.
Še globje se mi je zazrl v oči in se globoko zasmejal. Nisem še slišala, da bi se kdo tukaj smejal. Zmrazilo me je po vsem telesu in moj šesti čut mi je dal vedeti, da tukaj nekaj ni prav.
Vedno sem se lahko zanesla nanj. To je bila moja posebnost za katero ni vedel nihče, ker si je še sama nisem znala razložiti. Niti Liv ni vedela, čeprav sem ji želela že večkrat povedati, ampak je nisem želela obremenjevati še s tem.
'Prav si slišala *i*sirota*i*, zate bom naredil izjemo, ker tako ali tako ne boš dolgo ostala tukaj. Ne hodi iz spalnice danes, pojdi naravnost spat in zjutraj takoj, ko se zbudiš pridi v mojo pisarno.'

Rekel mi je sirota, to je bila huda žalitev. Sploh, če jo je višji sloj rekel nam, če pa smo se mi sami klicali tako je bilo pa dokaj normalno. *i*'Ker tako ali tako ne boš dolgo ostala tukaj'.*i* Kaj za vraga bi naj to pomenilo?