𝟒. 𝐏 𝐎 𝐆 𝐋 𝐀 𝐕 𝐉 𝐄
Stala sem pred ogledalom in v njem videla sebe vendar to nisem bila jaz. Na sebi sem imela prečudovito svetlikajočo smaragdno zeleno obleko, bele visoke petke. Moji lasje so bili speti v razmršeno a hkrati urejeno figo z veliko dodatki. Oči sem imela poudarjene z maskaro, lica so se mi svetlikala od bleščic in rdečila. Imela sem prelepe viseče srebrno-zelene uhane. Z mize sem pobrala masko, ki mi jo je Alina skrbno pripravila.

Nisem se prepoznala, če bi mi včeraj rekel, da bom danes oblečena tako bi se samo smejala. Ne morem verjeti, da sem to res jaz. Niti malo si nisem podobna.
'169 pohitite, da ne boste še volj pozni kot ste že.' mi je rekla Alina.
Po nekakšni čudni logiki bi ona naj bila moja služkinja. Pravzaprav te besede nisem čisto razumela. Kaj to bi naj pomenilo, da ona dela to kar jaz rečem? Ne, to nikakor ni moglo biti res, če bi že kdo tukaj moral biti služkinja bi to morala biti jaz.
Stopila sem čez vrata *i*'svoje'*i* sobe in zagledala isto žensko, ki me je pripeljala sem. Brez besed me je spet prijela za roko in me tako rečeno začela vleči po dolgih hodnikih nazaj do dvorane. Prav je imela, če bi odšla že prej se jaz definitivno nebi znašla tukaj.

Ko sva končno prispele do dvorane me je pustila samo ne vedočo kaj bi naj sploh počela tukaj. Zakaj so sploh mislili, da bi naj bila tu. Jaz bi morala biti zdaj v svoji sobi in planirati kako bom spravila noter Liv. Vem, da sem to že neštetokrat rekla ampak je res. Ampak to, da sem tu je še najbližje čemur sem kadarkoli bila 'reševanju' Liv pred zunanjim svetom.
Ja, tu sem bila zato, ker moram narediti nekakšno uslugo in to bo odrešitev zanjo. Vse bom spravila v red, tako kot mora biti.

'Oprostite…'
Vid se mi je zameglil in iz roke mi je začela teči topla rdeča tekočina. Malo mi je manjkalo pa bi omedlela, če me nebi tisti moški prijel za roko in mi pomagal oditi stran od vse te gneče.
'Ste v redu? Glejte res mi je žal nisem vas videl. Naj pokličem pomoč.'
'N-ne v redu sem. Ni potrebe po nikakršni pomoči.'
'Ja ne izgledate ravno najboljše. Je potem tu karkoli drugega kar lahko naredim za vas?'
'Ja v bistvu lahko ja. Lahko bi mi povedal kje sploh sem in kaj se dogaja!' sem zakričala nanj na robu solz. 'Ker se vam vsem tako strašno mudi nekam in nihče nima časa, da bi pojasnil kakšno uslugo sem prišla naredit!!! Samo povejte mi, da jo lahko opravim in se spokam stran od tu!'

Moški je hitro stopil stran od mene, nekaj zamomljal in hitro odšel nazaj v dvorano. Pustil me je samo sedeti na kraju kjer še nikoli nisem bila. Spet sem se počutila kot, da sem na ulicah. Počutila sem se tako samo kot se že dolgo nisem in takrat sem se spomnila kako mora šele biti Liv.
Zavzdihnila sem in se poskušala vstati. Niti sanjalo se mi ni kaj se dogaja. Nisem bila prisebna, zdelo se mi je kot, da se vse okoli mene vrti, postajalo mi je vedno bolj vroče in veke so se mi začele zapirati. Ne spomnim se kdaj sem bila nazadnje tako zelo zaspana.

Še spomnim se ne kdaj sem padla v globok spanec. Vse je bilo tako mirno in prijetno. Oblivala me je toplina in počutila sem se varno. Nisem si mislila, da se bom kdaj počutila tako varno, tako, tako…
Še preden bi se lahko navadila tega občutka mi je v glavi začelo piskati. Celotno telo se mi je treslo in nekdo tak zunaj na drugi strani mojega sveta je vztrajno vpil, da se naj zbudim. Ampak jaz sem želela samo zaspati in spati dokler bo to možno. Nisem se želela nazaj prebuditi in oditi v tisti svet kjer nisem imela ničesar. Oziramo tisto kar sem imela so mi vzeli.
Veke so se mi počasi odprle in zbudila sem se na istem mestu kot sem bila. Ne vem kaj sem pričakovala, mogoče, da bom ležala v kakšni svileni postelji kot v kakšnih pravljicah. Pozabljaš Karina ti ne živiš v pravljici ampak bolj v nočni mori.

'Pozdravljena!'
Ta glas mi je bil zelo znan, ampak ga nikakor nisem mogla uvrstiti komu bi pripadal. Bila sem še vedno tako šibka. Moje shirano telo ni moglo prenesti toliko stvari na enkrat. Poleg tega pa se sploh ne spomnim kdaj sem nazadnje jedla.
'Ssem Aaron, predvidevam, da ssi že sslišala zame.'
Saj res! Zato se mi je zdel ta glas tako znan. Pripadal je nečemu, ki mi je odprlo vrata danes, ko sem prišla. Končno sem prišla do tistega, ki mi bo pomagal oziroma bom bolj jaz njemu nekako.
'No, kaj ssi pa tako tiho in izgledaš kar sslabo.' me je izzivalno vprašal.
Ne vem ali naj začnem kričati nanj ali se naj obvladam. Ali ni logično, da ne bom v najboljšem stanju, če me je nekdo porezal…

Saj res! Moja roka!
'Ne sskrbi ss tvojo roko ni nič hujšega. Za vse ssmo posskrbeli.'
Kaj?! Spet, kako lahko ti ljudje tu berejo misli.
'Ja lahko beremo misli in tudi ti jih lahko, samo znaš jih ne.'
'Kakorkoli. Lahko prosim poveste kakšno uslugo vam rabim narediti.'
'Tako zagnana ssi. Ssmem izvedeti razlog zakaj.'
Zdaj še razmišljati ne morem, če mi pa lahko bere misli ves čas.
'Ne sskrbi ne bom ti bral missli, drugače pa lahko to blokiraš ti ssama. Še vedno pa nissi odgovorila na moje vprašanje.' je še naprej spraševal Aaron.
'Obljubili so mi, da, če vam pomagam bodo spravili mojo prijateljico v sirotišnico.' sem mu odgovorila z strahom v glasu. Kaj, če mu tega nebi smela povedati?
'Zanimivo, nissem še sslišal, da to počnejo. Tako ali tako pa nebi imela izbire, v vssakem primeru bi to morala narediti.'
'Smem vprašati kaj sploh je moja naloga.'
'Sseveda. Ko bo prišla zima sse boš odpravila v messto Nerik v Oaklandijo.' mi je razložil.

'Kaj?!' tokrat se nisem mogla zadržati. Jaz bom odšla v državo!!! Nisem vedela niti ali sem vesela, žalostna, jezna. Čustva so me začenjala preplavljati. Vsaka normalna sirota bi v takšnem primeru začela skakati od veselja.

Ampak ne, jaz. Jaz sem bila žalostna moja edina misel pa je bila Liv. Ona je bila edina stvar o kateri sem lahko razmišljala. Najino prijateljstvo se bo razdrlo, če grem jaz tja. Vedela sem, da se verjetno nikoli nebi vrnila, ker se enostavno nebi hotela.
Vendar Liv je bila edina oseba, ki mi je vsa ta leta stala ob strani. Edina prava prijateljica, ne nisem je morala kar tako zapustiti. Ampak prav dobro sem vedela, da je to tudi edini način, da ona dobi varno zavetje.
Kaj naj storim?! Glava me je začenjala boleti in spet se mi je začelo vrteti. Nisem, nikakor nisem mogla storiti tega. Joj!!! Kaj naj storim?! To vprašanje se mi je odbijalo po glavi, pravzaprav mi je kar donelo. Mislila sem, da bom bruhala.
Kaj naj človek naredi, ko pa si nekaj res močno želi. Ampak ga hkrati zavezuje *i*obljuba*i* prijateljstva. Zanjo bi naredila vse, za Liv!

Torej sem morala iti! Morala sem žrtvovati najino prijateljstvo zato, da bo ona varna, da bo lahko živela, preživela. Pa tudi, če v njeno nadaljnje življenje nisem vključena jaz. Preprosto mi je pomenila preveč, da bi jo pustila ležati na ulicah.
Preveč sem jo imela rada. 'Prav, šla bom.' besede so se mi iztrgale iz grla same od sebe. Oči so se mi navlažile in prav kmalu sem imela cela premočena lica. Stekla sem ven iz te sobe. Nisem vedela kam sem tekala, ampak morala sem stran, potrebovala sem zrak in mir.
Ampak v resnici vse kar sem potrebovala je bila *i*moja*i* najboljša prijateljica. *i*Liv.*i*
*b**i*KONEC*i**b*

to so sam prva 4 poglavja zgodbe ki jo pišem. mogoč bom objavla nadaljevanja v pisalnici nevem še. hvala vsem ko ste si prebrali.