KOTIČEK PILOVCA/KE

Živjo!
Mogoče se me spomniš..mogoče ne. Sama sem postala zelo ne aktivna na Pilu. Kdaj grem malo pokukat gor in vesela sem da sem tudi danes to naredila, kajti videla sem tvoj odgovor na svetovalnici in takoj sem se te spomnila. Hitro sem kliknila na tvoj profil, malo prečekirala in ydaj ti pišem tole. Hočem samo, da veš da si res beautiful human being in res sem hvaležna da sem te spoznala saj si mi polepšala to eno leto ko sem bila kativna na Pilu. Res ti hvala za vse.

Pogrešam te :)

~Z ljubeznijo,
Wondy <3

Dragi moji!

Tole sporočilo sem vam dolžna že kakšne tri mesece, vse od 30.8., ko sem nenadoma izginila in se na svetovalnici za 10 minut pojavila pred dobrim mesecem, nato pa spet poniknila, vse do danes (ura je deset do polnoči, tako da ne bomo opredeljevali čas kdaj bo to objavljeno), ko sem videla mail od spletne strani (hvala Volley girl za lušno sporočilce).

V zadnjih mesecih od začetka pouka se mi je zgodilo ogromno in ne dvomim, da se bodo presenečenja še kar vrstila. Morda se me nekateri še spomnite, drugi morda to berete kar tako, za zabavo, ampak naj najprej povem, da jaz govorim vedno iz lastnih izkušenj in po resnici, včasih kakšno stvar zamolčim, pa ne ker bi me bilo sram, ampak ker bi druge ljudi prizadelo. Tudi tokrat je enako; vse spodaj napisano je moja izkušnja, pogled na življenje, vsak posameznik pa take stvari doživlja drugače, na svet gleda s svojimi očmi. Še enkrat naj poudarim, vaša izkušnja ni /ne bo enaka moji, tukaj moramo upoštevati tudi splet okoliščin in ljudi, ki vas obkrožajo, ter dejavnike ki lahko / bodo vsako posameznikovo izkušnjo spremenili.

1. septembra sem prestopila prag ene težjih gimnazij (nočem opredeljevati iz osebnih razlogov, ampak meja za vpis vanjo je bila letos izjemno visoka) in globoko vdihnila. To je to. Sem bom vsako jutro srečno prihajala naslednja štiri leta. Ta stavek drži, ampak z eno malo izjemo, ki s časoma postane vedno večja. Besedica "srečno".
Pravijo, da te Ljubljana spremeni, to definitivno drži, in mene ni na bolje, kvečjemu na slabše. Verjetno ljudje okoli mene tega ne opazijo; z družino preživim skupno eno uro na dan, ko stopim skozi vrata popoldne, in zvečer, ko moram nekaj dati vase. Drastično se spreminjam in to sovražim, vendar tega ne morem ustaviti.

Včasih me prime, da bi se vsedla na avtobus do neznanega in se ne več vrnila. Prisiliti se moram, da ko grem med glavnim odmorom ven, se vrnem k pouku in se ne dobim z ljudmi, ki sem jih spoznala prek instagrama. Sprašujem se, ali je bila gimnazija prava odločitev, bi bilo bolje, da se prepišem na poklicno šolo in sem svobodna po 4 letih brez nadaljnega študija? Ne vem.
Definitivno to vpliva na moje mentalno in fizično zdravje. Pred testi spim le dve uri in pol, pijem močno kavo, da se obdržim pred knjigo in pišem pozitivno. Če na dan spim več kot 4 ure je že dosežek. Slovenščina, ki sem jo v osnovni imela 4-5, je zdaj 2, ocena domačega branja komaj zadostna, literarno teorijo sem pomoje zabila in bom mogla na popravni izpit na koncu konference, januarja. Z nekaterimi predmeti shajam solidno, metematiko sem se učila cel teden pred testom, zgodovino dobre 4 dni, tako da lahko zdaj pričakujem solidno oceno.

Prostega časa praktično nimam, saj domov prihajam relativno pozno. Morda sem malo sama kriva; čim dlje časa poskusim preživeti v mestu, saj preprosto doma nimam motivacije in z delom odlašam, večkrat se tudi ne čutim kot del družine. Bojim se, da bom zapadla v slabo družbo, začela jemati kakšna mamila, prejšnji teden sem želela odpreti steklenico alkohola, z mislijo, da mi bo pri kemiji to kaj pomagalo, vendar se je vklopil razumnejši del mojih možganov in naročil, naj jegra pospravim nazaj. Ko pogledam nazaj, je moje vedenje bilo neumno in vem, da ima vsak kdaj kakšne prebliske, a dvomim, da takšne, kot jih imam jaz. Morda je to le faza, ki bo minila, a trenutno se ne počutim dobro in se v sebi sesuvam.

Preskok iz osnovne šole v gimnazijo ni težak, ampak veliko težje je obdržati ta ritem srednje šole: doma najprej naloga, učenje, potem ostalo. Če sem se v osnovki sekirala za 4, imela skoraj mental breakdown za 3, tukaj poskušam vsak test pisati vsaj 2. In čisto vseeno mi je za to, kar me straši. Kako se časi spreminjajo... Ampak najhuje mi je, ko vidim, da drugi (vsaj večina) nimajo takih težav. Eni boljših iz cele Slovenije nas je zbranih v razredu 32ih in razumemo se super, vendar je mnogim dobesedno genijem veliko lažje kot meni.

Pozna se, da je osnovna šola obvezna za vse, srednja pa ne in tak je tudi odnos med ljudmi; "sam si si izbral, da nadaljuješ šolanje, lahko se izpišeš, mi ne bomo krivi.", se pa najdejo res super osebe, ki mi veliko olajšujejo dneve.

Po drugi strani se učiš biti samostojen; čas si razporejaš po svoje, skrbiš, da imaš naročeno hrano, gradiva, mesečne vozovnice, avtobusi, da imaš vsaj nekaj gotovine vedno pri sebi, ker ne sprejemajo bančnih kartic povsod, dokumenti, vloge, obrazci... vse to te pripravlja na življenje. Na mojo veliko srečo, mi komunikacija z ljudmi ni problem in sem se do zdaj znašla iz vsake situacije.
Tri mesece je zelo malo, pa vendar dovolj, da dobiš občutek o ljudeh in okolju v katerem si pristal. Tavam med vsemi možnimi svetovi in se še iščem, zato tele pojasnitve ne vzemite kot "klic na pomoč", ker definitivno ni, samo moji občutki strnjeni v kratkem povzetku.

Trenutno nimam časa za nadaljevanje zgodb in dvomim (a si resnično želim), da bom kdaj dokončala svoje literarne podvige.
Zato gre en velik "oprosti" vsem bralcem, ki so vrjeli vame, tratili čas na branju zgodbe, ki po treh mesecih ni dobila nadaljevanja in ga v letošnjem koledarskem letu tudi ne bo. Z Solved Kingdom sem imela ogromne plane, zgodba še vedno živi v mojih mislih, a jo ne morem pretopiti v besede. Včeraj sem odprla dokument o Shay in ugotovila, da sem takrat začela predvidevati kako zelo se bom spremenila in če bom kdaj nadaljevala, imam več kot dovolj materiala. Za blog mi je škoda, saj vem, da je vsaj komu pomagal in dosegel odziv, ki sem ga želela.

En ogromen "hvala" gre sledečim osebkom, katerim sem z vesejem pisala tudi posvetila na začetek vsakega novega poglavja o Auriel in Legolasu in ki so mi s svojimi besedami lepšali dneve: ManonWhitethorn, JustLilly, No Name, Volley girl, Dragon girl, muca Zajči, Wonder Woman in še mnogim, ki so mi vedno dajali nov zagon.

Za PIL imam ustvarjen poseben g-mail, tako da bom vesela kakšne izmenjave socialnih omrežij ali če kdaj rabite pomoč, se lahko kdorkoli vedno obrnete name: alison.louisa222@gmail.com

Se opravičujem vsem neodgovorjenim komentarjem, ki sem jih spregledala ali pa samo nisem utegnila odpisati, cenim čisto vsakega posebej.

Želim vam vsem čim boljše dneve, ocene in čim manj stresa v nadaljevanju šolanja.

Z ljubeznijo,
Alison <3

p.s. ura je 1:33, tale spisek sm že ene parkrat popravla, obrnila besede, zbrisala in se sploh vprašala če je to dobra ideja. Kar je, je.

Ojla Alison!
Nov del DAT je zakon, sem ga že prebrala :)) Imaš Wattpad? Če ga imaš...jaz sem Moon_Folf ;)

xoxo,
Wonderss

Hej! Ravno sem prebrala tvoj opis, zdiš se mi super! Imam pa eno vprašanje, če seveda ni preveč osebno. Na katero srednjo šolo hodiš?

Slišala sem, da pišeš super zgodbe, zato upam da te ne moti če tole prebereš https://www.pil.si/forumi/pisalnica/se-verjamem in napišeš svoje mnenje :)
Lp, Blank

Tema za blog?

Katera zgodba naj se prej pojavi v pisalnici?

Obvestilo!

Za osem dni ne bo nobenih mojih objav, sem v prekmurju in seveda brez računalnika :unamused::expressionless::pensive:! (Seveda bom še lahko odgovarjala s telefona, ampak prek te male stvarce je res težje, kajne?)
Pridno pišem v beležko nove dele, vi pa
odgovorite na zgornje vprašanje katera zgodba naj se prej pojavi v pisalnici :heart:!

Najprej ena zgodba potem pa še en del bloga, spet se bo glasovala tema. Tako si kompliciram življenje :rofl:...

Pošiljam objemčke in poljubčke na vse konce Slovenije,
Vaša Alison