*i*Zmaj, zmaj, zmaj.*i*
Vse o čemer sem lahko razmišljal je bila tetovaža zmaja, ki sem jo zagledal še preden so se vrata zaprla.
A kljub vsemu se mi ni sanjalo, kdo bi to lahko bil. Poleg tega je bila misel, da je Kay v tej stavbi sama z Harrisonom, Anno in z nekom za katerega ne vem ni bila prijetna. Nekaj sem moral storiti.
Stopil sem bližje vhodu in uho prislonil na vrata, da bi kaj slišal. *i*Nič.*i*
Nato sem pogledal okna. Vsa so bila zastrta z zavesami. A nenadoma sem zaslišal nek zvok. Prihajal je od okna nad mano.
Bilo je malenkost priprto. Ampak dovolj da bi lahko prišel notri.
Edina težava je bila, da je bil nekaj metrov nad mano.
Ampak lahko bi stopil na okensko polico okna pod tistim in potem bi lahko...
Še preden sem uspel do konca premisliti, sem se že oprijel okenjske police ter splezal nanjo. Stopil sem na prste se povzpel še malenkost višje in nenadoma sem se držal za rob okna. S konici prstov sem se še vedno dotikal okenjske police a vse skupaj je bilo vedno bolj nevarno, nekaj sem moral storiti preden moj prijem popusti saj se na nanjo nisem mogel ravno zanesti. Ne vem koliko časa bi lahko zdržala mojo celotno težo.
Premaknil sem se za malenkost in nenadoma je nekaj pod mojimi nogami zaškripalo.
*i*Sranje.*i*
Upal sem lahko, da se je šum zdel glasen le meni in ne tudi Kay in ostalim.
Nenadoma sem obmiroval in skoraj nehal dihati, hotel sem slišati, če so točno v sobi nad mano, ker če so, sem lahko samo pozabil na svoj podvig. Ni šans, da bi splezal v sobo polno ljudi, ki me nočejo videti.
Slišal sem neke zvoke, ampak definitivno niso prihajali iz te sobe, zdeli so se preveč oddaljeni.
Roke so me počasi začele peči in vedno bolj sem se začel opirati na okenjsko polico, kar pa ni bilo v redu, saj se je vedno bolj začela upogibati moji teži.
Škripanje je bilo zdaj že precej glasno.
Moram narediti to. Zdaj ali pa nikoli.
Odrinil sem se tako, da sem se dotaknil kljuke, ki je bila na drugi strani okna. Zdaj pa jo moram le še zavrteti in... okenjska polica se je dokončno vdala. Počilo je in nisem si niti upal pogledati kaj je še ostalo od nje. Če bi zdaj padel bi verjetno staknil vsaj kakšno zlomljeno zapestje. Nujno sem moral odpreti okno. Z eno roko sem se držal za okno z drugo sem poskušal zavrteti kljuko. Nenadoma sem končno ugotovil kako, porinil okno ter z enim kolenom splezal čez, nato pa še z ostalim telesom. Končno.
Zadihan sem ležal na prašnih tleh in se razgledal okoli. Soba je bila v čisti temi z izjemo zdaj, ko sem odprl okno in je nekaj svetlobe pronicalo v sobo. Če okno ne bi bilo malenkost priprto prej bi se tu resno lahko zadušil.
Komaj sem dihal in zaradi vsega prahu se mi je vrtelo. Verjetno ta soba ni bila ravno najbolj uporabljeni del hiše. Okoli mene so bile same škatle, nekatere odprte, nekatere zaprte, bilo je ogromno starih papirjev in nedokončanih stvari.
Ta soba se je res zdela zanemarjena.
Pogledal sem proti zaprtim vratom, tako mikalo me je, da bi pogledal kaj je še za njimi. A nato sem se spomnil, da sem tu samo zaradi Kay. Rabim jo najti, jo prepričati, da se pobereva od tu, se pobotati in narediti, da bi bilo vse spet v redu... Nato mi je kapnilo, da je moj načrt pravzaprav zblojen, neumen, kaj sem sploh razmišljal. Nenadoma sem imel dovolj vsega, jezen sem bil na Kay, na vse kar je bilo in obžaloval sem, da sem sploh prišel do sem. Nenadoma šum. Slišal sem, da je nekdo začel hoditi po stopnicah.
Po stopnicah... *i*K meni.*i*
Kri mi je zaledenela v žilah, ozrl sem se naokoli, počepnil v kot, verjetno naravnost v pajčevine in moja fobija pred pajki je v meni kričala še bolj kot kadarkoli, ampak vsaj skrit sem bil za škatlo, ki je bila dovolj velika, da me je verjetno skrila. No, dokler res ne prideš malo bližje. Takrat se verjetno lahko poslovim od življenja.
Koraki so se vedno bolj približevali. *i*Tri, dva, ena...*i*
Vrata so se odprla. Nisem si upal dihati. Niti premakniti. Niti izdihniti. Samo tičal sem tam. Tako zelo sem si želel pogledati kdo je prišel v sobo, ampak v tistem trenutku sem se pravzaprav raje hotel obdržati pri življenju tako sem samo čepel tam in upal, da bo ta nekdo čim hitreje opravil in zapustil sobo, jaz pa bom pobegnil iz te hiše in...
Prisežem, da je stal nad mano. In gledal naravnost vame. Ne vem kako me v tistem trenutku ni infarkt. Res se ne bi čudil. Želodec sem imel zataknjen v grlu, srce je pobegnilo iz prstnega koša, zrak pa je zapustil moja pljuča. Počasi, počasi sem dvignil glavo gor in se človeku zazrl v oči.
"Oo, pozdravljen,"
Zadnje kar sem lahko videl so bile njegove čiste, nepotetovirane podlahti, preden me je mahnil.
In *i*tema.*i*
-----
UOUUUUU🫣 umm okej, guyss what do you think?:heart: