Mat
Naročnina na objave je mogoča samo registriranim Pilovcem.
Sporočila lahko v "Moj kotiček" pošiljajo le registrirani in aktivni uporabniki.
Sporočila:
hi.
a si ti ozi?
a si ti ozi?
0
hey
vidim da si odgovoril da ne rabim objaviti novih delov saj rabiš samo enega. ok. še vseeno bom zgodbo pisala naprej. morda napišeš komu v kotiček če bi rad sodeloval. lahko napišeš pilovki z imenom gospa ali pa i love books.
vidim da si odgovoril da ne rabim objaviti novih delov saj rabiš samo enega. ok. še vseeno bom zgodbo pisala naprej. morda napišeš komu v kotiček če bi rad sodeloval. lahko napišeš pilovki z imenom gospa ali pa i love books.
0
hey
tole je nov del moje zgodbe
Vsi utihnemo in pozornost namenimo mami. Začela je govoriti mi pa ostanemo odprtih ust saj je rekla...
A sem jaz prav slišala kaj je rekla. Mami je rekla "to vam moram povedati. mi... se bomo...", malo je jecljala nato pa povedala "mi se bomo danes preselili". Najprej smo jo vsi gledali čez 5 sekund pa Naja vpraša "ali se bomo preselili v tisto hišo ki jo imaš shranjeno na telefonu mami?". Mami jezno pripomne "ja Naja to je tista hiša, ampak mi ni všeč da brskaš po mojem telefonu!". Naja se čisto vzhičena zadere "okej mami ne bom več gledala tvojga telefono. Jej!!!!! Končno se bomo preselil, tam živijo ene ful cool punce komi čakam da se bom družla z njimi". Mark pritrdi, da se mu zdi v redu da se preselimo ampak bi rad izvedel zakaj se bomo preselili. mami je tiho potem pa odgovori na vprašanje "preselili se bomo zato ker imam tam novo službo". Jaz sem zelo žalostna vendar se ne nameravam zjokat tukaj ampak gor v sobi. Če bi se tukaj, bi se naja najvrjetneje začela norčevati. Cel zajter vsi pojemo v tišini, razen tega da vidim kako je Naja vesela. ko pojemo mami z nežnim glasom reče "pospravite svoje krožnike, potem pa pojdite spakirat saj kmalu gremo". Vsi svoje krožnike odnesemo v kuhinjo kjer mami pomiva posodo. Ko odložim svoj krožnik se obrnem in grem ampak v zadnjem hipu mami vpraša "je kaj narobe iza?", jaz ji lažno odgovorim "ja, vse je vredu". Mami sem pogledala v obraz in po njenem izrazu sem videla, da ve da lažem. Zelo sem jezna in žalostna ob enem saj se res nočem preseliti, ker sem rada tukaj. Res je, da nisem imela nobenega prijatelja in da ne bom pogrešala nobenega razen hiše.
Vidim, da je mami pred naše sobe postavila škatle v katere bomo dali svoje stvari. Ni jih ravno veliko zato ne bom vzela vsega. Med pakiranjem močno jočem. Med mojim jokanjem me iz zpodnega nadstropja kliče mami "Iza ajde pridi dol no zamudili bova". Ne vem kam bova zamudili zato malu pomislim. Na koncu se spomnim da imam tekmovanje iz atletike. Hitro nase nateknem športna oblačila in vzamem torbo v katero dam teniske, vodo in telefon. Pridem pred vhodna vrata in vidim da me v avtu že čaka mami. Vsedem se v avto, celo pot sem tiho saj sem jezna zaradi selitve. Pred v hodom v dvorano kjer bomo tekmovali me že čaka trenerka, res sovražim atletiko itak pa grem še zadnič, ker se selimo. Vsi smo v garderobi kjer se pripravlamo na tekmo. Vsi gredo iz garderobe razen mene. Ko hočem iti še jaz dobim neko lažjo obliko paničnega napada potem pa se samo sesujem po tleh. Ko se zbudim vidim okoli nene veliko sošolcev in trenerka. Ko se skuliram jim povem kaj se je zgodilo. Do mene pride sanja "o joj! a si se ustrašila in si skup padla. Če ne veš sem itak jst zmagal". Ne menim se zanjo in grem v avtu s katerim je prišla mami. Mami me sprašuje kako sem jaz pa žalosno rečem " nisem razpoložena samo odpeli domov". Doma se vržem na posteljo in jokam. Moje jokanje spet nekdo prekine. In bil je moj brat mark, ki je prišel v sobo in vprašal "hey. a si vredu? pridi dol saj gremo v na pot do nove hiše". Jaz žalostno odvrnem "ja pridem odnesi moje škatle s stvarmi prosim". Mark jih odnese in jaz grem dol. Res ne vem zakaj Mark še nima punce če je pa tako super.
tole je nov del moje zgodbe
Vsi utihnemo in pozornost namenimo mami. Začela je govoriti mi pa ostanemo odprtih ust saj je rekla...
A sem jaz prav slišala kaj je rekla. Mami je rekla "to vam moram povedati. mi... se bomo...", malo je jecljala nato pa povedala "mi se bomo danes preselili". Najprej smo jo vsi gledali čez 5 sekund pa Naja vpraša "ali se bomo preselili v tisto hišo ki jo imaš shranjeno na telefonu mami?". Mami jezno pripomne "ja Naja to je tista hiša, ampak mi ni všeč da brskaš po mojem telefonu!". Naja se čisto vzhičena zadere "okej mami ne bom več gledala tvojga telefono. Jej!!!!! Končno se bomo preselil, tam živijo ene ful cool punce komi čakam da se bom družla z njimi". Mark pritrdi, da se mu zdi v redu da se preselimo ampak bi rad izvedel zakaj se bomo preselili. mami je tiho potem pa odgovori na vprašanje "preselili se bomo zato ker imam tam novo službo". Jaz sem zelo žalostna vendar se ne nameravam zjokat tukaj ampak gor v sobi. Če bi se tukaj, bi se naja najvrjetneje začela norčevati. Cel zajter vsi pojemo v tišini, razen tega da vidim kako je Naja vesela. ko pojemo mami z nežnim glasom reče "pospravite svoje krožnike, potem pa pojdite spakirat saj kmalu gremo". Vsi svoje krožnike odnesemo v kuhinjo kjer mami pomiva posodo. Ko odložim svoj krožnik se obrnem in grem ampak v zadnjem hipu mami vpraša "je kaj narobe iza?", jaz ji lažno odgovorim "ja, vse je vredu". Mami sem pogledala v obraz in po njenem izrazu sem videla, da ve da lažem. Zelo sem jezna in žalostna ob enem saj se res nočem preseliti, ker sem rada tukaj. Res je, da nisem imela nobenega prijatelja in da ne bom pogrešala nobenega razen hiše.
Vidim, da je mami pred naše sobe postavila škatle v katere bomo dali svoje stvari. Ni jih ravno veliko zato ne bom vzela vsega. Med pakiranjem močno jočem. Med mojim jokanjem me iz zpodnega nadstropja kliče mami "Iza ajde pridi dol no zamudili bova". Ne vem kam bova zamudili zato malu pomislim. Na koncu se spomnim da imam tekmovanje iz atletike. Hitro nase nateknem športna oblačila in vzamem torbo v katero dam teniske, vodo in telefon. Pridem pred vhodna vrata in vidim da me v avtu že čaka mami. Vsedem se v avto, celo pot sem tiho saj sem jezna zaradi selitve. Pred v hodom v dvorano kjer bomo tekmovali me že čaka trenerka, res sovražim atletiko itak pa grem še zadnič, ker se selimo. Vsi smo v garderobi kjer se pripravlamo na tekmo. Vsi gredo iz garderobe razen mene. Ko hočem iti še jaz dobim neko lažjo obliko paničnega napada potem pa se samo sesujem po tleh. Ko se zbudim vidim okoli nene veliko sošolcev in trenerka. Ko se skuliram jim povem kaj se je zgodilo. Do mene pride sanja "o joj! a si se ustrašila in si skup padla. Če ne veš sem itak jst zmagal". Ne menim se zanjo in grem v avtu s katerim je prišla mami. Mami me sprašuje kako sem jaz pa žalosno rečem " nisem razpoložena samo odpeli domov". Doma se vržem na posteljo in jokam. Moje jokanje spet nekdo prekine. In bil je moj brat mark, ki je prišel v sobo in vprašal "hey. a si vredu? pridi dol saj gremo v na pot do nove hiše". Jaz žalostno odvrnem "ja pridem odnesi moje škatle s stvarmi prosim". Mark jih odnese in jaz grem dol. Res ne vem zakaj Mark še nima punce če je pa tako super.
0
hey sem se naročila. lepo se imej na pilu
sem se prijavila kot si videl za pisanje zgodbe. jutri objavim nov del
sem se prijavila kot si videl za pisanje zgodbe. jutri objavim nov del
0
Neprijavljen mat
Ni treba saj potrebujem le enega
A si nov? Dobrodošel!
0
Naročena :blush::wink:
0
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
.png "Druščina 5"){kind=small}
