Mesto duhov (celotna zgodba)
13
Ojla,
tule je celotna zgodba Mesta duhov (drugače ima 13 delov). Hvala vsem, ki ste mi lajkali in s komentarji polepšal dan:purple_heart:.
Lep vikend usem,
Nice girl
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Stala sem na robu zasnežene jase. Jutranja zora mi je mršila že tako zavozlane lase, ki so v sončnih žarkih dobili zlat pridih. Bela razcapana halja mi je padala brek golih ramen in kolen, tu in tam krvavih. Bila sem bosa. Mraz bi mi moral rezati v kosti, a začuda me je le prijetno žgečkalo. Tudi rane me niso več bolele.
Kaj se dogaja?
Dolgo časa sem le stala in gledala beli sneg. Čudovit je.
Nikogar ni. Zdi se, kot bi bila jaz edina pika na daljnem, razprostrtem obzorju brez konca in kraja. Kot bi bil vsak prijeten šum le moj.
Z nogo sem previdno otipala beli kup snega pred sabo. Nekaj časa sem premišljevala. In nato le stopila. Bil je tako prijetno mehak, kot bi se ravnokar pogreznila v puhasto žimnico.
Stopala sem dalje. Še vedno nisem videla nikogar. Ne človeka, ne druge žive duše. Niti ptic ni bilo na spregled. Kam so vsi izginili? Če sneg ne bi bil tako prijeten, bi si že zdavnaj začela postavljati nerazumljiva vprašanja, a tako sem le sproščeno stopala dalje.
Pravzaprav nog sploh nisem čutila. Zdelo se mi je, kot bi se mi dvignile od tal.
Ampak to je vendar ne mogoče.
Stopala sem naprej. Bližala sem se gozdu. Oddahnila sem si, saj mi je bil poznan. Nato sem prestrašeno zajela sapo.
Vedno sem se ga nekako bala, a zdaj sem stala tam in dajal mi je prijeten občutek doma. Vstopila sem vanj.
Drevesa so prijetno in priznam, celo vabeče šelestela. Kljub mrazu so obdajala nenavadno toploto. Bila so prijetna. A prazna.
Na njih ni bilo niti ene gozdne živali. Le nekaj listov, ki jih veter še ni ponesel dalje.
Ob tem me je zvil neprijeten občutek osamljenosti. Nekaj namreč ni v redu.
Naglo sem stopala dalje, z mislijo, da moram čim hitreje najti Cala.
Ali koga drugega. Vseeno mi je koga, le da ne bom sama. S pretežno slabimi mislimi in ne zavedanjem se, kje pravzaprav stopam, sem končno prišla do roba gozda. Še vedno je bilo vse tiho, a nekaj me je izredno razveselilo. Od konca najbližjega drevesa, se je namreč videlo mesto.
Z mislijo, da bodo tam ljudje, sem stekla neznanemu kraju naproti. Zdelo se mi je, kot bi lebdela in če ne bi vedela, da to ne more biti res, bi bila žeresno zaskrbljena.
In tedaj sem končno uzrla veličasno mesto.
A nekaj ni bilo prav. Ne da bi se dodobra zavedala, mi je pogled zdrsnil navzgor. Že trenutek za tem pa me je oblila čisto prava groza. »Duhovi,« sem prestrašeno šepnila.
Čisto prepotena sem se prestrašeno dvignila iz sanj. Zdelo se mi je, kot bi gorela, kajti kljub zimi je bilo peklensko vroče.
»Kaj se dogaja,« sem prestrašeno šepnila in v očeh so se mi zalesketale bisernato prozorne solze, ki so mi kanile na bledo lice. Že od petega leta me niso tlačile more, zdaj pa kar naenkrat... A najhuje je bilo, da je bila videti tako resnična, kot bi stala pred menoj.
Vedela sem kaj moram. Poklicala sem svojega najboljšega prijatelja, ki me je vedno razumel. Hitro sem zgrabila svoj mobilnik in otipkala Calovo številko.
Nekaj časa se je slišalo brnenje, nato pa je znan glas že začel kleti. »Zakaj me budiš sredi noči Hailey?!« je jezno dodal na koncu. A odložil vseeno ni, to je bil dober znak.
»Oprosti, ampak res ne vem, kaj naj naredim,« sem prestrašeno šepnila. »Kaj pa je?« je ta resno privzdignil glas. Če bi stal pred menoj, bi se mu obrvi že privzdignile navzgor iz videlo bi se, kako poskuša na vse pretege slediti pogovoru.
»Nočno moro sem imela,« šepnem in se nato lopnem po čelu, kajti takoj sem zaslišala, kako se je začel Cal pridušeno smejati. »Daj resno, zakaj si me klicala?!« nato omalovažujoče odvrne. Slišati je jezen. »Resno Cal,« izdavim s solzami v očeh. »Nočne more nisem imela že od petega leta, zdaj pa kar naenkrat...« »Lej, Hailey, moj bratec jo ima skoraj vsako noč, to je popolnoma običajno...«
»Ampak, ta je bila tako resnična!« »Vse se zdijo resnične!« razdraženo odvrne Cal. »Ja, ampak ta je bila še bolj...«
»Hai,« a bi mi lahko to povedala jutri v šoli?!« jezno odvrne prijatelj.
»Ampak...« »Adijo,« se ne pusti Cal in odloži telefon, meni pa se po licu vlijejo solze.
»Zakaj mi ne verjame?« šepnem sama pri sebi in se obupano pogreznem v žimnice svoje neudobne postelje.
Naslednjega dne v šoli sem bila zelo tiho. Pravzaprav sem se počutila, kot bi ne spadala sem. Kot bi bila tujec. Ampak nikakor ne tak, kot resnično svetlolaso dekle ob vrhu majavih stopnic z vampirsko bledo poltjo. Če ne bi bila popolnoma sigurna, da čudeži ne obstajajo, bi jo že vprašala, če je morda vampir.
Hja, morda bi bilo za začetek bolje vedeti njeno ime. Poleg tega bi ji bilo treba razkazati šolo. Videti je tako zgubljena... Brez pomisleka sem se odpravila k njej. V njeni bližini sem se počutila prav nenavadno, a resnično domače. »Si nova?« jo prijazno vprašam, da se zdrzne in torba ji skoraj pade z ramen. »Jaz? O, ja.« »Fajn,« odgovorim. Ni preveč zgovorna.
»Iz kje pa si.« »Zamenjala sem šolo.« »A, fajn.«
Najraje bi se spet lopnila. A res ne znam reči ničesar drugega kot fajn?!
»Lahko ti razkažem šolo,« se ji prijazno ponudim in ponosno poslušam svoje lastne besede.
»Am, okej,« odgovori svetlolaska, a ne pokaže nobenega čustva.
»Saj res, kako ti je sploh ime,« v zadregi vprašam po nekaj dolgih in mučnih trenutkih. Zakaj se zadnje čase spoprijateljujem s takimi ljudmi?!
»Mhm?« vpraša novinka. Spet ne pokaže niti najmanjšega presenečenja.
»Mogoče me ni slišala,« si mislim. »A mora danes res vse iti narobe?!«
»KAKO TI JE IME?« ponovim naglas, prepričana, da je dekle naglušno. Kljub temu, da se k nama obrne več kot polovica hodnikka, ob čemer se nekateri zdrznejo, dekle šele zdaj odgovori, seveda ničkaj presenečeno.
»Aurora. Sicer se pa ni treba tako dreti.«
»Lepo ime,« odvrnem, sicer malo užaljeno. »Pridi z mano, zdaj se bo začel pouk.«
Peljala sem jo po nabito polnem hodniku, pri čemer se je marsikatera glava obrnila za nama.
»Danes bo še dolg dan,« sem zasanjano pomislila.
Priznam, čez tedne sem brodila s strašno tegobo in pri tem me je marsikaj oviralo. Prvi je bil Cal. Že res, da je bil moj najboljši prijatelj, a zadnje čase se je vedel nekam čudno. In poleg tega se je veliko bolj kot z mano družil z Auroro. Saj res, ko smo že pri njej, še vedno je zelo tiha. Čisto res, skoraj nikoli ne spregovori in vsak dan je bolj bleda.
Izgleda zaskrbljena. Poleg tega pri kosilu nikoli ne je. Morda ima anoreksijo. Ah, to sigurno ne bo držalo. Saj suha pa tudi ni najbolj. Ampak pomagala bi ji pa vseeno rada. Tistega mračnega četrtka, ko smo s šolo tekli dolge kroge na atletskem igrišču, je bila spet sama. Zasmilila se mi je in počasi, potihoma sem pristopila do nje.
»Oj,« sem začela pogovor. »Oj,« je odvrnila in plaho pogledala v nebo. Bila je še bolj zaskrbljena kot običajno. »Kaj pa je,« sem jo čez čas vprašala. Priznam, najraje bi jo pustila samevati, a kaj, ko bi se drugače morala ubadati z drugimi nepomembnimi sošolkami. »Ah, nič,« je skomignila Aurora. »Si prepričana?«
Pokimala je. Ravno takrat se je oglasil zvonec in skupaj sva se odpravili v razred. In na naše veliko razočaranje, smo že istega dne dobili prijavnico za pohod, katerega so obljubljali že slab mesec.
»Pa zakaj je svet tako krut?!« sem glasno zastokala ob vrhu stopnic, a nikakor nisem bila tako vznemirjena kot Aurora. Oči so ji prestrašeno švigale po listu in preletavale besede. »Kaj je pa zdaj?« sem jo naveličano vprašala.
Namesto, da bi mi odgovorila, se je le zasukala na petah in odvihrala stran.
In seveda, kot bi me svet hotel le še bolj razdražiti, sem se v tistem spomnila, da mi mora vrniti zvezek. Hitro sem stekla za njo, a nisem bila pravočasna. Zdaj je že sopihala po nabito polni cesti. »Aurora,« sem zaklicala.
Nujno sem rabila tisti zvezek, saj smo imeli naslednji dan test in v njem sem imela vso snov.
To je bila še ena opomba, ki je urno švignila na moj spisek prepovedanih stvari.
Jezno sem sopihala za Auroro in kmalu sva prišlli do odlagališča odpadkov. »Pa kaj za boga počne tam?!« sem ihtavo pomislila, ko sem stopila na bananin olupek.
Tiho sem prisopihala do Aurore, ki se je medtem ustavila. Niti malo ni bila videti izgubljena. Že sem hotela zaklicati, naj mi vrne zvezek, a zgodilo se je nekaj resnično srhljivega. Noge so se ji dvignile od tal in lahko bi prisegla, da je lebdela.
Nato pa je, kar na enkrat, povsem vsakdanje odletela v nebo.
Spreletel me je divji srh in zgroženo sem pomislila: »Aurora je duh!«
Tiste noči sem imela spet iste sanje kot prejšnjič in prepotena sem se dvignila iz postelje. Še ena nočna mora o duhovih. In takrat sem se spomnila prejšnjega dne, ob katerem me je oblila kurja polt. Moram izvedeti resnico.
Ne vem, kdo je bil naslednji dan pri malici bolj presenečen, jaz ali Aurora. Definitivno jaz. Še vedno nisem verjela lastnim očem in bila sem čisto v šoku. Se mi morda blede? Ali pa je Aurora res duh?! In obljubim, ugotovila bom, kaj ima za bregom, pa če jo bom na kolenih prosila, da mi pove. Odlašala nisem niti za trenutek in takoj po šesti uri matematike sem stopila k njej. Priznam, bila sem jezna nanjo, saj izposojenega zvezka še vedno ni vrnila in tako sem test pisala zelo slabo. A po drugi strani me je milo rečeno neizmerno zanimalo, kdo v resnici je.
»Ej Aurora,« sem zasoplo dejala in v tistem pomislila, da v življenju le še tečem in sopiham. »Mhm,« je ta kot že 15-krat prej odvrnila v odgovor. »Prosim, vrni mi zvezek za mato,« sem ji takoj rekla. »Aja, oprosti, pozabila sem ga doma,« se je začela izmikati. »Kje pa živiš?« sem jo jezno vprašala. »Se te ne tiče,« je bevsknila nazaj. Še nikoli ni bevsknila name.
»Ej sprosti se, ampak resno, kje živite vi duhovi?«
Učinek je bil takojšnji. Svetlolaska je nenadoma planila name in oči so se ji tako bliskovito zabliskale, kot bi me najraje ubila. A izgledala je prestrašeno.
»Duh, kakšen duh?« je nato z zategnjenim glasom vprašala. »Daj, ne pretvarjaj se, učeraj sem...« In že spet me je pogledala s tistim svojim pogledom, ki se ga človek tako ustraši.
»Utihni,« je proseče zašepetala. »Seveda, ampak takoj, ko mi priznaš...«
Zdelo se mi je, kot bi mi nevidna sila zapečatila usta. Pred sabo pa sem videla le izredno prestrašeno Auroro, ki je pred sabo držala dvignjeno roko. V naslednjem trenutku je že pomignila z njo in kar samo me je poneslo proti dekliškemu stranišču. »Razjasnili bova nekaj stvari,« je v separeju končno spregovorila s povsem drugačnim, hladnim glasom: »A prisezi na življenje in smrt, nikomur ne smeš povedati!«
Z Auroro sva sedeli na mrzlih tleh poplavljenega dekliškega separeja. Bila sem tako nestrpna, da se mi je želodec v skokih prekopiceval po telesu in srepo sem strmela v svetlolasko. »No?!« sem čez čas zasikala, a potiho, saj me je bilo strah, da mi bo še kaj naredila. Usta so me namreč močno bolela.
»Še enkrat mi prisezi,« šepne Aurora še bolj bleda kot običajno.
»Pa saj vem, da si duh!« vzkliknem in spet me utiša.
»Bi že nehala? Prav. Prisežem!«
»In tudi Calu ne smeš povedati,« ne odneha.
»Nisem toži baba.«
Prav,« zmagoslavno odvrne Aurora. »Ampak, če se kaj razve, si greš lahko kar zbirat barvo krste.«
Očitajoče jo pogledam: »Obljubila sem ti in zdaj mi povej!«
»Prav. Gre za to da sem duh.«
»To že vem,« zdolgočaseno skomignem.
»Pa daj ne prekinjaj me. Saj še nisem povedala do konca.«
»Oprosti.«
»Skratka, duh sem. A imam težavo. Ob rojstvu mi je umrla mama. Že res, od takrat naprej je zame skrbel oče, a pred nekaj tedni je umrl in tako drugi duhovi v meni niso videli koristi. Grajali so me in bila sem jezna, zato sem razkrila naš kraj bližnjemu novinarju. Ker pa so dovolj hitro izvedeli zanj, so zbežali nekam drugam. A bili so resnično jezni name in morala sem jim ubežati, kajti zdaj me iščejo...«
»Še vedno ne razumem,« jo osorno prekinem.
»Saj še nisem prišla do konca. Torej, morala sem zbežati in zatekla sem se k neki daljni sorodnici, ki živi tu in ne ve, da sem duh. Na žalost pa me je vpisala v šolo. In tako sem nekega dne po naključju videla članek nekega starčka, ki je trdil, da so v našem kraju duhovi. Takoj sem vedela, da je to moj trop in prestrašila sem se. Najhuje pa je, da gremo na izlet prav v tisti gozd in če me vidijo, nas bodo vse pobili.«
V tistem sem se nekoliko prestrašila, kajti zavedla sem se, da imam ob sebi duha, zaradi katerega bom najverjetneje umrla. »Pa ostani tisti dan doma,« sem prestrašeno dejala.
»Saj zato gre, ne morem. V vsakem primeru vas bodo pobili. Nočejo se še enkrat seliti in 40 študentov bo za njih mala malica,« je prestrašeno dejala Aurora.
»Odpovedati morava izlet!« sem vzkliknila.
Tiste noči nisem mogla spati. Naveličana sem bila že spet ene in iste more o duhovih.
Nisem vedela ne kaj je smisel tega, ne zakaj se vedno bolj prepotena zbujam iz sanj. Sploh nevem, zakajj se je tako nenadoma začelo. Nekaj sigurno ni prav.
Naslednje jutro sem na hodniku vsa nestrpna pričakala vedno bolj bledo Auroro, zgrbljeno pod veliko šolsko torbo.
»Pridi, greva do učiteljice,« mi šepne še preden pridem do besede. »Pa sploh imaš kakšen načrt?«
»Si bom že kaj izmislila,« prestrašeno skomigne in že hoče iti, ko se spomni, da pravzaprav ne ve, kje je šolski kabinet.
»Kar za mano,« zadovoljno rečem, vesela, da sem končno za kaj koristna.
Kmalu se začneva uspenjati po velikih a starih lesenih stopnicah obdanih s stebri, okoli katerih se že nabira prah. Kabinet je na njihovem koncu in odleže mi, ko v njem končno zagledam učiteljico Walker, ki organizira izlet.
»Amm, dober dan učiteljica,« veselo začnem in Aurora se z lažnim nasmeškom pridruži.
»Kaj hočeta?« nejevoljno odvrne ta in Aurora se že nagne k meni: »Nisi povedala da je stroga!«
»Hja,« prekinem svetlolasko: »Z vami bi se radi pogovorili glede izleta.« Nato razpotegnem nasmeh in nadaljujem: »Mislim, da bi ga morali odpovedati.«
Učiteljica Walker je videti zelo nejevoljna: »Kaj pa trobezljaš Andersonova, izleta ne bomo odpovedali pa če mi našteješ še tako neumne razloge!«
»Saj vam sploh nisem povedala za kaj gre!« užaljeno vzkliknem.
»In me tudi ne zanima!« odvrne učiteljica.
»Veste,« se takrat umeša še Aurora: »Tamkajšnje območje je zelo potresno, poleg tega...«
»In ti... kakor koli ti je že ime, vsako leto gremo tja in še nikoli se nam ni nič zgodilo!« se do konca razbesni Walkerjeva: »Zdaj pa, če želita vprašati kaj pomembnega, kar z besedo na plan, drugače pa adijo!«
Z Auroro se panično spogledava in odhitiva po stopnišču navzdol. »Seveda, izlet je morala organizirati najstrožja učiteljica na šoli, kdo pa drug!« razjarjeno vzkliknem v dobro poznanem a večno poplavljenem dekliškem separeju in s strahom pogledam Auroro.
»Kaj bova zdaj?« vprašam, ter vidim, kako si grize nohte.
Videti je čisto neprisebna in če ne bi bila venomer bleda, bi že mislila, da ji preti smrt.
»Hja,« doda po veliko mučnih trenutkih. »Ne preostane nama drugega... Ampak to ni mogoče...«
»No, povej vendar!« vzkliknem.
»Obuditi morava mamo.«
»Čakaj, kaj?« se začudim. Nič več mi ni jasno. »Obuditi morava mamo,« ponovi Aurora.
»Pa saj to sploh ni mogoče, ali pač?« jo pogledam z nenavadnim pogledom.
»Pa je, odvrne Aurora. Obstaja urok, s katerim lahko obudiš mrtve, a je silno težek. Že vse odkar sem pobegnila iz tropa jo namreč skušam obuditi, saj vem, da me bodo duhovi slej ko prej našli in potrebujem njeno pomoč, sicer me bodo ubili.«
»Pa ti je uspel?« vprašam.
»Nevem, vedela bom šele, ko jo bom videla.«
»Čakaj, zakaj pa je potem nisi prebudila že prej?« začudeno vprašam.
»Ker med duhovi velja pravilo, da nikogar in nikoli ne smeš obuditi od mrtvih. To bi bilo silno nespoštljivo in če bi naredila kaj takega, bi me ubili.«
»Zakaj pa sploh hočeš prebuditi mamo, mislim, zakaj samo ne pokličeš policije ali kaj takega?«
»Tebi pa res nič ni jasno. Ne morem, kot sem že rekla so duhovi silno močni in vse bi pobili, tega pa nočem. Saj, razmišljala sem tudi, da bi prebudila očeta, a ugotovila sem, da mora biti mrtvec za to mrtev vsaj eno leto...«
»Pa kakšna navodila sploh imaš ti?!« jo preračunljivo vprašam, saj se mi zdi, kot bi poslušala učiteljico matematike, pri kateri še živi dan nisem razumela niti ene same besedice.
»Torej,« me ukazovalno prekine Aurora. »Mamo želim obuditi, ker mi bo edina od duhov lahko v pomoč in kot si videla dan ali dva nazaj imamo duhovi moči. Sama sicer nimam dovolj velike, ker sem še otrok in se mi še ni izpopolnila, zato lahko le premikam stvari, a moja mama je bila mogočna kraljica našega tropa in ima največjo moč izmed vseh. Od nekdaj so pripovedovali, da se z njo ni mogoče kosati. In če jo uspem prebuditi, bo edina dovolj močna, da lahko premaga vse duhove!«
Zdaj mi je kočno postajalo jasno in že sem si začela predstavljati mogočno vodjo, kako z nekakšno močjo premika gorovja, ter podira vse pred sabo.
»Ampak a ne bi raje poplavili šole ali kaj, pa nam ne bi bilo treba iti,« nato dodam in vsa komplikacija z mamo bi bila tako rešena.
»Saj, nato sem ravnokar pomislila, a če se duhovi ne bodo premaknili, bodo ubili naslednje generacije in s tem ne bova ničesar rešili.«
»Ou, prav imaš. Torej obudiva tvojo mami!«
»Pa saj sem že povedala, da sem jo poskušala.«
»Vem in pomagala ti bom. »Morda le nisi bila dovolj natančna!«
»Morda imaš prav,« odvrne svetlolaska in iz majave torbe privleče debelo bukvo.
»Kje si pa to dobila?« začudeno vprašam.
»Mamina zapuščina, preden sem zbežala sem ukradla tudi to.«
»In kaj boš z njo?« nato vprašam.
»Pa saj ti nisi resna, v njej so uroki. In z njo bom obudila mamo!«
Brez pomisleka sem ji vzela knjgo in začela naglo lisstati po njej. Seveda užaljena Aurora pa mi jo je takoj potegnila iz rok in jo odprla na 300 strani. Tam se je na še prej praznem mestu že izpisal dolg in z zlatimi črkami okrašen urok. Želela sem se ga dotakniti, a me je Aurora hitro lopnila po prstih. »Počakati morava do polnoči,« šepne. »Pravzaprav bi lahko ostali v šoli in to opravili kar tu.«
»Prav,« skmignem, čeprav bi raje šla domov. Ampak Aurora me potrebuje, torej ji moram pomagati. »Ampak, to sploh ni videti tako zapleteno,« nato veselo dodam. »O, pa je,« odvrne Aurora. »Prebrati ga moraš od zadaj in zelo hitro, natanko do minute čez polnoč.«
Priznam, tisti hip so se mi za trenutek podrle misli od žalostnega spoznanja, a že naslednji trenutek sem veselo dejala: »Uspelo nama bo.«
Ure so se vlekle, kot se še pri matematiki ne in bila sem tako nestrpna, da bi urok najraje prebrala takoj. »Še pol ure,« je v tistem trenutku dejala Aurora. Videti je bila živčna.
Ura je bila minuto do dvanajstih in svetlolaska je že odprla prastaro bukvo na isti strani kot prej, da sem v soju mesečine, ki je lila skozi okno, razločno videla kaj piše. »Ne berem prav hitro, saj mi duhovi slabo vidimo. Bi morda lahko ti naredila to?« me nestrpno vpraša Aurora. »No prav,« skomignem in oči pomolim v knjigo. »Od zadaj naprej,« si šepnem in v tistem ura odbije polnoč, jaz pa začnem brati:
Ukotop mečeps bo,
Aljež useverd,
Uncok ecirvam bo,
Ačnok es dzog rejk,
Ukarz v ojejujlark ik vohud otsem ej,
Ukram umenrečev inišit inšilsen v,
Ukajor menjokop uborg bo hičejots,
Ukavtrm bo acevtrm idubo!
Komaj sem izgovorila zanjo besedo, že je ura odbila ena čez polnoč. »Eeeeeeennnnnnnaaaaaaaa,« mi je začelo odmevati. »Kaj?« sem začudeno vprašala.
»Mmmmmmrrrraaaakkkk.«
»Kaj se dogaja,« sem panično pomislila in v tistem me je tako zaskelelo v srcu, da sem se ga histerično oprijela.
In posrkalo me je v sanje. Spet sem bila tam, v gozdu in hodila sem proti mestu duhov. Spet sem jih videla. Videla sem tudi nekakšnega moža...
Vse je bilo zelo čudno in v srcu me je strahotno bolelo. Duhovi so me nekam peljali...
»Hailey,« sem v tistem zaslišala Aurorin krik: »Hailey zbudi se, no!«
Globoko sem dihala. »Je uspelo,« sem vprašala s slabotnim glasom. Aurora je žalostno zmajala z glavo. »Si v redu?« je nato dodala po dolgi, mučni tišini.
»Itak,« sem se ji zlagala, a pogledala je vseeno nisem.
»Kaj se je pravzaprav zgodilo,« je prestrašeno šepnila svetlolaska.
»Nevem,« sem po pravici odvrnila, a tudi če bi vedela, ji nisem hotela povedati.
»A kaj bova zdaj?« nato obupano vprašam in zaskrbljeno dekle se obrne k meni: »Upajva na čudež.«
Naslednje jutro sem težko ustala. Težko sem se odpravila na šolski avtobus in težko sem se pogovarjala s sošolci. Če je imela Aurora prav, me bodo duhovi slej ko prej ubili.
Ko smo se peljali do gozda, kamor naj bi šli na izlet, sem v mislih premlevala dogodke. Kaj je pravzaprav pomenil tisti urok? V mislih sem si ga začela sestavljati in šel je takole:
Ob spečem potoku,
Drevesu želja,
Ob mavrice koncu,
Kjer gozd se kočna,
Je mesto duhov ki kraljujejo v zraku,
V neslišni tišini večernemu mraku,
Stoječih ob grobu pokojnem rojaku,
Obudi mrtveca ob mrtvaku!
Naenkrat sem ugotovila nekaj resnično imenitnega. »Aurora,« sem šepnila in dregnila speče dekle ob meni. »Mhm,« je izdavila ta in me pogledala v obraz. Podočnjaki so ji viseli skoraj do tal in videti je bila zelo slabo. »Ugotovila sem, kje vgozdu so duhovi!« vzkliknem, seveda potiho. »Res?« se začudi ta in za trenutek pokaže zanimanje. »Ampak ti mi moraš povedati, če je res,« nato odvrnem. »Kako pa?« nejevoljno odvrne ta.
»Preden ste se preselili, je bil vaš trop ob koncu gozda? Ste bili morda blizu kakšnega pokopališča in potoka?« razburjeno vprašam.
»Naj pomislim... Ja, pravzaprav smo res. Oh in morala bi videti, kako lepo se je videlo mavrico, vsakokrat, ko je deževalo. A kaj nama to pomaga?«
»No...« počasi odvrnem: »V uroku je opisan točno tak kraj in ko so se preselili, so verjetno iskali takšnega. In veš kaj? Nekajkrat sem hodila po tistih poteh in tam ob koncu gozda dejansko leži ogromno pokopališče, a je staro, zato ga malokdo obiskuje.«
»Seveda, zato pa je tisti starec v časopisu videl duhove! Bili so namreč na pokopališču!« tedaj ugotovi Aurora.
»Torej morava sošolce le spraviti stran od tam, pa bo vse v redu!« mi končno iz dna srca odleže. »Torej se lotiva dela,« odločno reče Aurora.
Avtobus kmalu prispe na cilj in s svetlolasko nestrpno skočiva na vlažno travo. »Deževalo je,« zavzdihnem: »O, poglej mavrico!«
»Mavrica! Kjer je njen konec... Tam so duhovi!« razburjeno šepne Aurora. »Upajva, da ne gremo v južni del gozda, sicer se nam ne piše dobro.
»Učenci, postavite se v kolono, prosim!« v tistem zavrešči gospa Walker. »Razdelili se boste v dve skupini. A in b razred k meni, c in d pa k profesorju Thompsonu! Ko boste blagovoljili narediti to, pa vam bova razdelila učne liste, ki jih boste reševali med hojo!«
Z Auroro sva se ubogljivo pridružili Walkerjevi, medtem, ko sva poslušali razne opazke sošolcev: »Učni listi na pohodu?! Je sploh lahko slabše?!«
»O ja, je,« zagrenjeno odvrnem.
Ne zmeni se zame in vsak prejme učni list. »Najprej gremo v severni del gozda, do slapu, nato pa se ob izhodišču zamenjamo z drugima dvema razredoma, in se po njunih sledeh odpravimo še v južni del in na pokopališče, da naredimo krožno pot!« oznani gospa Walker in z Auroro se obupano spogledava. Torej bo že čez kakšno uro mrtva polovica 9. razreda...
»Go, go-spa Walker, slabo mi je,« v tistem izdavi Aurora. »M, mi-mislim, da bom bruhala.«
Takoj za tem globoko zajame sapo in k ustom pristavi vrečko. »Tu počakaj,« z gnusom izdavi Walkerjeva. »Bom jaz z njo,« se hitro oglasim. »Tudi prav,« skomigne ta,
A počakati morata TU, saj za vaju odgovarjam jaz!«
In brez besed s svojo skupino odide v gozd. Kmalu za tem se odpravita še skupini c in d, jaz pa se obrnem k Aurori. »Si ok,« jo zaskrbljeno pobaram. »Seveda, s pridušenim nasmeškom ta zamahne z roko.«
V tistem se mi posveti. »Tebi pa vedno uspe,« se ji zarežim.
»Hja,« takoj zmaje ta: »Ne bi šli raje rešit najinih paralelk?«
»Ah, čisto sem pozabila,« se lopnem po čelu.
S svetlolasko kmalu za tem izgineva v temni, a prostrani gozd.
»Pravzaprav je kar svetlo,« začudeno ugotovim in poslušam okolico. Nekaj sto metrov pred nama se sliši šumenje vejic, verjetno od drugih dveh razredov.
»Morava jih prehiteti,« šepnem in že sem v diru. Gozd poznam kar dobro, saj imam tu pokopano prababico in tako sem bila kar nekajkrat tam. Poznala sem dudi bližnjice, saj je bila makedamska cesta novejša in tako sem se brez težav skupaj z Auroro zmuznila obem razredom.
Medtem, ko sem tekla, sem premišljevala naprej, kati spomnila sem se prejšnje noči in duhov, ki so mi vedno znova lebdeli po glavi. Kaj se dogaja? Je bilo moje vse prepogosto vprašanje. Zakaj sanjam duhove? Mar morda vidim v prihodnost?
In najhuje je, da zaradi mene, ki sem se zgrudila na tla v dekliškem separeju, urok sploh ni deloval... Ker sem ravno takrat spet imela tiste neumne more o duhovih...
Čakaj... Ampak to bi bilo nemogoče...
V tistem se mi je v glavi porodila tako nezaslišana ideja, da sem za trenutek povsem obmirovala. »Kaj pa je?« me v tistem vpraša Aurora. »Nič nič,« začudeno odvrnem, in tečem dalje, kot bi šele zdaj vedela, kje pravzaprav sem. Z Auroro naju bodo vsak čas napadli duhovi, jaz pa imam krizo identitete.
Še preden pa bi lahko do dobra premislila o vsem skupaj, že prispeva do prostranega pokopališča. Prestrašeno se ustavim. »Kaj bova pravzaprav storili zdaj,« v senci ogromne bukve vprašam zaskrbljeno svetlolasko. »O tem dejansko nikoli nisem razmišlajal,« s krivdo prizna ta: »Nikoli nisem zares pomislila, da bova prišli do sem. A lahko bi našli mamin grob in jo še enkrat obudili.«
»A ni tako, da moraš počakati do polnoči?«
»Ja, ampak ker sva v bližini duhov, je drugače. Sicer pa je ura nekaj minut do dvanajstih zjutraj, tako da bo tudi to zadoščalo.«
»Torej storiva to,« neprepričano odvrnem. Upam, da se vsaj glede nečesa danes motim.
Aurora nenadoma poleti nekaj centimetrov v zrak. Šele tedaj vidim, kako mogočni so v resnici duhovi. »Pppprrrriiiiddddiiiii,« šepne s hladnim glasom, ki ni značilen zanjo. Prestrašeno ji sledim.
Vedno bolj se spuščava v meglo in če ne bi videla njenih bledih las, kako se sučejo skozi zrak, bi se že zdavnaj izgubila med grobovi. Pozorno jih opazujem, a nikjer ne najdem Aurorine mame. »Kaj, če sploh ni pokopana tu, morda je še vedno na prejšnjem kraju,« nato pomislim. Aurora se lopne po čelu, a nato z upanjem doda: »Sigurno je niso pustili tam, bila je namreč zelo pomembna in nikoli je ne bi pustili.«
Najbrž, odvrnem in v tistem se približava koncu pokopališča. In res, tam je le en grob, velik in mogočen, na njem pa je izklesanih pet besed: Vladarica duhov Apolonia Luna Aurora.
»Je to grob tvoje mame?« tiho vprašam in pogledam Auroro. Videti je zelo čustvena. Po licu ji spolzi nekaj prozornih solz, a že nato s hladnim glasom doda: »Da.«
Iz nahrbtnika vzamem debelo bukvo, medtem ko Aurora z mislimi odpre grob. Prav zares jo občudujem.
A še preden bi lahko kaj rekla, se iz neba vsuje nekaj belega. Ogromno belega. Pravzaprav prozornega. Saj nevem, ničesar ne vidim zaradi megle. Nato pa se mi posveti: »Duhovi.«
»Beži,« kriknee Aurora in presenečeno se poženem čez grobove, a nevidna sila me vleče nazaj. »Zakaj nisem pomislila, da nimam možnosti proti duhovom. Imajo namreč moči, s katerimi me z lahko to ubijejo.
Eni izmed njih se na srečo uspem iztrgati in že hitim dalje.
A ne morem naprej. Malo zaradi nove sile, ki me vleče hladu na proti, a predvsem zaradi Aurore. Eden izmed razjarjenih duhov jo ima v prijemu. Duši jo.
»Ne sme umreti,« mi šepne majhen glas v glavi. In tako napnem vse svoje moči. Takoj za tem pa se mi glava pobesi navzdol in oči se mi na široko razprejo. Pred očmi se mi prikazujejo razni dogodki.
Vse potihne. Sama stojim sredi podobnega pokopališča. Z mano je neki moški, ki sem ga videla v prejšnjih sanjah. »Aurorin oče je,« pomislim. Drži me za roko.
Spet se vse spremeni in zdaj jedram prek čudovitih pokrajin. Z njim.
Kmalu za tem sem v nekakšnem taboru. »Punčka je,« zašepetam in moški me poljubi na lice.
Še vedno sem v taboru. Slišim, kako moški joče. Umrla bom, ugotovim.
Prvič sem na nekakšni nenavadni postelji in ob meni je dete. Moški me s solznimi očmi pogleda. »Naj bo Aurora,« šepnem in nato izdihnem.
Vse se odvije nazaj in spet sem v ledeni sapi duha. »Nisem se motila,« šepnem s solzami v očeh in mu pogledam naravnost v bledi obraz. »Nisem se motila!« zakričim in v tistem iz mene plane nekakšna magija.
Nekakšna silovita moč, ki razsvetli celotno pokopališče in odžene na tisoče duhov. Počutim se tako mogočno...
Nekaj duhov je še vedno tam. Izgledajo presenečeno, morda celo prestrašeno.
Naj spusti Auroro, otožno pomislim in kot bi udarila strela, ga zadane val smrti.
Ostali se razbežijo in jaz izmučena padem na tla.
»Aurora je nezavestna in le s težavo se premaknem k njej. Vrti se mi. Tako zelo se mi vrti. In vse me boli. Najbolj pa srce...
Ko bi bilo vsega tega le konec. A najprej moram pomagati Aurori.
Kleče se ji približam in zaprem oči. »Zbudi se,« šepnem.
In res, v tistem okoli nje plane nekaj svetlega, nekakšna drobna iskrica upanja. Predrami se.
Ni videti presenečena. »Mama,« šepne in videti je povsem budna. »Mama!«
Nasmehnem se ji, čeprav je ne slišim. Z ustnic vidim, kaj mi govori. »Aurora,« rečem. Moram se posloviti od nje, saj vem, da bom umrla.
»Veš, ko sem te prvič videla, sem mislila, da si tujec. Zdaj pa vem, da si moja hčer in najboljša prijateljica. Bolj hrabra kot kdor koli drug.«
Nato izdihnem.
Meseci minevajo, a Aurora je obupana. Neizmerno je žalostna. Kot bi ravnokar izgubila nekaj, česar nikoli ni imela.
Odloči se napisati pismo. Ne ve zakaj, a zdi se ji, da ji bo tako lažje pri srcu. Tako vzame pisemski papir in začne pisati:
Draga Hailey (mama),
Ni osebe, ki bi me vsak dan razveseljevala bolj, kot si me ti. Ki bi mi dajala upanje, moč in pogum. Brez tebe mi ne bi uspelo, verjemi. A mi je neskončno žal. Če me ne bi spoznala, bi bila še vedno tu, živa. Tako pa si zaradi mene spet le ena izmed duš, ki so padle, da bi se žrtvovale za druge. Zame. Oprosti. Duhovi na pokopališče ne prihajajo več, spet so se odselili neznano kam. Ne bodo nas več morili. Vsak dan te obiskujem. Vsak dan hodim po temni hosti, da bi videla tvoj grob. Da bi se ti lahko opravičila. Ker te imam rada.
Žal mi je,
Tvoja Aurora
To pismo je previdno položila na njen grob in po licu so ji še zadnjič spolzele bisernate solze. Ravno takrat pa je zavel piš vetra, ki jo je nežno pobožal po licu. Dotaknila se ga je in zdelo se ji je, kot bi zaslišala svoje ime. Kot bi bil dotik mamin.
tule je celotna zgodba Mesta duhov (drugače ima 13 delov). Hvala vsem, ki ste mi lajkali in s komentarji polepšal dan:purple_heart:.
Lep vikend usem,
Nice girl
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Stala sem na robu zasnežene jase. Jutranja zora mi je mršila že tako zavozlane lase, ki so v sončnih žarkih dobili zlat pridih. Bela razcapana halja mi je padala brek golih ramen in kolen, tu in tam krvavih. Bila sem bosa. Mraz bi mi moral rezati v kosti, a začuda me je le prijetno žgečkalo. Tudi rane me niso več bolele.
Kaj se dogaja?
Dolgo časa sem le stala in gledala beli sneg. Čudovit je.
Nikogar ni. Zdi se, kot bi bila jaz edina pika na daljnem, razprostrtem obzorju brez konca in kraja. Kot bi bil vsak prijeten šum le moj.
Z nogo sem previdno otipala beli kup snega pred sabo. Nekaj časa sem premišljevala. In nato le stopila. Bil je tako prijetno mehak, kot bi se ravnokar pogreznila v puhasto žimnico.
Stopala sem dalje. Še vedno nisem videla nikogar. Ne človeka, ne druge žive duše. Niti ptic ni bilo na spregled. Kam so vsi izginili? Če sneg ne bi bil tako prijeten, bi si že zdavnaj začela postavljati nerazumljiva vprašanja, a tako sem le sproščeno stopala dalje.
Pravzaprav nog sploh nisem čutila. Zdelo se mi je, kot bi se mi dvignile od tal.
Ampak to je vendar ne mogoče.
Stopala sem naprej. Bližala sem se gozdu. Oddahnila sem si, saj mi je bil poznan. Nato sem prestrašeno zajela sapo.
Vedno sem se ga nekako bala, a zdaj sem stala tam in dajal mi je prijeten občutek doma. Vstopila sem vanj.
Drevesa so prijetno in priznam, celo vabeče šelestela. Kljub mrazu so obdajala nenavadno toploto. Bila so prijetna. A prazna.
Na njih ni bilo niti ene gozdne živali. Le nekaj listov, ki jih veter še ni ponesel dalje.
Ob tem me je zvil neprijeten občutek osamljenosti. Nekaj namreč ni v redu.
Naglo sem stopala dalje, z mislijo, da moram čim hitreje najti Cala.
Ali koga drugega. Vseeno mi je koga, le da ne bom sama. S pretežno slabimi mislimi in ne zavedanjem se, kje pravzaprav stopam, sem končno prišla do roba gozda. Še vedno je bilo vse tiho, a nekaj me je izredno razveselilo. Od konca najbližjega drevesa, se je namreč videlo mesto.
Z mislijo, da bodo tam ljudje, sem stekla neznanemu kraju naproti. Zdelo se mi je, kot bi lebdela in če ne bi vedela, da to ne more biti res, bi bila žeresno zaskrbljena.
In tedaj sem končno uzrla veličasno mesto.
A nekaj ni bilo prav. Ne da bi se dodobra zavedala, mi je pogled zdrsnil navzgor. Že trenutek za tem pa me je oblila čisto prava groza. »Duhovi,« sem prestrašeno šepnila.
Čisto prepotena sem se prestrašeno dvignila iz sanj. Zdelo se mi je, kot bi gorela, kajti kljub zimi je bilo peklensko vroče.
»Kaj se dogaja,« sem prestrašeno šepnila in v očeh so se mi zalesketale bisernato prozorne solze, ki so mi kanile na bledo lice. Že od petega leta me niso tlačile more, zdaj pa kar naenkrat... A najhuje je bilo, da je bila videti tako resnična, kot bi stala pred menoj.
Vedela sem kaj moram. Poklicala sem svojega najboljšega prijatelja, ki me je vedno razumel. Hitro sem zgrabila svoj mobilnik in otipkala Calovo številko.
Nekaj časa se je slišalo brnenje, nato pa je znan glas že začel kleti. »Zakaj me budiš sredi noči Hailey?!« je jezno dodal na koncu. A odložil vseeno ni, to je bil dober znak.
»Oprosti, ampak res ne vem, kaj naj naredim,« sem prestrašeno šepnila. »Kaj pa je?« je ta resno privzdignil glas. Če bi stal pred menoj, bi se mu obrvi že privzdignile navzgor iz videlo bi se, kako poskuša na vse pretege slediti pogovoru.
»Nočno moro sem imela,« šepnem in se nato lopnem po čelu, kajti takoj sem zaslišala, kako se je začel Cal pridušeno smejati. »Daj resno, zakaj si me klicala?!« nato omalovažujoče odvrne. Slišati je jezen. »Resno Cal,« izdavim s solzami v očeh. »Nočne more nisem imela že od petega leta, zdaj pa kar naenkrat...« »Lej, Hailey, moj bratec jo ima skoraj vsako noč, to je popolnoma običajno...«
»Ampak, ta je bila tako resnična!« »Vse se zdijo resnične!« razdraženo odvrne Cal. »Ja, ampak ta je bila še bolj...«
»Hai,« a bi mi lahko to povedala jutri v šoli?!« jezno odvrne prijatelj.
»Ampak...« »Adijo,« se ne pusti Cal in odloži telefon, meni pa se po licu vlijejo solze.
»Zakaj mi ne verjame?« šepnem sama pri sebi in se obupano pogreznem v žimnice svoje neudobne postelje.
Naslednjega dne v šoli sem bila zelo tiho. Pravzaprav sem se počutila, kot bi ne spadala sem. Kot bi bila tujec. Ampak nikakor ne tak, kot resnično svetlolaso dekle ob vrhu majavih stopnic z vampirsko bledo poltjo. Če ne bi bila popolnoma sigurna, da čudeži ne obstajajo, bi jo že vprašala, če je morda vampir.
Hja, morda bi bilo za začetek bolje vedeti njeno ime. Poleg tega bi ji bilo treba razkazati šolo. Videti je tako zgubljena... Brez pomisleka sem se odpravila k njej. V njeni bližini sem se počutila prav nenavadno, a resnično domače. »Si nova?« jo prijazno vprašam, da se zdrzne in torba ji skoraj pade z ramen. »Jaz? O, ja.« »Fajn,« odgovorim. Ni preveč zgovorna.
»Iz kje pa si.« »Zamenjala sem šolo.« »A, fajn.«
Najraje bi se spet lopnila. A res ne znam reči ničesar drugega kot fajn?!
»Lahko ti razkažem šolo,« se ji prijazno ponudim in ponosno poslušam svoje lastne besede.
»Am, okej,« odgovori svetlolaska, a ne pokaže nobenega čustva.
»Saj res, kako ti je sploh ime,« v zadregi vprašam po nekaj dolgih in mučnih trenutkih. Zakaj se zadnje čase spoprijateljujem s takimi ljudmi?!
»Mhm?« vpraša novinka. Spet ne pokaže niti najmanjšega presenečenja.
»Mogoče me ni slišala,« si mislim. »A mora danes res vse iti narobe?!«
»KAKO TI JE IME?« ponovim naglas, prepričana, da je dekle naglušno. Kljub temu, da se k nama obrne več kot polovica hodnikka, ob čemer se nekateri zdrznejo, dekle šele zdaj odgovori, seveda ničkaj presenečeno.
»Aurora. Sicer se pa ni treba tako dreti.«
»Lepo ime,« odvrnem, sicer malo užaljeno. »Pridi z mano, zdaj se bo začel pouk.«
Peljala sem jo po nabito polnem hodniku, pri čemer se je marsikatera glava obrnila za nama.
»Danes bo še dolg dan,« sem zasanjano pomislila.
Priznam, čez tedne sem brodila s strašno tegobo in pri tem me je marsikaj oviralo. Prvi je bil Cal. Že res, da je bil moj najboljši prijatelj, a zadnje čase se je vedel nekam čudno. In poleg tega se je veliko bolj kot z mano družil z Auroro. Saj res, ko smo že pri njej, še vedno je zelo tiha. Čisto res, skoraj nikoli ne spregovori in vsak dan je bolj bleda.
Izgleda zaskrbljena. Poleg tega pri kosilu nikoli ne je. Morda ima anoreksijo. Ah, to sigurno ne bo držalo. Saj suha pa tudi ni najbolj. Ampak pomagala bi ji pa vseeno rada. Tistega mračnega četrtka, ko smo s šolo tekli dolge kroge na atletskem igrišču, je bila spet sama. Zasmilila se mi je in počasi, potihoma sem pristopila do nje.
»Oj,« sem začela pogovor. »Oj,« je odvrnila in plaho pogledala v nebo. Bila je še bolj zaskrbljena kot običajno. »Kaj pa je,« sem jo čez čas vprašala. Priznam, najraje bi jo pustila samevati, a kaj, ko bi se drugače morala ubadati z drugimi nepomembnimi sošolkami. »Ah, nič,« je skomignila Aurora. »Si prepričana?«
Pokimala je. Ravno takrat se je oglasil zvonec in skupaj sva se odpravili v razred. In na naše veliko razočaranje, smo že istega dne dobili prijavnico za pohod, katerega so obljubljali že slab mesec.
»Pa zakaj je svet tako krut?!« sem glasno zastokala ob vrhu stopnic, a nikakor nisem bila tako vznemirjena kot Aurora. Oči so ji prestrašeno švigale po listu in preletavale besede. »Kaj je pa zdaj?« sem jo naveličano vprašala.
Namesto, da bi mi odgovorila, se je le zasukala na petah in odvihrala stran.
In seveda, kot bi me svet hotel le še bolj razdražiti, sem se v tistem spomnila, da mi mora vrniti zvezek. Hitro sem stekla za njo, a nisem bila pravočasna. Zdaj je že sopihala po nabito polni cesti. »Aurora,« sem zaklicala.
Nujno sem rabila tisti zvezek, saj smo imeli naslednji dan test in v njem sem imela vso snov.
To je bila še ena opomba, ki je urno švignila na moj spisek prepovedanih stvari.
Jezno sem sopihala za Auroro in kmalu sva prišlli do odlagališča odpadkov. »Pa kaj za boga počne tam?!« sem ihtavo pomislila, ko sem stopila na bananin olupek.
Tiho sem prisopihala do Aurore, ki se je medtem ustavila. Niti malo ni bila videti izgubljena. Že sem hotela zaklicati, naj mi vrne zvezek, a zgodilo se je nekaj resnično srhljivega. Noge so se ji dvignile od tal in lahko bi prisegla, da je lebdela.
Nato pa je, kar na enkrat, povsem vsakdanje odletela v nebo.
Spreletel me je divji srh in zgroženo sem pomislila: »Aurora je duh!«
Tiste noči sem imela spet iste sanje kot prejšnjič in prepotena sem se dvignila iz postelje. Še ena nočna mora o duhovih. In takrat sem se spomnila prejšnjega dne, ob katerem me je oblila kurja polt. Moram izvedeti resnico.
Ne vem, kdo je bil naslednji dan pri malici bolj presenečen, jaz ali Aurora. Definitivno jaz. Še vedno nisem verjela lastnim očem in bila sem čisto v šoku. Se mi morda blede? Ali pa je Aurora res duh?! In obljubim, ugotovila bom, kaj ima za bregom, pa če jo bom na kolenih prosila, da mi pove. Odlašala nisem niti za trenutek in takoj po šesti uri matematike sem stopila k njej. Priznam, bila sem jezna nanjo, saj izposojenega zvezka še vedno ni vrnila in tako sem test pisala zelo slabo. A po drugi strani me je milo rečeno neizmerno zanimalo, kdo v resnici je.
»Ej Aurora,« sem zasoplo dejala in v tistem pomislila, da v življenju le še tečem in sopiham. »Mhm,« je ta kot že 15-krat prej odvrnila v odgovor. »Prosim, vrni mi zvezek za mato,« sem ji takoj rekla. »Aja, oprosti, pozabila sem ga doma,« se je začela izmikati. »Kje pa živiš?« sem jo jezno vprašala. »Se te ne tiče,« je bevsknila nazaj. Še nikoli ni bevsknila name.
»Ej sprosti se, ampak resno, kje živite vi duhovi?«
Učinek je bil takojšnji. Svetlolaska je nenadoma planila name in oči so se ji tako bliskovito zabliskale, kot bi me najraje ubila. A izgledala je prestrašeno.
»Duh, kakšen duh?« je nato z zategnjenim glasom vprašala. »Daj, ne pretvarjaj se, učeraj sem...« In že spet me je pogledala s tistim svojim pogledom, ki se ga človek tako ustraši.
»Utihni,« je proseče zašepetala. »Seveda, ampak takoj, ko mi priznaš...«
Zdelo se mi je, kot bi mi nevidna sila zapečatila usta. Pred sabo pa sem videla le izredno prestrašeno Auroro, ki je pred sabo držala dvignjeno roko. V naslednjem trenutku je že pomignila z njo in kar samo me je poneslo proti dekliškemu stranišču. »Razjasnili bova nekaj stvari,« je v separeju končno spregovorila s povsem drugačnim, hladnim glasom: »A prisezi na življenje in smrt, nikomur ne smeš povedati!«
Z Auroro sva sedeli na mrzlih tleh poplavljenega dekliškega separeja. Bila sem tako nestrpna, da se mi je želodec v skokih prekopiceval po telesu in srepo sem strmela v svetlolasko. »No?!« sem čez čas zasikala, a potiho, saj me je bilo strah, da mi bo še kaj naredila. Usta so me namreč močno bolela.
»Še enkrat mi prisezi,« šepne Aurora še bolj bleda kot običajno.
»Pa saj vem, da si duh!« vzkliknem in spet me utiša.
»Bi že nehala? Prav. Prisežem!«
»In tudi Calu ne smeš povedati,« ne odneha.
»Nisem toži baba.«
Prav,« zmagoslavno odvrne Aurora. »Ampak, če se kaj razve, si greš lahko kar zbirat barvo krste.«
Očitajoče jo pogledam: »Obljubila sem ti in zdaj mi povej!«
»Prav. Gre za to da sem duh.«
»To že vem,« zdolgočaseno skomignem.
»Pa daj ne prekinjaj me. Saj še nisem povedala do konca.«
»Oprosti.«
»Skratka, duh sem. A imam težavo. Ob rojstvu mi je umrla mama. Že res, od takrat naprej je zame skrbel oče, a pred nekaj tedni je umrl in tako drugi duhovi v meni niso videli koristi. Grajali so me in bila sem jezna, zato sem razkrila naš kraj bližnjemu novinarju. Ker pa so dovolj hitro izvedeli zanj, so zbežali nekam drugam. A bili so resnično jezni name in morala sem jim ubežati, kajti zdaj me iščejo...«
»Še vedno ne razumem,« jo osorno prekinem.
»Saj še nisem prišla do konca. Torej, morala sem zbežati in zatekla sem se k neki daljni sorodnici, ki živi tu in ne ve, da sem duh. Na žalost pa me je vpisala v šolo. In tako sem nekega dne po naključju videla članek nekega starčka, ki je trdil, da so v našem kraju duhovi. Takoj sem vedela, da je to moj trop in prestrašila sem se. Najhuje pa je, da gremo na izlet prav v tisti gozd in če me vidijo, nas bodo vse pobili.«
V tistem sem se nekoliko prestrašila, kajti zavedla sem se, da imam ob sebi duha, zaradi katerega bom najverjetneje umrla. »Pa ostani tisti dan doma,« sem prestrašeno dejala.
»Saj zato gre, ne morem. V vsakem primeru vas bodo pobili. Nočejo se še enkrat seliti in 40 študentov bo za njih mala malica,« je prestrašeno dejala Aurora.
»Odpovedati morava izlet!« sem vzkliknila.
Tiste noči nisem mogla spati. Naveličana sem bila že spet ene in iste more o duhovih.
Nisem vedela ne kaj je smisel tega, ne zakaj se vedno bolj prepotena zbujam iz sanj. Sploh nevem, zakajj se je tako nenadoma začelo. Nekaj sigurno ni prav.
Naslednje jutro sem na hodniku vsa nestrpna pričakala vedno bolj bledo Auroro, zgrbljeno pod veliko šolsko torbo.
»Pridi, greva do učiteljice,« mi šepne še preden pridem do besede. »Pa sploh imaš kakšen načrt?«
»Si bom že kaj izmislila,« prestrašeno skomigne in že hoče iti, ko se spomni, da pravzaprav ne ve, kje je šolski kabinet.
»Kar za mano,« zadovoljno rečem, vesela, da sem končno za kaj koristna.
Kmalu se začneva uspenjati po velikih a starih lesenih stopnicah obdanih s stebri, okoli katerih se že nabira prah. Kabinet je na njihovem koncu in odleže mi, ko v njem končno zagledam učiteljico Walker, ki organizira izlet.
»Amm, dober dan učiteljica,« veselo začnem in Aurora se z lažnim nasmeškom pridruži.
»Kaj hočeta?« nejevoljno odvrne ta in Aurora se že nagne k meni: »Nisi povedala da je stroga!«
»Hja,« prekinem svetlolasko: »Z vami bi se radi pogovorili glede izleta.« Nato razpotegnem nasmeh in nadaljujem: »Mislim, da bi ga morali odpovedati.«
Učiteljica Walker je videti zelo nejevoljna: »Kaj pa trobezljaš Andersonova, izleta ne bomo odpovedali pa če mi našteješ še tako neumne razloge!«
»Saj vam sploh nisem povedala za kaj gre!« užaljeno vzkliknem.
»In me tudi ne zanima!« odvrne učiteljica.
»Veste,« se takrat umeša še Aurora: »Tamkajšnje območje je zelo potresno, poleg tega...«
»In ti... kakor koli ti je že ime, vsako leto gremo tja in še nikoli se nam ni nič zgodilo!« se do konca razbesni Walkerjeva: »Zdaj pa, če želita vprašati kaj pomembnega, kar z besedo na plan, drugače pa adijo!«
Z Auroro se panično spogledava in odhitiva po stopnišču navzdol. »Seveda, izlet je morala organizirati najstrožja učiteljica na šoli, kdo pa drug!« razjarjeno vzkliknem v dobro poznanem a večno poplavljenem dekliškem separeju in s strahom pogledam Auroro.
»Kaj bova zdaj?« vprašam, ter vidim, kako si grize nohte.
Videti je čisto neprisebna in če ne bi bila venomer bleda, bi že mislila, da ji preti smrt.
»Hja,« doda po veliko mučnih trenutkih. »Ne preostane nama drugega... Ampak to ni mogoče...«
»No, povej vendar!« vzkliknem.
»Obuditi morava mamo.«
»Čakaj, kaj?« se začudim. Nič več mi ni jasno. »Obuditi morava mamo,« ponovi Aurora.
»Pa saj to sploh ni mogoče, ali pač?« jo pogledam z nenavadnim pogledom.
»Pa je, odvrne Aurora. Obstaja urok, s katerim lahko obudiš mrtve, a je silno težek. Že vse odkar sem pobegnila iz tropa jo namreč skušam obuditi, saj vem, da me bodo duhovi slej ko prej našli in potrebujem njeno pomoč, sicer me bodo ubili.«
»Pa ti je uspel?« vprašam.
»Nevem, vedela bom šele, ko jo bom videla.«
»Čakaj, zakaj pa je potem nisi prebudila že prej?« začudeno vprašam.
»Ker med duhovi velja pravilo, da nikogar in nikoli ne smeš obuditi od mrtvih. To bi bilo silno nespoštljivo in če bi naredila kaj takega, bi me ubili.«
»Zakaj pa sploh hočeš prebuditi mamo, mislim, zakaj samo ne pokličeš policije ali kaj takega?«
»Tebi pa res nič ni jasno. Ne morem, kot sem že rekla so duhovi silno močni in vse bi pobili, tega pa nočem. Saj, razmišljala sem tudi, da bi prebudila očeta, a ugotovila sem, da mora biti mrtvec za to mrtev vsaj eno leto...«
»Pa kakšna navodila sploh imaš ti?!« jo preračunljivo vprašam, saj se mi zdi, kot bi poslušala učiteljico matematike, pri kateri še živi dan nisem razumela niti ene same besedice.
»Torej,« me ukazovalno prekine Aurora. »Mamo želim obuditi, ker mi bo edina od duhov lahko v pomoč in kot si videla dan ali dva nazaj imamo duhovi moči. Sama sicer nimam dovolj velike, ker sem še otrok in se mi še ni izpopolnila, zato lahko le premikam stvari, a moja mama je bila mogočna kraljica našega tropa in ima največjo moč izmed vseh. Od nekdaj so pripovedovali, da se z njo ni mogoče kosati. In če jo uspem prebuditi, bo edina dovolj močna, da lahko premaga vse duhove!«
Zdaj mi je kočno postajalo jasno in že sem si začela predstavljati mogočno vodjo, kako z nekakšno močjo premika gorovja, ter podira vse pred sabo.
»Ampak a ne bi raje poplavili šole ali kaj, pa nam ne bi bilo treba iti,« nato dodam in vsa komplikacija z mamo bi bila tako rešena.
»Saj, nato sem ravnokar pomislila, a če se duhovi ne bodo premaknili, bodo ubili naslednje generacije in s tem ne bova ničesar rešili.«
»Ou, prav imaš. Torej obudiva tvojo mami!«
»Pa saj sem že povedala, da sem jo poskušala.«
»Vem in pomagala ti bom. »Morda le nisi bila dovolj natančna!«
»Morda imaš prav,« odvrne svetlolaska in iz majave torbe privleče debelo bukvo.
»Kje si pa to dobila?« začudeno vprašam.
»Mamina zapuščina, preden sem zbežala sem ukradla tudi to.«
»In kaj boš z njo?« nato vprašam.
»Pa saj ti nisi resna, v njej so uroki. In z njo bom obudila mamo!«
Brez pomisleka sem ji vzela knjgo in začela naglo lisstati po njej. Seveda užaljena Aurora pa mi jo je takoj potegnila iz rok in jo odprla na 300 strani. Tam se je na še prej praznem mestu že izpisal dolg in z zlatimi črkami okrašen urok. Želela sem se ga dotakniti, a me je Aurora hitro lopnila po prstih. »Počakati morava do polnoči,« šepne. »Pravzaprav bi lahko ostali v šoli in to opravili kar tu.«
»Prav,« skmignem, čeprav bi raje šla domov. Ampak Aurora me potrebuje, torej ji moram pomagati. »Ampak, to sploh ni videti tako zapleteno,« nato veselo dodam. »O, pa je,« odvrne Aurora. »Prebrati ga moraš od zadaj in zelo hitro, natanko do minute čez polnoč.«
Priznam, tisti hip so se mi za trenutek podrle misli od žalostnega spoznanja, a že naslednji trenutek sem veselo dejala: »Uspelo nama bo.«
Ure so se vlekle, kot se še pri matematiki ne in bila sem tako nestrpna, da bi urok najraje prebrala takoj. »Še pol ure,« je v tistem trenutku dejala Aurora. Videti je bila živčna.
Ura je bila minuto do dvanajstih in svetlolaska je že odprla prastaro bukvo na isti strani kot prej, da sem v soju mesečine, ki je lila skozi okno, razločno videla kaj piše. »Ne berem prav hitro, saj mi duhovi slabo vidimo. Bi morda lahko ti naredila to?« me nestrpno vpraša Aurora. »No prav,« skomignem in oči pomolim v knjigo. »Od zadaj naprej,« si šepnem in v tistem ura odbije polnoč, jaz pa začnem brati:
Ukotop mečeps bo,
Aljež useverd,
Uncok ecirvam bo,
Ačnok es dzog rejk,
Ukarz v ojejujlark ik vohud otsem ej,
Ukram umenrečev inišit inšilsen v,
Ukajor menjokop uborg bo hičejots,
Ukavtrm bo acevtrm idubo!
Komaj sem izgovorila zanjo besedo, že je ura odbila ena čez polnoč. »Eeeeeeennnnnnnaaaaaaaa,« mi je začelo odmevati. »Kaj?« sem začudeno vprašala.
»Mmmmmmrrrraaaakkkk.«
»Kaj se dogaja,« sem panično pomislila in v tistem me je tako zaskelelo v srcu, da sem se ga histerično oprijela.
In posrkalo me je v sanje. Spet sem bila tam, v gozdu in hodila sem proti mestu duhov. Spet sem jih videla. Videla sem tudi nekakšnega moža...
Vse je bilo zelo čudno in v srcu me je strahotno bolelo. Duhovi so me nekam peljali...
»Hailey,« sem v tistem zaslišala Aurorin krik: »Hailey zbudi se, no!«
Globoko sem dihala. »Je uspelo,« sem vprašala s slabotnim glasom. Aurora je žalostno zmajala z glavo. »Si v redu?« je nato dodala po dolgi, mučni tišini.
»Itak,« sem se ji zlagala, a pogledala je vseeno nisem.
»Kaj se je pravzaprav zgodilo,« je prestrašeno šepnila svetlolaska.
»Nevem,« sem po pravici odvrnila, a tudi če bi vedela, ji nisem hotela povedati.
»A kaj bova zdaj?« nato obupano vprašam in zaskrbljeno dekle se obrne k meni: »Upajva na čudež.«
Naslednje jutro sem težko ustala. Težko sem se odpravila na šolski avtobus in težko sem se pogovarjala s sošolci. Če je imela Aurora prav, me bodo duhovi slej ko prej ubili.
Ko smo se peljali do gozda, kamor naj bi šli na izlet, sem v mislih premlevala dogodke. Kaj je pravzaprav pomenil tisti urok? V mislih sem si ga začela sestavljati in šel je takole:
Ob spečem potoku,
Drevesu želja,
Ob mavrice koncu,
Kjer gozd se kočna,
Je mesto duhov ki kraljujejo v zraku,
V neslišni tišini večernemu mraku,
Stoječih ob grobu pokojnem rojaku,
Obudi mrtveca ob mrtvaku!
Naenkrat sem ugotovila nekaj resnično imenitnega. »Aurora,« sem šepnila in dregnila speče dekle ob meni. »Mhm,« je izdavila ta in me pogledala v obraz. Podočnjaki so ji viseli skoraj do tal in videti je bila zelo slabo. »Ugotovila sem, kje vgozdu so duhovi!« vzkliknem, seveda potiho. »Res?« se začudi ta in za trenutek pokaže zanimanje. »Ampak ti mi moraš povedati, če je res,« nato odvrnem. »Kako pa?« nejevoljno odvrne ta.
»Preden ste se preselili, je bil vaš trop ob koncu gozda? Ste bili morda blizu kakšnega pokopališča in potoka?« razburjeno vprašam.
»Naj pomislim... Ja, pravzaprav smo res. Oh in morala bi videti, kako lepo se je videlo mavrico, vsakokrat, ko je deževalo. A kaj nama to pomaga?«
»No...« počasi odvrnem: »V uroku je opisan točno tak kraj in ko so se preselili, so verjetno iskali takšnega. In veš kaj? Nekajkrat sem hodila po tistih poteh in tam ob koncu gozda dejansko leži ogromno pokopališče, a je staro, zato ga malokdo obiskuje.«
»Seveda, zato pa je tisti starec v časopisu videl duhove! Bili so namreč na pokopališču!« tedaj ugotovi Aurora.
»Torej morava sošolce le spraviti stran od tam, pa bo vse v redu!« mi končno iz dna srca odleže. »Torej se lotiva dela,« odločno reče Aurora.
Avtobus kmalu prispe na cilj in s svetlolasko nestrpno skočiva na vlažno travo. »Deževalo je,« zavzdihnem: »O, poglej mavrico!«
»Mavrica! Kjer je njen konec... Tam so duhovi!« razburjeno šepne Aurora. »Upajva, da ne gremo v južni del gozda, sicer se nam ne piše dobro.
»Učenci, postavite se v kolono, prosim!« v tistem zavrešči gospa Walker. »Razdelili se boste v dve skupini. A in b razred k meni, c in d pa k profesorju Thompsonu! Ko boste blagovoljili narediti to, pa vam bova razdelila učne liste, ki jih boste reševali med hojo!«
Z Auroro sva se ubogljivo pridružili Walkerjevi, medtem, ko sva poslušali razne opazke sošolcev: »Učni listi na pohodu?! Je sploh lahko slabše?!«
»O ja, je,« zagrenjeno odvrnem.
Ne zmeni se zame in vsak prejme učni list. »Najprej gremo v severni del gozda, do slapu, nato pa se ob izhodišču zamenjamo z drugima dvema razredoma, in se po njunih sledeh odpravimo še v južni del in na pokopališče, da naredimo krožno pot!« oznani gospa Walker in z Auroro se obupano spogledava. Torej bo že čez kakšno uro mrtva polovica 9. razreda...
»Go, go-spa Walker, slabo mi je,« v tistem izdavi Aurora. »M, mi-mislim, da bom bruhala.«
Takoj za tem globoko zajame sapo in k ustom pristavi vrečko. »Tu počakaj,« z gnusom izdavi Walkerjeva. »Bom jaz z njo,« se hitro oglasim. »Tudi prav,« skomigne ta,
A počakati morata TU, saj za vaju odgovarjam jaz!«
In brez besed s svojo skupino odide v gozd. Kmalu za tem se odpravita še skupini c in d, jaz pa se obrnem k Aurori. »Si ok,« jo zaskrbljeno pobaram. »Seveda, s pridušenim nasmeškom ta zamahne z roko.«
V tistem se mi posveti. »Tebi pa vedno uspe,« se ji zarežim.
»Hja,« takoj zmaje ta: »Ne bi šli raje rešit najinih paralelk?«
»Ah, čisto sem pozabila,« se lopnem po čelu.
S svetlolasko kmalu za tem izgineva v temni, a prostrani gozd.
»Pravzaprav je kar svetlo,« začudeno ugotovim in poslušam okolico. Nekaj sto metrov pred nama se sliši šumenje vejic, verjetno od drugih dveh razredov.
»Morava jih prehiteti,« šepnem in že sem v diru. Gozd poznam kar dobro, saj imam tu pokopano prababico in tako sem bila kar nekajkrat tam. Poznala sem dudi bližnjice, saj je bila makedamska cesta novejša in tako sem se brez težav skupaj z Auroro zmuznila obem razredom.
Medtem, ko sem tekla, sem premišljevala naprej, kati spomnila sem se prejšnje noči in duhov, ki so mi vedno znova lebdeli po glavi. Kaj se dogaja? Je bilo moje vse prepogosto vprašanje. Zakaj sanjam duhove? Mar morda vidim v prihodnost?
In najhuje je, da zaradi mene, ki sem se zgrudila na tla v dekliškem separeju, urok sploh ni deloval... Ker sem ravno takrat spet imela tiste neumne more o duhovih...
Čakaj... Ampak to bi bilo nemogoče...
V tistem se mi je v glavi porodila tako nezaslišana ideja, da sem za trenutek povsem obmirovala. »Kaj pa je?« me v tistem vpraša Aurora. »Nič nič,« začudeno odvrnem, in tečem dalje, kot bi šele zdaj vedela, kje pravzaprav sem. Z Auroro naju bodo vsak čas napadli duhovi, jaz pa imam krizo identitete.
Še preden pa bi lahko do dobra premislila o vsem skupaj, že prispeva do prostranega pokopališča. Prestrašeno se ustavim. »Kaj bova pravzaprav storili zdaj,« v senci ogromne bukve vprašam zaskrbljeno svetlolasko. »O tem dejansko nikoli nisem razmišlajal,« s krivdo prizna ta: »Nikoli nisem zares pomislila, da bova prišli do sem. A lahko bi našli mamin grob in jo še enkrat obudili.«
»A ni tako, da moraš počakati do polnoči?«
»Ja, ampak ker sva v bližini duhov, je drugače. Sicer pa je ura nekaj minut do dvanajstih zjutraj, tako da bo tudi to zadoščalo.«
»Torej storiva to,« neprepričano odvrnem. Upam, da se vsaj glede nečesa danes motim.
Aurora nenadoma poleti nekaj centimetrov v zrak. Šele tedaj vidim, kako mogočni so v resnici duhovi. »Pppprrrriiiiddddiiiii,« šepne s hladnim glasom, ki ni značilen zanjo. Prestrašeno ji sledim.
Vedno bolj se spuščava v meglo in če ne bi videla njenih bledih las, kako se sučejo skozi zrak, bi se že zdavnaj izgubila med grobovi. Pozorno jih opazujem, a nikjer ne najdem Aurorine mame. »Kaj, če sploh ni pokopana tu, morda je še vedno na prejšnjem kraju,« nato pomislim. Aurora se lopne po čelu, a nato z upanjem doda: »Sigurno je niso pustili tam, bila je namreč zelo pomembna in nikoli je ne bi pustili.«
Najbrž, odvrnem in v tistem se približava koncu pokopališča. In res, tam je le en grob, velik in mogočen, na njem pa je izklesanih pet besed: Vladarica duhov Apolonia Luna Aurora.
»Je to grob tvoje mame?« tiho vprašam in pogledam Auroro. Videti je zelo čustvena. Po licu ji spolzi nekaj prozornih solz, a že nato s hladnim glasom doda: »Da.«
Iz nahrbtnika vzamem debelo bukvo, medtem ko Aurora z mislimi odpre grob. Prav zares jo občudujem.
A še preden bi lahko kaj rekla, se iz neba vsuje nekaj belega. Ogromno belega. Pravzaprav prozornega. Saj nevem, ničesar ne vidim zaradi megle. Nato pa se mi posveti: »Duhovi.«
»Beži,« kriknee Aurora in presenečeno se poženem čez grobove, a nevidna sila me vleče nazaj. »Zakaj nisem pomislila, da nimam možnosti proti duhovom. Imajo namreč moči, s katerimi me z lahko to ubijejo.
Eni izmed njih se na srečo uspem iztrgati in že hitim dalje.
A ne morem naprej. Malo zaradi nove sile, ki me vleče hladu na proti, a predvsem zaradi Aurore. Eden izmed razjarjenih duhov jo ima v prijemu. Duši jo.
»Ne sme umreti,« mi šepne majhen glas v glavi. In tako napnem vse svoje moči. Takoj za tem pa se mi glava pobesi navzdol in oči se mi na široko razprejo. Pred očmi se mi prikazujejo razni dogodki.
Vse potihne. Sama stojim sredi podobnega pokopališča. Z mano je neki moški, ki sem ga videla v prejšnjih sanjah. »Aurorin oče je,« pomislim. Drži me za roko.
Spet se vse spremeni in zdaj jedram prek čudovitih pokrajin. Z njim.
Kmalu za tem sem v nekakšnem taboru. »Punčka je,« zašepetam in moški me poljubi na lice.
Še vedno sem v taboru. Slišim, kako moški joče. Umrla bom, ugotovim.
Prvič sem na nekakšni nenavadni postelji in ob meni je dete. Moški me s solznimi očmi pogleda. »Naj bo Aurora,« šepnem in nato izdihnem.
Vse se odvije nazaj in spet sem v ledeni sapi duha. »Nisem se motila,« šepnem s solzami v očeh in mu pogledam naravnost v bledi obraz. »Nisem se motila!« zakričim in v tistem iz mene plane nekakšna magija.
Nekakšna silovita moč, ki razsvetli celotno pokopališče in odžene na tisoče duhov. Počutim se tako mogočno...
Nekaj duhov je še vedno tam. Izgledajo presenečeno, morda celo prestrašeno.
Naj spusti Auroro, otožno pomislim in kot bi udarila strela, ga zadane val smrti.
Ostali se razbežijo in jaz izmučena padem na tla.
»Aurora je nezavestna in le s težavo se premaknem k njej. Vrti se mi. Tako zelo se mi vrti. In vse me boli. Najbolj pa srce...
Ko bi bilo vsega tega le konec. A najprej moram pomagati Aurori.
Kleče se ji približam in zaprem oči. »Zbudi se,« šepnem.
In res, v tistem okoli nje plane nekaj svetlega, nekakšna drobna iskrica upanja. Predrami se.
Ni videti presenečena. »Mama,« šepne in videti je povsem budna. »Mama!«
Nasmehnem se ji, čeprav je ne slišim. Z ustnic vidim, kaj mi govori. »Aurora,« rečem. Moram se posloviti od nje, saj vem, da bom umrla.
»Veš, ko sem te prvič videla, sem mislila, da si tujec. Zdaj pa vem, da si moja hčer in najboljša prijateljica. Bolj hrabra kot kdor koli drug.«
Nato izdihnem.
Meseci minevajo, a Aurora je obupana. Neizmerno je žalostna. Kot bi ravnokar izgubila nekaj, česar nikoli ni imela.
Odloči se napisati pismo. Ne ve zakaj, a zdi se ji, da ji bo tako lažje pri srcu. Tako vzame pisemski papir in začne pisati:
Draga Hailey (mama),
Ni osebe, ki bi me vsak dan razveseljevala bolj, kot si me ti. Ki bi mi dajala upanje, moč in pogum. Brez tebe mi ne bi uspelo, verjemi. A mi je neskončno žal. Če me ne bi spoznala, bi bila še vedno tu, živa. Tako pa si zaradi mene spet le ena izmed duš, ki so padle, da bi se žrtvovale za druge. Zame. Oprosti. Duhovi na pokopališče ne prihajajo več, spet so se odselili neznano kam. Ne bodo nas več morili. Vsak dan te obiskujem. Vsak dan hodim po temni hosti, da bi videla tvoj grob. Da bi se ti lahko opravičila. Ker te imam rada.
Žal mi je,
Tvoja Aurora
To pismo je previdno položila na njen grob in po licu so ji še zadnjič spolzele bisernate solze. Ravno takrat pa je zavel piš vetra, ki jo je nežno pobožal po licu. Dotaknila se ga je in zdelo se ji je, kot bi zaslišala svoje ime. Kot bi bil dotik mamin.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
dragi učielice in učenci trnutki v živlenju zato kar lepo mi v zvami ampak se resno lepo nikoli iztad vašo teplnje v srcem sato se mi imamo lepo nikoli ne puajte v kako lepo v delate ker znova prijaeli ali prijatelici lp tvoja vaša učenka sara pustinek
0
sara pustinek
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
uau:heart::heart::heart::heart::heart::heart:
0
Miljonarka
Moj odgovor:
Srb~ija❤❤
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Helppp
js nujno rabm neko stvar, ne bom zdej govorila kaj al fora je u tem da za to stvar moras placevt 4€ na mesc, i zdej ne vem kako da mojo mtko prepricam da mi dovoli to met(sama bi si placevala btw). sej men se iskreno ne zdi tok drago pac 4×12=48. tko da men se 48€ na leto zdi cist mal. zdej problem ni glih u ceni ampak je u tem da mi bo rekla da je to krneki i zakaj bi za to placevala i pol ne bo dovolila. JS TO NUJNO RABM
kako da jo prepricam?
kako da jo prepricam?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(82)
Srednje.
(64)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(11)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Uauuuuuu:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eye