Zgodba o prijateljstvu
Naslednje jutro sta se srečali spet pred knjižnico. Tokrat nista bili tako sramežljivi kot prvič – obe sta se nasmehnili že od daleč, kot bi se poznali že od nekdaj.
„Sem razmišljala,“ je rekla Anamarija, ko sta sedli za isto mizo kot prejšnji dan, „kaj če res poskusiva napisati nekaj skupaj? Ti s svojimi pesmimi, jaz s svojimi zgodbami… mogoče bi lahko ustvarili nekaj posebnega.“
Lara je navdušeno prikimala. „Točno to sem hotela predlagati! Lahko bi si izmislili lik, pa mu dali svet, v katerem živi, in potem… jaz dodajam občutke v verzih, ti pa zgodbo v prozi.“
Začeli sta izmenjevati ideje, kot bi besede same prihajale. Lara je predlagala junakinjo, ki išče svoj glas. Anamarija je dodala, da bi živela v skrivnostnem mestu, kjer ljudje pozabijo sanjati. Pisali sta na listke, risali majhne skice in se smejali vsakič, ko je katera dodala kaj nenavadnega.
A kmalu sta opazili, da nista sami. Dva sošolca sta ju opazovala z druge mize. Eden od njiju je zasikal: „Kaj pa vidve tam šepetata? A pišeta ljubezenske pisemca?“ Sošolca sta se zasmejala, dovolj glasno, da se je nekaj drugih učencev obrnilo.
Anamarija je zardela in hitro zaprla svoj zvezek. Lara pa je občutila jezo – ni marala, da bi se norčevali iz nečesa, kar jima je bilo tako pomembno.
„Pustita naju pri miru,“ je rekla, nekoliko bolj ostro, kot je običajno govorila. Sošolca sta še enkrat zamrmrala nekaj posmehljivega, a se nato le umaknila.
Ko sta spet ostali sami, je Anamarija tiho rekla: „Zato običajno ne pokažem nikomur svojih zgodb. Vedno se bojim, da se bodo norčevali.“
Lara jo je pogledala resno, a toplo. „Naj se smejijo, če hočejo. Jaz pa vem, da imaš talent. In če hočeš, bom vedno stala ob tebi.“
Anamarija je prvič začutila, da ji nekdo resnično stoji ob strani. Počasi je spet odprla zvezek. „Potem… pišiva naprej.“
In spet sta začeli, tokrat še bolj odločeni – kot da jima je tisti neprijeten trenutek dal še več moči, da se ne bosta pustili ustaviti.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
ali so vam moje zgidbe vseč ali neham pist
„Sem razmišljala,“ je rekla Anamarija, ko sta sedli za isto mizo kot prejšnji dan, „kaj če res poskusiva napisati nekaj skupaj? Ti s svojimi pesmimi, jaz s svojimi zgodbami… mogoče bi lahko ustvarili nekaj posebnega.“
Lara je navdušeno prikimala. „Točno to sem hotela predlagati! Lahko bi si izmislili lik, pa mu dali svet, v katerem živi, in potem… jaz dodajam občutke v verzih, ti pa zgodbo v prozi.“
Začeli sta izmenjevati ideje, kot bi besede same prihajale. Lara je predlagala junakinjo, ki išče svoj glas. Anamarija je dodala, da bi živela v skrivnostnem mestu, kjer ljudje pozabijo sanjati. Pisali sta na listke, risali majhne skice in se smejali vsakič, ko je katera dodala kaj nenavadnega.
A kmalu sta opazili, da nista sami. Dva sošolca sta ju opazovala z druge mize. Eden od njiju je zasikal: „Kaj pa vidve tam šepetata? A pišeta ljubezenske pisemca?“ Sošolca sta se zasmejala, dovolj glasno, da se je nekaj drugih učencev obrnilo.
Anamarija je zardela in hitro zaprla svoj zvezek. Lara pa je občutila jezo – ni marala, da bi se norčevali iz nečesa, kar jima je bilo tako pomembno.
„Pustita naju pri miru,“ je rekla, nekoliko bolj ostro, kot je običajno govorila. Sošolca sta še enkrat zamrmrala nekaj posmehljivega, a se nato le umaknila.
Ko sta spet ostali sami, je Anamarija tiho rekla: „Zato običajno ne pokažem nikomur svojih zgodb. Vedno se bojim, da se bodo norčevali.“
Lara jo je pogledala resno, a toplo. „Naj se smejijo, če hočejo. Jaz pa vem, da imaš talent. In če hočeš, bom vedno stala ob tebi.“
Anamarija je prvič začutila, da ji nekdo resnično stoji ob strani. Počasi je spet odprla zvezek. „Potem… pišiva naprej.“
In spet sta začeli, tokrat še bolj odločeni – kot da jima je tisti neprijeten trenutek dal še več moči, da se ne bosta pustili ustaviti.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
ali so vam moje zgidbe vseč ali neham pist
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Naprej piši. Meni je všeč.
0
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim
