KOTIČEK PILOVCA/KE

Ojla!
Hvala za naročnino in srečno ter zdravo novo leto!:kissing_heart:
Lysm, Annie #1:fireworks:

LoveGinnyWeasley!
Želim ti reči hvala ker si naročena name:wink::hugging::blush:!!
LYSM:kissing_heart::kissing_heart:!!!
Lp
Golmanka:stuck_out_tongue_winking_eye:

Napisala sem 5. del Poguma. Vesela bi bila, če bi si ga prebrala.
Lysm, Ginny

PS- Če želiš se lahko prijaviš na mojo igro Ugani število (6. del). Ni obvezno. :wink:

kdaj iamš čas za klepetalnico?

Hey!
Me zanima če bi si pogledala to slikico :https://www.pil.si/forumi/hvalilnica/natecaj-in-moj-1-slikica,Hvala!
Lysm H.

Hej a bi kej naredili na profilu, kakšno zogodbo...

Ali se bi kdsj dobili na klepetu

upam sa in res prosim🥺
in hvala kerv si narisala za mojo nagradni igro
in zelo lepo pišeš

L
y
s
m
:kissing_heart:
Neva:purple_heart::purple_heart:

Hej,
Napisala si da napišem, kako je bilo ko sem se izgubila.
Torej najprej smo se vsi zbrali na igrišču pred šolo, in dežurni smo šli po malico. Nato smo razdelili malico, in odšli na pot. Jaz nisem ravno najboljša kolesarka, in zato, sem bila med zadnjimi. Učiteljica, je bila malo pred mano in sem ji nekako sledila. Kolesarili smo po klancih, dolinah in vozili po asvaltu, po cesti, no veliko smo se vozili, in potem prišli do reke. To da smo prišli do reke je trajalo ene 3 ure. No, v reki smo se okopali, se pogovarjali slikali...
No, in potem smo se odpravili nazaj domov. Jaz sem pošteno zaostajala in pri 4 ovinku, zavila v napačno smer, torej v gozd. Tam sem se vozila po eni potki naravnost in tavala po gozdu, in bilo mi je čudno da ni nikogar pred mano. Zato sem obstala na mestu. In strah me je bilo. Zato sem se odločila, da se vrnem na mesto, kjer sem napačno zavila. Prišla sem do tega mesta, in gkedala okoli sebe in na tleh. Pogledala sem na telefon, in pisala mi je mama, in me je vprašala kdaj pridem domov. Napisala sem da nas čaka še dolga pot in da jo imam rada. Nisem ji povedala takoj da sem se izgubila, ker bi jo skrbelo.
Nato sem odložila telefon nazaj v torbo. In videla sledi gum na tleh v drugi smeri, in sledi gum niso bile moje. Zato sem jim sledila. Nato po zelo dolgem hribu, navzgor sem se spet znašla v razseku dveh poti. Spet sem pogledala potleh in videla blatne sledi gum, zato sem jim naprej sledila. Potem sem prišla do nekega mostička in vedela da sem na pravi poti. Ampak vseeno sem bila sama. Naprej je bila ravnina. Vozila sem naravnost, in potem prišla do poti, ki sem jo poznala. Zelo mi je pomagal tudi moj fotografski spomin, saj sem se na poti do reke natančno razgledala. In tako po njej nadaljevala do doma. Ko sem zagledala oznako za naš kraj sem občutila olajšanje. Prečkala sem prehod za peščce in zaradi izčrpanosti na njem kmalu padla. Ampak sem se pobrala in gonila do šole. Nato sem šla domov, in se iztuširala in povedala mami da sem se izgubila. In mama mi je rekla, da je čutila, da nekaj ni vredu, in da, mi je zato pisala. Aja pa enega klopa sem dobila, ma smo ga odstranili.

No, in to je bila moja izkušnja, kolesarjenja.
Zelo, zelo me je bilo strah. Če ne bi sama našla poti domov, bi poklicala policijo.

Ly,
BEGO :heart::bird: