*b*Prolog*b*

Še vedno se spomnim tistega pogleda. Tistega prestrašenega in sramežljivega pogleda, ki sem ga opazila takoj, ko sem z mamo stopila skozi šolska vrata. Njene oči so bile rdeče zaradi joka, v roki je močno stiskala svojega medvedka. Nato je tudi ona opazila mene. Njen pogled se je nemudoma spremenil, iz žalostnega v radovednega. Pomahala sem ji, kot vznak, da želim biti njena prijateljica. Njeni kotički ust so se navihali, in počasi, a prijateljsko mi je pomahala nazaj.

Še vedno se spomnim, kako sva skupaj sedeli pri malici. Kako sva se skupaj smejali in pri mizi obnašali kot pravi dami, samo zaradi lepega fanta, ki je sedel zraven. Nato smo se smejali vsi, pogledovali drug h drugemu in zardevali. Kot bi si pripovedovali tiho pravljico.

Še vedno se spomnim, kako mi je prvič v roke zaupala medvedka. In kako ponižno sem jo pogledala, ko je to storila. A ona se ni nehala smehljati. Prijela me je za desno roko, v levi sem močno držala njenega medvedka. Ko je odšla in ga pustila meni, sem ga objela. Dišal je po njej.

Še vedno se spomnim, kako smo naredili obljubo, da ostanemo najboljši prijatelji. Kako smo stopili v krog in roke položili na sredino. Kako smo skupaj vzkliknili: "Najboljši prijatelji za vedno!" Kako smo se takoj zatem spet smehljali in se nato objeli. In kako zelo so nam zavidali drugi, ker ob sebi niso imeli tako dobrih prijateljev, kot sta bili ti dve življensko pomembni osebi. Osebi, ki sta mi od začetka stali ob strani.

To smo bili mi trije. Jaz, Lana in Miha.