Telefon je zvonil, a se ga nihče ni upal prijeti. Zvok je bil nizek, top, kot bi prihajal iz drugega sveta. Na zaslonu samo ena slika.
Nika je zadrhtela, Lana je naredila korak nazaj.
»To je zdaj,« je šepnila. »To je moja soba zdaj.«
Nejc je stisnil zobe, stopil k oknu in ga nenadoma odprl. Zunaj je udaril mrzel zrak, vonj po mokrem asfaltu.
»Ni nikogar,« je rekel, a njegov glas ni bil več trden.
Luka je telefon obrnil k sebi. Slika je bila temna, zrnat posnetek skozi neko staro steklo. V desnem kotu pa nekaj – komaj vidno. Obris roke. Kot da nekdo stoji pri zunanjem zidu, z obrazom skritim v senci.
»To ni moglo priti kar tako,« je rekel Luka. »Nekdo je tukaj, nekdo gleda zdaj.«
Takrat se je zaslišalo rahlo praskanje. Ne od zunaj. Iz stanovanja. Počasi. Nekdo je hodil po hodniku – čeprav so bili vsi štirje skupaj v dnevni sobi.
Lana je segla po nožu iz kuhinjskega pulta. Nejc je pograbil stojalo za dežnike. Luka je telefon odložil na mizo in stopil proti hodniku.
»Halo?« je rekel, in njegov glas je bil hripav.
Praskanje se je ustavilo. Popolna tišina.
Nika je nenadoma zasopla in pokazala na knjigo. Platnica, ki je bila prej trda in prazna, je zdaj imela na sebi novo črto. Z rdečim flomastrom je bilo na sredini napisano:
»NE OBRAČAJTE SE.«
Toda instinkt jih je premagal. Ob istem trenutku so se vsi obrnili proti hodniku.
Tam je stala punca. Drobcena, z dolgimi, mokrimi lasmi, ki so se lepili na obraz. Oči črne kot praznina. In v rokah je držala enako knjigo kot Nika – samo obrnjeno na glavo.
»Tara,« je šepnila Nika.
Dekle se je nasmehnilo, a njen nasmeh ni bil človeški. Potem pa je izginila. Ne kot da bi pobegnila – izginila. Samo zrak je ostal.
In na tleh, kjer je stala, je ležal nov list papirja.
Luka ga je previdno pobral.
Na njem je pisalo:
»Štiri ste. Eden bo ostal. Ostali bodo vedeli.«
Takrat se je iz hodnika zaslišal še en zvok. Tokrat ne praskanje. Tokrat koraki – hitri, prihajajoči iz smeri vrat.
Nika je zadrhtela, Lana je naredila korak nazaj.
»To je zdaj,« je šepnila. »To je moja soba zdaj.«
Nejc je stisnil zobe, stopil k oknu in ga nenadoma odprl. Zunaj je udaril mrzel zrak, vonj po mokrem asfaltu.
»Ni nikogar,« je rekel, a njegov glas ni bil več trden.
Luka je telefon obrnil k sebi. Slika je bila temna, zrnat posnetek skozi neko staro steklo. V desnem kotu pa nekaj – komaj vidno. Obris roke. Kot da nekdo stoji pri zunanjem zidu, z obrazom skritim v senci.
»To ni moglo priti kar tako,« je rekel Luka. »Nekdo je tukaj, nekdo gleda zdaj.«
Takrat se je zaslišalo rahlo praskanje. Ne od zunaj. Iz stanovanja. Počasi. Nekdo je hodil po hodniku – čeprav so bili vsi štirje skupaj v dnevni sobi.
Lana je segla po nožu iz kuhinjskega pulta. Nejc je pograbil stojalo za dežnike. Luka je telefon odložil na mizo in stopil proti hodniku.
»Halo?« je rekel, in njegov glas je bil hripav.
Praskanje se je ustavilo. Popolna tišina.
Nika je nenadoma zasopla in pokazala na knjigo. Platnica, ki je bila prej trda in prazna, je zdaj imela na sebi novo črto. Z rdečim flomastrom je bilo na sredini napisano:
»NE OBRAČAJTE SE.«
Toda instinkt jih je premagal. Ob istem trenutku so se vsi obrnili proti hodniku.
Tam je stala punca. Drobcena, z dolgimi, mokrimi lasmi, ki so se lepili na obraz. Oči črne kot praznina. In v rokah je držala enako knjigo kot Nika – samo obrnjeno na glavo.
»Tara,« je šepnila Nika.
Dekle se je nasmehnilo, a njen nasmeh ni bil človeški. Potem pa je izginila. Ne kot da bi pobegnila – izginila. Samo zrak je ostal.
In na tleh, kjer je stala, je ležal nov list papirja.
Luka ga je previdno pobral.
Na njem je pisalo:
»Štiri ste. Eden bo ostal. Ostali bodo vedeli.«
Takrat se je iz hodnika zaslišal še en zvok. Tokrat ne praskanje. Tokrat koraki – hitri, prihajajoči iz smeri vrat.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
To je tko… perfect :100: a me pls obveščaš dejansk je tko ful napeto pa prov srce mi je začelo hitreje bit lovammm
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
OMG!
:100: Tko dobroooo!!!! :heart_eyes::sob:
Lovam!
:100: Tko dobroooo!!!! :heart_eyes::sob:
Lovam!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Obožujem. Lovam.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
aaaaaa omgg sori da tako pozno pisem ampk nsem bla aktivna prevec in ful se mam za ucit ampak to je ttok dobra godbaaa. res dbest ful dobr:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
#prijavljenapunca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Pust(vem, da je se dalec)
hello!
pac vem da je pust se dalec ampak js res ne vm, kaj naj. moja sosolka je kupla zetko oktobra kostum za pust(hudica) da bi ble to ane, ampak problem pa je da js takrt nism nc razmisljala in sm rekla da je ok in zj pac ne bi bla hudic kr se mi ne zdi prou(pac sm verna... in ni sam to, ampak res neki cutm kukr da ni prou da sm hudic..., ce veste, kaj hocm povedat) zj sploh ne morm nc vec narest sploh ji pa ne morm razlozit...
ne vem mogla sm nekam napisat, ce mi boste plis pomagal! bom pa hvalezna usakega odgovora:blush:
p.s. prjauljena sm, sam se nocm izdt
se enkrat hvala kr si pogledu/pogledala in hvala ce odgovoris
pac vem da je pust se dalec ampak js res ne vm, kaj naj. moja sosolka je kupla zetko oktobra kostum za pust(hudica) da bi ble to ane, ampak problem pa je da js takrt nism nc razmisljala in sm rekla da je ok in zj pac ne bi bla hudic kr se mi ne zdi prou(pac sm verna... in ni sam to, ampak res neki cutm kukr da ni prou da sm hudic..., ce veste, kaj hocm povedat) zj sploh ne morm nc vec narest sploh ji pa ne morm razlozit...
ne vem mogla sm nekam napisat, ce mi boste plis pomagal! bom pa hvalezna usakega odgovora:blush:
p.s. prjauljena sm, sam se nocm izdt
se enkrat hvala kr si pogledu/pogledala in hvala ce odgovoris






Zgodba o prijateljstvu