Nekega dne, ko je Matic prišel domov, je že pred vrati svojega stanovanja zaslišal prepiranje. Ugotovil je, da sta vir tega hrupa njegova starša.
Ko je vstopil v stanovanje, ni vedel, kaj naj naredi. Starša ga sploh nista zaznala. To ga je sprva precej prizadelo, vendar je samo nemo odšel v svojo sobo, saj sta se starša zadnje čase pogosto prepirala. Ulegel se je na svojo posteljo in razmišljal o prepiru. Starša sta bila na bojni nogi ure in ure, dokler ni nastala smrtna tišina.
Naenkrat je Matic pred vrati zaslišal korake. Odprla so se in pred njimi je bila njegova mati. Bila je vsa žalostna in objokana. Maticu je delovala precej prestrašena oziroma zaskrbljena. Začudil se je. Njegove matere ni nikoli videl jokati. Bil je hkrati presenečen in prestrašen. Vedel je, da je nekaj narobe. Srce mu je razbijalo, kot še nikoli.
Pogledal je mamo in skušal prebrati njen obraz. Vse, kar je lahko razbral, je bila žalost in obupanost. Nekaj časa je mama samo stala pred vrati in hlipala. Matic ni vedel, kaj naj reče, zato je bil samo tiho. Vladala je smrtna tišina. Nato je mama stopila v sobo in Maticu pokazala, naj sede k njej. Matic je bil uporniški fantič, vendar to pot je ubogal in počasi sedel na rob postelje. Mama je zbrala pogum in za začetek Maticu povedala, naj se ničesar ne boji ali ustraši, predvsem pa, da je to nekaj normalnega. Matica je že stisnilo v srcu. Ni vedel, kaj bo naredil, ko mu bo mama povedala, kaj se dogaja. Mama je začela z besedo “sinko”, ker pa je Matic pameten fant, je vedel, da sledi nekaj usodnega. Saj je vendar že petnajst, zaboga! Nato mu je mama povedala, da sta se z njegovim očetom odločila, da se bosta ločila. Matic ni vedel, kaj naj reče. Začel je jokati. Solze so se mu ulile, ne da bi jih lahko nadzoroval. Mama ga je močno objela. Pomiril se je. Bil je v maminem objemu. Takšen objem je imel najraje, saj je ta objem bil iskren, ljubeč in topel. Mama ga je mirila, on pa je še vedno hlipal. Ko sta se nehala objemati, je Matic mami povedal, da si želi, da bi se z očetom dobro razumela in da ni važno, če ne živita skupaj – samo, da sta v dokaj dobrem prijateljskem razmerju. Mama se mu je samo bridko nasmehnila. Matic je vedel, da se ne bosta starša niti pozdravila, kaj šele spoprijateljila. Kar ga pa je najbolj morilo, je bilo to, da je oče spakiral, preden je Matičeva mama sploh prišla v njegovo sobo. Torej se je oče odločil, da se ne bo poslovil od njega. Kakšna škoda. Ko je ostal sam v sobi, mu ločitev ni in ni šla iz glave. Solze so mu tekle po žarečih licih.
Po neprespani noči je bil čisto bled in objokan. Sam sebi je pred ogledalom govoril, da je zombi. Še vedno je bil žalosten in pretresen. Sploh ni sledil svetu oziroma, kaj se dogaja okoli njega. Mame pri zajtrku niti ni pozdravil ali pogledal. Šele, ko si je umival zobe, je ugotovil, da je šola in da mora tja. Takoj je odhitel.
Ko je prišel v šolo, je tako sopihal, da je mislil, da ga bo kap. Hitro je segel po plastenki vode, da bi se odžejal in pripravil na ritem šole. Pri malici je poiskal najbolj oddaljeno mizo, za katero se lahko usede. Medtem pa je na drugi strani jedilnice v skupini glasnih fantov sedel Žan. Ta je zagledal Matica; samega in žalostnega. Zasmilil se mu je. Videl in čutil je Matičevo bolečino. Žanu ni bilo prijetno, ko je gledal Matica samega in žalostnega. Zato se je odločil za nekaj, česar ne bi nikoli naredil, pa če bi ga prosili.
Vzel je svoj pladenj in čisto tiho odkorakal k njemu. Matičev obraz je zakrila senca, ki je sploh ni poznal. Pogledal je gor in videl svojega sošolca. Njegovega imena sicer ni vedel, ga pa je že nekajkrat srečal na hodniku ali v družbi skupnih prijateljev. Žan ga je vprašal, ali sme prisesti. Matic je samo prikimal, odložil svojo malico in bil čisto tiho. Žan ga je sprva samo gledal. Ni vedel, kaj naj reče. Videl je, da nekaj ni v redu, zato ga je vprašal, kaj je narobe, a od Matica ni bilo niti besedice. Ker je bila ta napetost še bolj grozna od osamljenosti, ki jo je čutil tisti dan, je Matic končno spregovoril. Žanu se je kamen odvalil iz srca, ker je že mislil, da bo moral prej oditi, preden bo Matic končno spregovoril. Matic je povedal, da sta se njegova starša ločila in da ne ve, kaj naj naredi. Žan je samo napel ušesa in poslušal. Ko je Matic končal, ga je Žan bodril, da včasih starši ne znajo več normalno komunicirati in posledično ne morejo živeti skupaj. Ta stavek je Matica skoraj spravil v jok. Žan se je hitro popravil in rekel, da se starši po nekaj letih ne razumejo več tako dobro in da je za njih bolje, če grejo narazen. Matica je to malo pomirilo oziroma dobil je razlago, ki jo je potreboval. Nato je Žan povedal, da sta njegova starša tudi ločena in da se je že sprijaznil s tem in ju povsem razume. Maticu je razložil, da za otroke je sčasoma mučno in precej neprijetno tako živeti ali videti starše, kako se prepirajo. In potem ti kar naenkrat povejo, da so se odločili, da se bodo ločili! To otroku tako stre srce, da si starši tega sploh ne znajo predstavljati, pa čeprav ves čas govorijo, kako dobro poznajo svoje otroke!
Matic je po šoli odšel s Žanom. Ta mu je govoril in govoril o teh stvareh in kar ni nehal. Matic je bil zelo vesel, ker je bil vsaj nekdo ob njem, ki ga razume. Tako sta se vedno več začela družiti in srečevati tudi po šoli, saj mu je Žan obljubil, da mu bo pomagal prebroditi to težavno obdobje.
Čez nekaj časa sta postala nerazdružljiva. Ves čas sta bila skupaj. Matic je praktično že pozabil, da sta njegova starša ločena. Žan mu je zelo pomagal. Maticu je bil najbolj všeč Žanov pregovor, da za vsako nevihto posije sonce.
Konec