Ali ste videli nove avatarje??!
Če niste si jih pejte takoj ogledat, ker so super!!!
Če niste si jih pejte takoj ogledat, ker so super!!!
3
novi avatarjiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
0
!!BREAKING NEWS!!
MOJ OČI JE BTS FAN!!!!!!!!:eye::lips::eye:!!!!!!!!!!!!!!!!!!
MOJ OČI JE BTS FAN!!!!!!!!:eye::lips::eye:!!!!!!!!!!!!!!!!!!
2
omg a res ??????' moji starši sam rečejo da pojejo in zgledajo k punčke in stem se konča vse
Tko slučajno je slišu po radiju in vprašu kera skupina je to jz sm mu prnesla poster in on si ga je obesu in zdej skos posluša bts!!!!!!! Aaaaaaaaaaaaaah!!!!
Hojla, bom hitra ,
Včeraj sem imela svoj 11. rd!!:heart::blue_heart::purple_heart::yellow_heart::green_heart:
Včeraj sem imela svoj 11. rd!!:heart::blue_heart::purple_heart::yellow_heart::green_heart:
2
Vprašanje dneva.
Kaj imate raje?
Kaj imate raje?
2
Oboje imam enako rada. Ježki so tok kjut ampak tut veverice so.
Ps. Zakaj naj bi bile veverice zlobne?
Ps. Zakaj naj bi bile veverice zlobne?
Dragi moji!
Tole sporočilo sem vam dolžna že kakšne tri mesece, vse od 30.8., ko sem nenadoma izginila in se na svetovalnici za 10 minut pojavila pred dobrim mesecem, nato pa spet poniknila, vse do danes (ura je deset do polnoči, tako da ne bomo opredeljevali čas kdaj bo to objavljeno), ko sem videla mail od spletne strani (hvala Volley girl za lušno sporočilce).
V zadnjih mesecih od začetka pouka se mi je zgodilo ogromno in ne dvomim, da se bodo presenečenja še kar vrstila. Morda se me nekateri še spomnite, drugi morda to berete kar tako, za zabavo, ampak naj najprej povem, da jaz govorim vedno iz lastnih izkušenj in po resnici, včasih kakšno stvar zamolčim, pa ne ker bi me bilo sram, ampak ker bi druge ljudi prizadelo. Tudi tokrat je enako; vse spodaj napisano je moja izkušnja, pogled na življenje, vsak posameznik pa take stvari doživlja drugače, na svet gleda s svojimi očmi. Še enkrat naj poudarim, vaša izkušnja ni /ne bo enaka moji, tukaj moramo upoštevati tudi splet okoliščin in ljudi, ki vas obkrožajo, ter dejavnike ki lahko / bodo vsako posameznikovo izkušnjo spremenili.
1. septembra sem prestopila prag ene težjih gimnazij (nočem opredeljevati iz osebnih razlogov, ampak meja za vpis vanjo je bila letos izjemno visoka) in globoko vdihnila. To je to. Sem bom vsako jutro srečno prihajala naslednja štiri leta. Ta stavek drži, ampak z eno malo izjemo, ki s časoma postane vedno večja. Besedica "srečno".
Pravijo, da te Ljubljana spremeni, to definitivno drži, in mene ni na bolje, kvečjemu na slabše. Verjetno ljudje okoli mene tega ne opazijo; z družino preživim skupno eno uro na dan, ko stopim skozi vrata popoldne, in zvečer, ko moram nekaj dati vase. Drastično se spreminjam in to sovražim, vendar tega ne morem ustaviti.
Včasih me prime, da bi se vsedla na avtobus do neznanega in se ne več vrnila. Prisiliti se moram, da ko grem med glavnim odmorom ven, se vrnem k pouku in se ne dobim z ljudmi, ki sem jih spoznala prek instagrama. Sprašujem se, ali je bila gimnazija prava odločitev, bi bilo bolje, da se prepišem na poklicno šolo in sem svobodna po 4 letih brez nadaljnega študija? Ne vem.
Definitivno to vpliva na moje mentalno in fizično zdravje. Pred testi spim le dve uri in pol, pijem močno kavo, da se obdržim pred knjigo in pišem pozitivno. Če na dan spim več kot 4 ure je že dosežek. Slovenščina, ki sem jo v osnovni imela 4-5, je zdaj 2, ocena domačega branja komaj zadostna, literarno teorijo sem pomoje zabila in bom mogla na popravni izpit na koncu konference, januarja. Z nekaterimi predmeti shajam solidno, metematiko sem se učila cel teden pred testom, zgodovino dobre 4 dni, tako da lahko zdaj pričakujem solidno oceno.
Prostega časa praktično nimam, saj domov prihajam relativno pozno. Morda sem malo sama kriva; čim dlje časa poskusim preživeti v mestu, saj preprosto doma nimam motivacije in z delom odlašam, večkrat se tudi ne čutim kot del družine. Bojim se, da bom zapadla v slabo družbo, začela jemati kakšna mamila, prejšnji teden sem želela odpreti steklenico alkohola, z mislijo, da mi bo pri kemiji to kaj pomagalo, vendar se je vklopil razumnejši del mojih možganov in naročil, naj jegra pospravim nazaj. Ko pogledam nazaj, je moje vedenje bilo neumno in vem, da ima vsak kdaj kakšne prebliske, a dvomim, da takšne, kot jih imam jaz. Morda je to le faza, ki bo minila, a trenutno se ne počutim dobro in se v sebi sesuvam.
Preskok iz osnovne šole v gimnazijo ni težak, ampak veliko težje je obdržati ta ritem srednje šole: doma najprej naloga, učenje, potem ostalo. Če sem se v osnovki sekirala za 4, imela skoraj mental breakdown za 3, tukaj poskušam vsak test pisati vsaj 2. In čisto vseeno mi je za to, kar me straši. Kako se časi spreminjajo... Ampak najhuje mi je, ko vidim, da drugi (vsaj večina) nimajo takih težav. Eni boljših iz cele Slovenije nas je zbranih v razredu 32ih in razumemo se super, vendar je mnogim dobesedno genijem veliko lažje kot meni.
Pozna se, da je osnovna šola obvezna za vse, srednja pa ne in tak je tudi odnos med ljudmi; "sam si si izbral, da nadaljuješ šolanje, lahko se izpišeš, mi ne bomo krivi.", se pa najdejo res super osebe, ki mi veliko olajšujejo dneve.
Po drugi strani se učiš biti samostojen; čas si razporejaš po svoje, skrbiš, da imaš naročeno hrano, gradiva, mesečne vozovnice, avtobusi, da imaš vsaj nekaj gotovine vedno pri sebi, ker ne sprejemajo bančnih kartic povsod, dokumenti, vloge, obrazci... vse to te pripravlja na življenje. Na mojo veliko srečo, mi komunikacija z ljudmi ni problem in sem se do zdaj znašla iz vsake situacije.
Tri mesece je zelo malo, pa vendar dovolj, da dobiš občutek o ljudeh in okolju v katerem si pristal. Tavam med vsemi možnimi svetovi in se še iščem, zato tele pojasnitve ne vzemite kot "klic na pomoč", ker definitivno ni, samo moji občutki strnjeni v kratkem povzetku.
Trenutno nimam časa za nadaljevanje zgodb in dvomim (a si resnično želim), da bom kdaj dokončala svoje literarne podvige.
Zato gre en velik "oprosti" vsem bralcem, ki so vrjeli vame, tratili čas na branju zgodbe, ki po treh mesecih ni dobila nadaljevanja in ga v letošnjem koledarskem letu tudi ne bo. Z Solved Kingdom sem imela ogromne plane, zgodba še vedno živi v mojih mislih, a jo ne morem pretopiti v besede. Včeraj sem odprla dokument o Shay in ugotovila, da sem takrat začela predvidevati kako zelo se bom spremenila in če bom kdaj nadaljevala, imam več kot dovolj materiala. Za blog mi je škoda, saj vem, da je vsaj komu pomagal in dosegel odziv, ki sem ga želela.
En ogromen "hvala" gre sledečim osebkom, katerim sem z vesejem pisala tudi posvetila na začetek vsakega novega poglavja o Auriel in Legolasu in ki so mi s svojimi besedami lepšali dneve: ManonWhitethorn, JustLilly, No Name, Volley girl, Dragon girl, muca Zajči, Wonder Woman in še mnogim, ki so mi vedno dajali nov zagon.
Za PIL imam ustvarjen poseben g-mail, tako da bom vesela kakšne izmenjave socialnih omrežij ali če kdaj rabite pomoč, se lahko kdorkoli vedno obrnete name: alison.louisa222@gmail.com
Se opravičujem vsem neodgovorjenim komentarjem, ki sem jih spregledala ali pa samo nisem utegnila odpisati, cenim čisto vsakega posebej.
Želim vam vsem čim boljše dneve, ocene in čim manj stresa v nadaljevanju šolanja.
Z ljubeznijo,
Alison <3
p.s. ura je 1:33, tale spisek sm že ene parkrat popravla, obrnila besede, zbrisala in se sploh vprašala če je to dobra ideja. Kar je, je.
Tole sporočilo sem vam dolžna že kakšne tri mesece, vse od 30.8., ko sem nenadoma izginila in se na svetovalnici za 10 minut pojavila pred dobrim mesecem, nato pa spet poniknila, vse do danes (ura je deset do polnoči, tako da ne bomo opredeljevali čas kdaj bo to objavljeno), ko sem videla mail od spletne strani (hvala Volley girl za lušno sporočilce).
V zadnjih mesecih od začetka pouka se mi je zgodilo ogromno in ne dvomim, da se bodo presenečenja še kar vrstila. Morda se me nekateri še spomnite, drugi morda to berete kar tako, za zabavo, ampak naj najprej povem, da jaz govorim vedno iz lastnih izkušenj in po resnici, včasih kakšno stvar zamolčim, pa ne ker bi me bilo sram, ampak ker bi druge ljudi prizadelo. Tudi tokrat je enako; vse spodaj napisano je moja izkušnja, pogled na življenje, vsak posameznik pa take stvari doživlja drugače, na svet gleda s svojimi očmi. Še enkrat naj poudarim, vaša izkušnja ni /ne bo enaka moji, tukaj moramo upoštevati tudi splet okoliščin in ljudi, ki vas obkrožajo, ter dejavnike ki lahko / bodo vsako posameznikovo izkušnjo spremenili.
1. septembra sem prestopila prag ene težjih gimnazij (nočem opredeljevati iz osebnih razlogov, ampak meja za vpis vanjo je bila letos izjemno visoka) in globoko vdihnila. To je to. Sem bom vsako jutro srečno prihajala naslednja štiri leta. Ta stavek drži, ampak z eno malo izjemo, ki s časoma postane vedno večja. Besedica "srečno".
Pravijo, da te Ljubljana spremeni, to definitivno drži, in mene ni na bolje, kvečjemu na slabše. Verjetno ljudje okoli mene tega ne opazijo; z družino preživim skupno eno uro na dan, ko stopim skozi vrata popoldne, in zvečer, ko moram nekaj dati vase. Drastično se spreminjam in to sovražim, vendar tega ne morem ustaviti.
Včasih me prime, da bi se vsedla na avtobus do neznanega in se ne več vrnila. Prisiliti se moram, da ko grem med glavnim odmorom ven, se vrnem k pouku in se ne dobim z ljudmi, ki sem jih spoznala prek instagrama. Sprašujem se, ali je bila gimnazija prava odločitev, bi bilo bolje, da se prepišem na poklicno šolo in sem svobodna po 4 letih brez nadaljnega študija? Ne vem.
Definitivno to vpliva na moje mentalno in fizično zdravje. Pred testi spim le dve uri in pol, pijem močno kavo, da se obdržim pred knjigo in pišem pozitivno. Če na dan spim več kot 4 ure je že dosežek. Slovenščina, ki sem jo v osnovni imela 4-5, je zdaj 2, ocena domačega branja komaj zadostna, literarno teorijo sem pomoje zabila in bom mogla na popravni izpit na koncu konference, januarja. Z nekaterimi predmeti shajam solidno, metematiko sem se učila cel teden pred testom, zgodovino dobre 4 dni, tako da lahko zdaj pričakujem solidno oceno.
Prostega časa praktično nimam, saj domov prihajam relativno pozno. Morda sem malo sama kriva; čim dlje časa poskusim preživeti v mestu, saj preprosto doma nimam motivacije in z delom odlašam, večkrat se tudi ne čutim kot del družine. Bojim se, da bom zapadla v slabo družbo, začela jemati kakšna mamila, prejšnji teden sem želela odpreti steklenico alkohola, z mislijo, da mi bo pri kemiji to kaj pomagalo, vendar se je vklopil razumnejši del mojih možganov in naročil, naj jegra pospravim nazaj. Ko pogledam nazaj, je moje vedenje bilo neumno in vem, da ima vsak kdaj kakšne prebliske, a dvomim, da takšne, kot jih imam jaz. Morda je to le faza, ki bo minila, a trenutno se ne počutim dobro in se v sebi sesuvam.
Preskok iz osnovne šole v gimnazijo ni težak, ampak veliko težje je obdržati ta ritem srednje šole: doma najprej naloga, učenje, potem ostalo. Če sem se v osnovki sekirala za 4, imela skoraj mental breakdown za 3, tukaj poskušam vsak test pisati vsaj 2. In čisto vseeno mi je za to, kar me straši. Kako se časi spreminjajo... Ampak najhuje mi je, ko vidim, da drugi (vsaj večina) nimajo takih težav. Eni boljših iz cele Slovenije nas je zbranih v razredu 32ih in razumemo se super, vendar je mnogim dobesedno genijem veliko lažje kot meni.
Pozna se, da je osnovna šola obvezna za vse, srednja pa ne in tak je tudi odnos med ljudmi; "sam si si izbral, da nadaljuješ šolanje, lahko se izpišeš, mi ne bomo krivi.", se pa najdejo res super osebe, ki mi veliko olajšujejo dneve.
Po drugi strani se učiš biti samostojen; čas si razporejaš po svoje, skrbiš, da imaš naročeno hrano, gradiva, mesečne vozovnice, avtobusi, da imaš vsaj nekaj gotovine vedno pri sebi, ker ne sprejemajo bančnih kartic povsod, dokumenti, vloge, obrazci... vse to te pripravlja na življenje. Na mojo veliko srečo, mi komunikacija z ljudmi ni problem in sem se do zdaj znašla iz vsake situacije.
Tri mesece je zelo malo, pa vendar dovolj, da dobiš občutek o ljudeh in okolju v katerem si pristal. Tavam med vsemi možnimi svetovi in se še iščem, zato tele pojasnitve ne vzemite kot "klic na pomoč", ker definitivno ni, samo moji občutki strnjeni v kratkem povzetku.
Trenutno nimam časa za nadaljevanje zgodb in dvomim (a si resnično želim), da bom kdaj dokončala svoje literarne podvige.
Zato gre en velik "oprosti" vsem bralcem, ki so vrjeli vame, tratili čas na branju zgodbe, ki po treh mesecih ni dobila nadaljevanja in ga v letošnjem koledarskem letu tudi ne bo. Z Solved Kingdom sem imela ogromne plane, zgodba še vedno živi v mojih mislih, a jo ne morem pretopiti v besede. Včeraj sem odprla dokument o Shay in ugotovila, da sem takrat začela predvidevati kako zelo se bom spremenila in če bom kdaj nadaljevala, imam več kot dovolj materiala. Za blog mi je škoda, saj vem, da je vsaj komu pomagal in dosegel odziv, ki sem ga želela.
En ogromen "hvala" gre sledečim osebkom, katerim sem z vesejem pisala tudi posvetila na začetek vsakega novega poglavja o Auriel in Legolasu in ki so mi s svojimi besedami lepšali dneve: ManonWhitethorn, JustLilly, No Name, Volley girl, Dragon girl, muca Zajči, Wonder Woman in še mnogim, ki so mi vedno dajali nov zagon.
Za PIL imam ustvarjen poseben g-mail, tako da bom vesela kakšne izmenjave socialnih omrežij ali če kdaj rabite pomoč, se lahko kdorkoli vedno obrnete name: alison.louisa222@gmail.com
Se opravičujem vsem neodgovorjenim komentarjem, ki sem jih spregledala ali pa samo nisem utegnila odpisati, cenim čisto vsakega posebej.
Želim vam vsem čim boljše dneve, ocene in čim manj stresa v nadaljevanju šolanja.
Z ljubeznijo,
Alison <3
p.s. ura je 1:33, tale spisek sm že ene parkrat popravla, obrnila besede, zbrisala in se sploh vprašala če je to dobra ideja. Kar je, je.
15
.jpg "Dekle we can do this"){kind=small}
Kok cute!!!!!! Ne vem kaj naj ti rečem:( ampak bom vseeno poiskusila:
Ne bom rekla, da vem kako se počutiš, ker nimam pojma. Ampak zame je bil ta teden eden najslabših, odkar hodim v šolo. Najprej ocene, potem sošolci in rezultat vsega je najprej žalost, potem pa popolna brezbrižnost do vsega-torej moja depresivna obdobja, proti katerim ne znam narediti nič.
Upam, da boš ti kmalu bolje, pa ne sekiraj se preveč zaradi kakšne nezadostne. Moja mami je dobesedno zabila prvi letnik, ampak se je potem zbrala, začela še enkrat in je zdaj sekretarka na ministrstvu za javno upravo. Žal mi je da te ne poznam dobro, ampak vseeno sem zdaj tvoja pol-prijateljica(za naslednjo polovico bi se morala strinjati še ti) :-D
upam da boš kmalu bolje, pa še pesmica za spodbudo:
https://www.youtube.com/watch?v=Xn676-fLq7I
Ne bom rekla, da vem kako se počutiš, ker nimam pojma. Ampak zame je bil ta teden eden najslabših, odkar hodim v šolo. Najprej ocene, potem sošolci in rezultat vsega je najprej žalost, potem pa popolna brezbrižnost do vsega-torej moja depresivna obdobja, proti katerim ne znam narediti nič.
Upam, da boš ti kmalu bolje, pa ne sekiraj se preveč zaradi kakšne nezadostne. Moja mami je dobesedno zabila prvi letnik, ampak se je potem zbrala, začela še enkrat in je zdaj sekretarka na ministrstvu za javno upravo. Žal mi je da te ne poznam dobro, ampak vseeno sem zdaj tvoja pol-prijateljica(za naslednjo polovico bi se morala strinjati še ti) :-D
upam da boš kmalu bolje, pa še pesmica za spodbudo:
https://www.youtube.com/watch?v=Xn676-fLq7I
res si močna in pogumna da se še kar trudiš z gimnazijo. Res sem ponosna nate in super ti gre :) vem, da ti to zmoreš :) hvala za tale spis saj je za veliko ljudi velik navdih. ne glede nato kakšne ocene dobiš, se zavedaj da se trudiš in delaš vse v tvoji moči. MAŠ TI TO! <3
rada te imam, in zelo te pogrešam :)
wonder woman
rada te imam, in zelo te pogrešam :)
wonder woman
kakšna se vam zdim?
1
Hejla!
Imam 38 naročnikov in res vam hvala! Se lahko še dva naročit, da jih bo 40? HVALA VSEM! :two_hearts::kissing_heart::heart_eyes:
Lep pozdrav,
Gdč. Vsevednica
Imam 38 naročnikov in res vam hvala! Se lahko še dva naročit, da jih bo 40? HVALA VSEM! :two_hearts::kissing_heart::heart_eyes:
Lep pozdrav,
Gdč. Vsevednica
1
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Sporočila
lolygirl
sporoča pilovcem/kam:
Če koga zanima: https://www.pil.si/forumi/pisalnica/na-drugi-strani-iluzije
ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooj
