PerujskaLama
Naročnina na objave je mogoča samo registriranim Pilovcem.
Sporočila lahko v "Moj kotiček" pošiljajo le registrirani in aktivni uporabniki.
Sporočila:
Pošiljam ti vprašanja za intervjuje:
1. Ali si si všeč sam/a sebi? Če ja, koliko od 1-10?
2. Kaj meniš, kako se oglašajo morski psi?
3. Katera je tvoja naj pevka?
4. Ali gledaš MasterChef? Za koga navijaš?
5. Kam bi najraje šla/šel: Irska, Romunija, Hrvaška, Nizozemska?
6. Katera barva najbolj paše na tebi?
1. Ali si si všeč sam/a sebi? Če ja, koliko od 1-10?
2. Kaj meniš, kako se oglašajo morski psi?
3. Katera je tvoja naj pevka?
4. Ali gledaš MasterChef? Za koga navijaš?
5. Kam bi najraje šla/šel: Irska, Romunija, Hrvaška, Nizozemska?
6. Katera barva najbolj paše na tebi?
0
Hvala!
Pošiljam ti odgovore.
1.Recimo 8/10
2.Mislim da si oni pošiljajo neke zvočne valove tako kot kiti.
3.Moj najljubši pevec je Ed Sheeran.
4.Ne, na žalost ne.
5.Na Nizozemsko, ker si že od nekdaj želim videti Amsterdam.
6. Ne vem. Verjetno črno-bela.
Pošiljam ti odgovore.
1.Recimo 8/10
2.Mislim da si oni pošiljajo neke zvočne valove tako kot kiti.
3.Moj najljubši pevec je Ed Sheeran.
4.Ne, na žalost ne.
5.Na Nizozemsko, ker si že od nekdaj želim videti Amsterdam.
6. Ne vem. Verjetno črno-bela.
Hi :wave:!
Pošiljam nekoliko daljši odlomek moje zgodbe za tekmovanje.
*b*ODLOMEK IZ ZGODBE TISTA (OBGLAVLJENA) HABSBURŽANKA*b*
*i*Marija Antoneta se je rodila 2. novembra 1755 v palači Hofburgu na Dunaju kot najmlajša hči mogočne cesarice Marije Terezije Habsburške ter kot sestra bodoča cesarja Jožefa II. Komaj petnajstletna se je morala po dogovoru, da naj bi Avstrija in Francija postali prijateljski državi, poročiti s princem Ludvikom XVI. Štiri leta kasneje – leta 1774 – je umrl Ludvikov oče in mladoporočenca sta rosno mlada postala kralj in kraljica. V tem času se je Antoneta hitro uveljavila kot modna ikona in kraljevska gostiteljica v kraljevi palači Versailles. Razkošna zabave, draga oblačila in nakit so postali del njenega vsakdana. Njena potrošniška narava in oddaljenost od težav navadnih ljudi sta ji prinesla kritike in nepriljubljenost med stradajoče podložnike, v katerih je vrelo od jeze. Ob prihodu znamenite francoske revolucije leta 1789 je mlada kraljica postala tarča še ostrejših kritik in sovraštva zaradi svojega privilegiranega položaja. Leta 1791 je kraljeva družina poskušala pobegniti iz revolucionarne Francije, a jim ni uspelo, zato so kralja in kraljico aretirali. Ludvik je bil na začetku leta 1793 zaradi svojih dejanj obglavljen na giljotini. Njegova 37-letna žena pa je še nadaljnjih osem mesecev preživela v zaporu, dokler ni 14. oktobra sledilo njeno sojenje. Revolucionarji so jo obtožili izdaje države, saj je pred tem izdala poveljnikom avstrijskih in pruskih sil državno skrivnost, in izpraznitve državne blagajne. Dva dni kasneje, 16. oktobra, naj bi bila Antoneta obglavljenja, a vse ni potekalo tako, kot bi moralo ...*i*
Sedim na leseni prikolici, ki jo vleče zanikrna kočija z dvema umazanima konjema. Čepenje na trdnem lesu, tesno zavezane roke ter suženjska bela obleka z istobarvno čepico mi daje poniževalen občutek. Počutim se kot žival, ki je zaprta v kletki in ki upa, da se jo bo kdo usmilil ter jo spustil v naravo. No, saj se mi je vedno zdelo, da so ti revolucionarji brez milosti. Tu imate dokaz. Kakšni ljudje!
Iz zasanjanosti me zbudi pogled na ožjo ulico, speljano ob Seni, po kateri se peljemo. Opazujem, kako opoldanski sončni žarki svetijo na modro-zeleno vodo, ki nas spremlja. Kljub temu da ne znam plavati, bi mi plavanje v tej bistri vodi trenutno zelo prijalo. In morda zaradi sonca moja koža ne bo več tako bleda kot mleko. Saj vem – o tem lahko le sanjam.
Peljemo se mimo *i*Pont Neufa*i*, na katerem visijo francoske zastave. A bolj opazen je velik napis nad mostom, na katerem piše *i*Vive la république!*i* Spreleti me srh, saj vem, zaradi koga so napisali ta napis ravno ta dan. Zaradi mene, njihove izdajalske kraljice.
Končno zapeljemo stran od mostu in sicer na široko mestno ulico. Prvo, kar opazim, so kmetje in nekaj revnejših meščanov. Prvi so oblečeni v kmečka oblačila, v rokah pa imajo grablje, nekateri še zastavo. Drugi prav tako niso oblečeni razkošno, morda v oblačila za v manufakturo. In še nekaj jim je skupno – ko me zagledajo, ponorijo.
»*i*Vive la république!*i*« kriči večina in mi kaže stisnjene pesti.
»Dol z izdajalko, gor z revolucijo!« mi pravijo drugi, medtem ko divje mahajo s francosko zastavo.
»Na giljotino z izdajalko! Na giljotino!« se derejo najpredrznejši in jezno skačejo po tleh.
Ko to vidim in slišim, ugotovim, da je to vse, kar sem si najmanj želela. Veste, ko so me okronali za francosko kraljico, nisem imela velikih načrtov za reforme, kot jih je imela moja mati. Ampak nekaj sem si želela in sicer to, da nikoli ne bom razočarala svojih ljudi. Ampak na ta dan, 16. oktober 1793, sem skozi lastne oči videla, da temu ne bo tako. Razočarala sem svoje podložnike in umrla bom kot sramota Francije. To je bil moj najslabši scenarij.
A kaj sem lahko takrat naredila, da bi spremenila položaj? Nič. Lahko sem le upala, da bo hitro konec in da ne bo preveč boleče. Oh, če samo pomislim na giljotino in kako pada na moj vrat … *i*Vse bo v redu, ne bo boleče in tudi hitro bo, sem si govorila. Ti si iz dinastije Habsburžanov, ti si hči velike monarhinje Avstrije, ti si cesarjeva sestra. Še malo zdrži.*i* Ne boste verjeli, a pravzaprav so mi ti stavki pomagali in zato sem na zunaj sem delovala popolnoma mirna. Celo na zelenjavo, ki mi je priletala iz rok neke kmetice, se nisem menila. *i*Še malo, Marija Antoneta Habsburška.*i*
Konji se ustavijo in s tem kočija. Pred sabo zagledam velik oder, na katerem stojita dva moška z velikim in nekoliko čudnim klobukom. Naslednji trenutek zasučem glavo v desno in jo končno zagledam – morilko mojega moža, slavno giljotino. Zdi se mi kot, da slednja prav čaka, da se rezilo spusti proti mojem bledem vratu. Resno, če bi bila giljotina človek, bi bila morilka. *i*Še malo zdrži.*i*
»Dol!«
Zopet se zbudim iz zasanjanosti in zagledam starejšega moškega, oblečenega v oblačila, ki bi bolj ustrezala za pogreb. No, kaj sploh oblečeš za obglavljanje? Pretresana ga pogledam, vstanem in stopim s kočije. Množica podložnikov postane še bolj vzburjena, ko mi starec pokaže proti giljotini. To razumem kot ukaz in ne upiram se mu. *i*To je zdaj to*i*
Z vsakim korakom, ki ga naredim, vedno bolj vidim giljotino. Od daleč se mi je zdela majhna, a v resnici je ogromna. Vam povem še nekaj čudnega? Rezilo me sploh ni prestrašilo toliko – seveda me je malo –, a strah v kosti mi je bolj nagnala odprtina v obliki kroga. Čez nekaj minut bom skozi to odprtino molela glavo, ki bo nato padla po tleh. Kaj bodo naredili z njo, si sploh ne upam pomisliti.
V mislih se mi ravno v pravem momentu pojavi podobo moje drage mati in mene, stare petnajst let. Slišim njen glas, ki mi je pred toliki leti govoril: »Danes je ta dan, Antonia. Danes greš iz Dunaja proti Versaillesu. In želim, da veš nekaj. Čeprav ne bova skupaj v živo, vedi, da bom vsak z mislimi ob tebi. Rada te imam, moja mala Antonia, bodoča kraljica.« Pomislim, če je zdaj ob meni, tudi če je mrtva. *i*Tudi brez nje boš opravila*i*, si odgovorim.
Ko končno zapustim zadnjo stopnico, dejansko stopim na oder. Gledam tja v moška, ki me verjetno že zelo nestrpno čakata. Potem se ozrem v množico ljudi pod odrom, ki glasno kriči od vzburjenja in še bolj divje kot prej maha s francoskimi zastavami. Nazadnje si še pogledam mojo morilko, ob kateri se začnem močno tresti od strahu. Noge mi odpovejo in zdi se mi, kot da ne morem narediti niti enega koraka več. *i*Vsaj vem, kako se je počutil Ludvik*i*, pomislim v upanju, da bom končno sprehodila. A ne morem.
V tem istem trenutku ne čutim več strahu, temveč jezo. In tisto res močno jezo, ki se vedno bolj nabira v mojem slabotnem telesu. Kako si me drznejo spraviti v tak poniževalen položaj? Se zavedajo, komu to delajo? Vedo, da sem bila nekdaj njihova kraljica? Kako si upajo pomisliti, da bi me spravili na giljotino? Toliko mesecev so me pustili v zaporu, da sem trpela, zdaj pa bodo tako končali moje življenje? Ne, tako ne bom končala svojega življenja! Ne bom umrla na giljotini! Habsburžani že sedemsto let vladamo in naša smrt ni taka! Giljotina ne bo končala mojega življenja!
Lahko rečete, da sem v tej eksploziji čustev ravnala neumno, tvegano. A v takih trenutkih se človek obnaša drugače in nepremišljeno, kajne? In zato sem to storila. Kakor hitro so me noge nesle, sem stekla z odra med množico, ki sem jo poskušala odrivati, kakor se je to pač dalo z zavezanimi rokami. Drži, pobegnila sem. Adrenalin in jeza sta naredila svoje. Ampak veste kaj? Sploh mi ni žal. A zdaj sledi težji izziv – bežati moram še moram. Revolucionarji so mi namreč tik za petami. Vsaj priti moram iz Pariza za začetek, potem pa iz Francije.
Pošiljam nekoliko daljši odlomek moje zgodbe za tekmovanje.
*b*ODLOMEK IZ ZGODBE TISTA (OBGLAVLJENA) HABSBURŽANKA*b*
*i*Marija Antoneta se je rodila 2. novembra 1755 v palači Hofburgu na Dunaju kot najmlajša hči mogočne cesarice Marije Terezije Habsburške ter kot sestra bodoča cesarja Jožefa II. Komaj petnajstletna se je morala po dogovoru, da naj bi Avstrija in Francija postali prijateljski državi, poročiti s princem Ludvikom XVI. Štiri leta kasneje – leta 1774 – je umrl Ludvikov oče in mladoporočenca sta rosno mlada postala kralj in kraljica. V tem času se je Antoneta hitro uveljavila kot modna ikona in kraljevska gostiteljica v kraljevi palači Versailles. Razkošna zabave, draga oblačila in nakit so postali del njenega vsakdana. Njena potrošniška narava in oddaljenost od težav navadnih ljudi sta ji prinesla kritike in nepriljubljenost med stradajoče podložnike, v katerih je vrelo od jeze. Ob prihodu znamenite francoske revolucije leta 1789 je mlada kraljica postala tarča še ostrejših kritik in sovraštva zaradi svojega privilegiranega položaja. Leta 1791 je kraljeva družina poskušala pobegniti iz revolucionarne Francije, a jim ni uspelo, zato so kralja in kraljico aretirali. Ludvik je bil na začetku leta 1793 zaradi svojih dejanj obglavljen na giljotini. Njegova 37-letna žena pa je še nadaljnjih osem mesecev preživela v zaporu, dokler ni 14. oktobra sledilo njeno sojenje. Revolucionarji so jo obtožili izdaje države, saj je pred tem izdala poveljnikom avstrijskih in pruskih sil državno skrivnost, in izpraznitve državne blagajne. Dva dni kasneje, 16. oktobra, naj bi bila Antoneta obglavljenja, a vse ni potekalo tako, kot bi moralo ...*i*
Sedim na leseni prikolici, ki jo vleče zanikrna kočija z dvema umazanima konjema. Čepenje na trdnem lesu, tesno zavezane roke ter suženjska bela obleka z istobarvno čepico mi daje poniževalen občutek. Počutim se kot žival, ki je zaprta v kletki in ki upa, da se jo bo kdo usmilil ter jo spustil v naravo. No, saj se mi je vedno zdelo, da so ti revolucionarji brez milosti. Tu imate dokaz. Kakšni ljudje!
Iz zasanjanosti me zbudi pogled na ožjo ulico, speljano ob Seni, po kateri se peljemo. Opazujem, kako opoldanski sončni žarki svetijo na modro-zeleno vodo, ki nas spremlja. Kljub temu da ne znam plavati, bi mi plavanje v tej bistri vodi trenutno zelo prijalo. In morda zaradi sonca moja koža ne bo več tako bleda kot mleko. Saj vem – o tem lahko le sanjam.
Peljemo se mimo *i*Pont Neufa*i*, na katerem visijo francoske zastave. A bolj opazen je velik napis nad mostom, na katerem piše *i*Vive la république!*i* Spreleti me srh, saj vem, zaradi koga so napisali ta napis ravno ta dan. Zaradi mene, njihove izdajalske kraljice.
Končno zapeljemo stran od mostu in sicer na široko mestno ulico. Prvo, kar opazim, so kmetje in nekaj revnejših meščanov. Prvi so oblečeni v kmečka oblačila, v rokah pa imajo grablje, nekateri še zastavo. Drugi prav tako niso oblečeni razkošno, morda v oblačila za v manufakturo. In še nekaj jim je skupno – ko me zagledajo, ponorijo.
»*i*Vive la république!*i*« kriči večina in mi kaže stisnjene pesti.
»Dol z izdajalko, gor z revolucijo!« mi pravijo drugi, medtem ko divje mahajo s francosko zastavo.
»Na giljotino z izdajalko! Na giljotino!« se derejo najpredrznejši in jezno skačejo po tleh.
Ko to vidim in slišim, ugotovim, da je to vse, kar sem si najmanj želela. Veste, ko so me okronali za francosko kraljico, nisem imela velikih načrtov za reforme, kot jih je imela moja mati. Ampak nekaj sem si želela in sicer to, da nikoli ne bom razočarala svojih ljudi. Ampak na ta dan, 16. oktober 1793, sem skozi lastne oči videla, da temu ne bo tako. Razočarala sem svoje podložnike in umrla bom kot sramota Francije. To je bil moj najslabši scenarij.
A kaj sem lahko takrat naredila, da bi spremenila položaj? Nič. Lahko sem le upala, da bo hitro konec in da ne bo preveč boleče. Oh, če samo pomislim na giljotino in kako pada na moj vrat … *i*Vse bo v redu, ne bo boleče in tudi hitro bo, sem si govorila. Ti si iz dinastije Habsburžanov, ti si hči velike monarhinje Avstrije, ti si cesarjeva sestra. Še malo zdrži.*i* Ne boste verjeli, a pravzaprav so mi ti stavki pomagali in zato sem na zunaj sem delovala popolnoma mirna. Celo na zelenjavo, ki mi je priletala iz rok neke kmetice, se nisem menila. *i*Še malo, Marija Antoneta Habsburška.*i*
Konji se ustavijo in s tem kočija. Pred sabo zagledam velik oder, na katerem stojita dva moška z velikim in nekoliko čudnim klobukom. Naslednji trenutek zasučem glavo v desno in jo končno zagledam – morilko mojega moža, slavno giljotino. Zdi se mi kot, da slednja prav čaka, da se rezilo spusti proti mojem bledem vratu. Resno, če bi bila giljotina človek, bi bila morilka. *i*Še malo zdrži.*i*
»Dol!«
Zopet se zbudim iz zasanjanosti in zagledam starejšega moškega, oblečenega v oblačila, ki bi bolj ustrezala za pogreb. No, kaj sploh oblečeš za obglavljanje? Pretresana ga pogledam, vstanem in stopim s kočije. Množica podložnikov postane še bolj vzburjena, ko mi starec pokaže proti giljotini. To razumem kot ukaz in ne upiram se mu. *i*To je zdaj to*i*
Z vsakim korakom, ki ga naredim, vedno bolj vidim giljotino. Od daleč se mi je zdela majhna, a v resnici je ogromna. Vam povem še nekaj čudnega? Rezilo me sploh ni prestrašilo toliko – seveda me je malo –, a strah v kosti mi je bolj nagnala odprtina v obliki kroga. Čez nekaj minut bom skozi to odprtino molela glavo, ki bo nato padla po tleh. Kaj bodo naredili z njo, si sploh ne upam pomisliti.
V mislih se mi ravno v pravem momentu pojavi podobo moje drage mati in mene, stare petnajst let. Slišim njen glas, ki mi je pred toliki leti govoril: »Danes je ta dan, Antonia. Danes greš iz Dunaja proti Versaillesu. In želim, da veš nekaj. Čeprav ne bova skupaj v živo, vedi, da bom vsak z mislimi ob tebi. Rada te imam, moja mala Antonia, bodoča kraljica.« Pomislim, če je zdaj ob meni, tudi če je mrtva. *i*Tudi brez nje boš opravila*i*, si odgovorim.
Ko končno zapustim zadnjo stopnico, dejansko stopim na oder. Gledam tja v moška, ki me verjetno že zelo nestrpno čakata. Potem se ozrem v množico ljudi pod odrom, ki glasno kriči od vzburjenja in še bolj divje kot prej maha s francoskimi zastavami. Nazadnje si še pogledam mojo morilko, ob kateri se začnem močno tresti od strahu. Noge mi odpovejo in zdi se mi, kot da ne morem narediti niti enega koraka več. *i*Vsaj vem, kako se je počutil Ludvik*i*, pomislim v upanju, da bom končno sprehodila. A ne morem.
V tem istem trenutku ne čutim več strahu, temveč jezo. In tisto res močno jezo, ki se vedno bolj nabira v mojem slabotnem telesu. Kako si me drznejo spraviti v tak poniževalen položaj? Se zavedajo, komu to delajo? Vedo, da sem bila nekdaj njihova kraljica? Kako si upajo pomisliti, da bi me spravili na giljotino? Toliko mesecev so me pustili v zaporu, da sem trpela, zdaj pa bodo tako končali moje življenje? Ne, tako ne bom končala svojega življenja! Ne bom umrla na giljotini! Habsburžani že sedemsto let vladamo in naša smrt ni taka! Giljotina ne bo končala mojega življenja!
Lahko rečete, da sem v tej eksploziji čustev ravnala neumno, tvegano. A v takih trenutkih se človek obnaša drugače in nepremišljeno, kajne? In zato sem to storila. Kakor hitro so me noge nesle, sem stekla z odra med množico, ki sem jo poskušala odrivati, kakor se je to pač dalo z zavezanimi rokami. Drži, pobegnila sem. Adrenalin in jeza sta naredila svoje. Ampak veste kaj? Sploh mi ni žal. A zdaj sledi težji izziv – bežati moram še moram. Revolucionarji so mi namreč tik za petami. Vsaj priti moram iz Pariza za začetek, potem pa iz Francije.
0
hej!
oprosti ker se nism nardila naloge za tekmovanje v pisanju. Nism pa iz tega razloga ker nism vedla kako si mislil ob 17 uri. Mi prosim razložiš in danes napišem če se lahko?
lp
Z12
oprosti ker se nism nardila naloge za tekmovanje v pisanju. Nism pa iz tega razloga ker nism vedla kako si mislil ob 17 uri. Mi prosim razložiš in danes napišem če se lahko?
lp
Z12
3
Naročena
0
Hi :wave:!
Glede tvojega tekmovanja - kako si mislil ob 17. uri? Takrat pisatelji oddamo zgodbo ali kako? Mi lahko prosim podrobneje razložiš? Poleg tega ne vem, ali bom takrat doma.
Glede tvojega tekmovanja - kako si mislil ob 17. uri? Takrat pisatelji oddamo zgodbo ali kako? Mi lahko prosim podrobneje razložiš? Poleg tega ne vem, ali bom takrat doma.
1
Glede tekmovanja v pisanju: a more bit to kot zgodba al se lohk nadaljuje?
0
Ojla!
Naročena!
Naročena!
0
naročena
0
.png "Druščina 5"){kind=small}
