»No… Saj je v redu. Si ljubosumna, ker sem mu všeč!?«
»Kaj…?! Ne! Ev.«
»Kaj potem? Čas se mi izteka. Če ga ne maraš pa poji *i* domov*i*. Ou, ni maš ga.«
Bila sem brez besed. Ona. Ona, edina, ki mi je stala ob strani, ko sem imela slabe dneve.
Odšla sem.
Vrnila sem se v *i* sirotišnico*i* in šla v svojo sobo. Imela sem kazen. Bila sem… Prazna. Eve ni več.
še nekaj dni sem ostala tako. Izvedela sem, da sta John in Eva par. Kar me ni navdušilo.

6 MESECEV KASNEJE
Eve nisem videla.
Jutri bo moj rojstni dan. Stara bom štirinajst.
Bil je ta dan; moj rojstni dan. Ko sem bila z mojo prijateljico mi je ati (ja, posvojili so me, super je) povedal, da je nekdo prišel, ki trdi da me pozna, kot Katra; Eva.
Samo gledala sem jo.
»Katri…«
»Nisem Katri. Drugače mi je ime. Silana.«
»Poglej… Naredila sem napako…«
»Seveda; karma. Ne govorim s tabo Eva.«
Zapirala sem vrata…
»Spomniš se me…«
Pogledala sem jo. Eva je pogledala tla. To sem tudi jaz storila. Bil je Grmi.
V roki je držala nož.
»Eva…«
»Kaj je? Ga imaš rada. No, ne bo ga več, če…«
Zaprla sem vrata in se vrnila h prijateljici.
»Kdo pa je bil?«
»Ah, samo napačna hiša.«
»A. No potem pa pihni sveče!«

To ni bilo konec z Evo.
Nekako je dobila mojo številko in me je klicala. Nisem si upala povedati staršem. Nič ne vejo o moji preteklosti, razen tega… Staršev. A imela sem brata. Pol brata. Povedala sem mu.
»No, Silana. Tudi jaz imam nekaj, kar bi morala vedeti… Poznam… Johna. Nisva prijatelja.«
Bila sem tiho. Sklenila sva načrt, kako ''premagati'' Evo, Johna in pač, če je še kdo.
»Ampak sva samo dva.«
»Reči bestici.«
»Ni moja *i*bestica*i*, ampak… okej. Ti pa bestiču.«
»Prav, zmenjeno.«
To je naj dalj, kar sem se pogovarjala z njim.
Lino- mojo prijateljico sem prosila za pomoč. Takoj je privolila.
Upajmo, da je Roku uspelo (Rok- moj pol brat).
Ko sva se zvečer videla mi je pokimal. Starša sta bila presenečena. Nisva se ravno razumela, zato je bila to zmaga.