Brez pomisleka sem ji vzela knjgo in začela naglo lisstati po njej. Seveda užaljena Aurora pa mi jo je takoj potegnila iz rok in jo odprla na 300 strani. Tam se je na še prej praznem mestu že izpisal dolg in z zlatimi črkami okrašen urok. Želela sem se ga dotakniti, a me je Aurora hitro lopnila po prstih. »Počakati morava do polnoči,« šepne. »Pravzaprav bi lahko ostali v šoli in to opravili kar tu.«
»Prav,« skmignem, čeprav bi raje šla domov. Ampak Aurora me potrebuje, torej ji moram pomagati. »Ampak, to sploh ni videti tako zapleteno,« nato veselo dodam. »O, pa je,« odvrne Aurora. »Prebrati ga moraš od zadaj in zelo hitro, natanko do minute čez polnoč.«
Priznam, tisti hip so se mi za trenutek podrle misli od žalostnega spoznanja, a že naslednji trenutek sem veselo dejala: »Uspelo nama bo.«
Ure so se vlekle, kot se še pri matematiki ne in bila sem tako nestrpna, da bi urok najraje prebrala takoj. »Še pol ure,« je v tistem trenutku dejala Aurora. Videti je bila živčna.
Ura je bila minuto do dvanajstih in svetlolaska je že odprla prastaro bukvo na isti strani kot prej, da sem v soju mesečine, ki je lila skozi okno, razločno videla kaj piše. »Ne berem prav hitro, saj mi duhovi slabo vidimo. Bi morda lahko ti naredila to?« me nestrpno vpraša Aurora. »No prav,« skomignem in oči pomolim v knjigo. »Od zadaj naprej,« si šepnem in v tistem ura odbije polnoč, jaz pa začnem brati:
Ukotop mečeps bo,
Aljež useverd,
Uncok ecirvam bo,
Ačnok es dzog rejk,
Ukarz v ojejujlark ik vohud otsem ej,
Ukram umenrečev inišit inšilsen v,
Ukajor menjokop uborg bo hičejots,
Ukavtrm bo acevtrm idubo!
Komaj sem izgovorila zanjo besedo, že je ura odbila ena čez polnoč. »Eeeeeeennnnnnnaaaaaaaa,« mi je začelo odmevati. »Kaj?« sem začudeno vprašala.
»Mmmmmmrrrraaaakkkk.«
»Kaj se dogaja,« sem panično pomislila in v tistem me je tako zaskelelo v srcu, da sem se ga histerično oprijela.
In posrkalo me je v sanje. Spet sem bila tam, v gozdu in hodila sem proti mestu duhov. Spet sem jih videla. Videla sem tudi nekakšnega moža...
Vse je bilo zelo čudno in v srcu me je strahotno bolelo. Duhovi so me nekam peljali...
»Hailey,« sem v tistem zaslišala Aurorin krik: »Hailey zbudi se, no!«
Globoko sem dihala. »Je uspelo,« sem vprašala s slabotnim glasom. Aurora je žalostno zmajala z glavo. »Si v redu?« je nato dodala po dolgi, mučni tišini.
»Itak,« sem se ji zlagala, a pogledala je vseeno nisem.
»Kaj se je pravzaprav zgodilo,« je prestrašeno šepnila svetlolaska.
»Nevem,« sem po pravici odvrnila, a tudi če bi vedela, ji nisem hotela povedati.
»A kaj bova zdaj?« nato obupano vprašam in zaskrbljeno dekle se obrne k meni: »Upajva na čudež.«
Naslednje jutro sem težko ustala. Težko sem se odpravila na šolski avtobus in težko sem se pogovarjala s sošolci. Če je imela Aurora prav, me bodo duhovi slej ko prej ubili.
Ko smo se peljali do gozda, kamor naj bi šli na izlet, sem v mislih premlevala dogodke. Kaj je pravzaprav pomenil tisti urok? V mislih sem si ga začela sestavljati in šel je takole:
Ob spečem potoku,
Drevesu želja,
Ob mavrice koncu,
Kjer gozd se kočna,
Je mesto duhov ki kraljujejo v zraku,
V neslišni tišini večernemu mraku,
Stoječih ob grobu pokojnem rojaku,
Obudi mrtveca ob mrtvaku!
Naenkrat sem ugotovila nekaj resnično imenitnega. »Aurora,« sem šepnila in dregnila speče dekle ob meni. »Mhm,« je izdavila ta in me pogledala v obraz. Podočnjaki so ji viseli skoraj do tal in videti je bila zelo slabo. »Ugotovila sem, kje vgozdu so duhovi!« vzkliknem, seveda potiho. »Res?« se začudi ta in za trenutek pokaže zanimanje. »Ampak ti mi moraš povedati, če je res,« nato odvrnem. »Kako pa?« nejevoljno odvrne ta.
»Preden ste se preselili, je bil vaš trop ob koncu gozda? Ste bili morda blizu kakšnega pokopališča in potoka?« razburjeno vprašam.
»Naj pomislim... Ja, pravzaprav smo res. Oh in morala bi videti, kako lepo se je videlo mavrico, vsakokrat, ko je deževalo. A kaj nama to pomaga?«
»No...« počasi odvrnem: »V uroku je opisan točno tak kraj in ko so se preselili, so verjetno iskali takšnega. In veš kaj? Nekajkrat sem hodila po tistih poteh in tam ob koncu gozda dejansko leži ogromno pokopališče, a je staro, zato ga malokdo obiskuje.«
»Seveda, zato pa je tisti starec v časopisu videl duhove! Bili so namreč na pokopališču!« tedaj ugotovi Aurora.
»Torej morava sošolce le spraviti stran od tam, pa bo vse v redu!« mi končno iz dna srca odleže. »Torej se lotiva dela,« odločno reče Aurora.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Živjo,
ker je danes zadni dan za oddajo, bom objavila vse dele, ki bodo malo daljši od ostalih. Hvala vsem, ki me spremljate!:purple_heart::hugging:
Lp,
Nice girl
»Prav,« skmignem, čeprav bi raje šla domov. Ampak Aurora me potrebuje, torej ji moram pomagati. »Ampak, to sploh ni videti tako zapleteno,« nato veselo dodam. »O, pa je,« odvrne Aurora. »Prebrati ga moraš od zadaj in zelo hitro, natanko do minute čez polnoč.«
Priznam, tisti hip so se mi za trenutek podrle misli od žalostnega spoznanja, a že naslednji trenutek sem veselo dejala: »Uspelo nama bo.«
Ure so se vlekle, kot se še pri matematiki ne in bila sem tako nestrpna, da bi urok najraje prebrala takoj. »Še pol ure,« je v tistem trenutku dejala Aurora. Videti je bila živčna.
Ura je bila minuto do dvanajstih in svetlolaska je že odprla prastaro bukvo na isti strani kot prej, da sem v soju mesečine, ki je lila skozi okno, razločno videla kaj piše. »Ne berem prav hitro, saj mi duhovi slabo vidimo. Bi morda lahko ti naredila to?« me nestrpno vpraša Aurora. »No prav,« skomignem in oči pomolim v knjigo. »Od zadaj naprej,« si šepnem in v tistem ura odbije polnoč, jaz pa začnem brati:
Ukotop mečeps bo,
Aljež useverd,
Uncok ecirvam bo,
Ačnok es dzog rejk,
Ukarz v ojejujlark ik vohud otsem ej,
Ukram umenrečev inišit inšilsen v,
Ukajor menjokop uborg bo hičejots,
Ukavtrm bo acevtrm idubo!
Komaj sem izgovorila zanjo besedo, že je ura odbila ena čez polnoč. »Eeeeeeennnnnnnaaaaaaaa,« mi je začelo odmevati. »Kaj?« sem začudeno vprašala.
»Mmmmmmrrrraaaakkkk.«
»Kaj se dogaja,« sem panično pomislila in v tistem me je tako zaskelelo v srcu, da sem se ga histerično oprijela.
In posrkalo me je v sanje. Spet sem bila tam, v gozdu in hodila sem proti mestu duhov. Spet sem jih videla. Videla sem tudi nekakšnega moža...
Vse je bilo zelo čudno in v srcu me je strahotno bolelo. Duhovi so me nekam peljali...
»Hailey,« sem v tistem zaslišala Aurorin krik: »Hailey zbudi se, no!«
Globoko sem dihala. »Je uspelo,« sem vprašala s slabotnim glasom. Aurora je žalostno zmajala z glavo. »Si v redu?« je nato dodala po dolgi, mučni tišini.
»Itak,« sem se ji zlagala, a pogledala je vseeno nisem.
»Kaj se je pravzaprav zgodilo,« je prestrašeno šepnila svetlolaska.
»Nevem,« sem po pravici odvrnila, a tudi če bi vedela, ji nisem hotela povedati.
»A kaj bova zdaj?« nato obupano vprašam in zaskrbljeno dekle se obrne k meni: »Upajva na čudež.«
Naslednje jutro sem težko ustala. Težko sem se odpravila na šolski avtobus in težko sem se pogovarjala s sošolci. Če je imela Aurora prav, me bodo duhovi slej ko prej ubili.
Ko smo se peljali do gozda, kamor naj bi šli na izlet, sem v mislih premlevala dogodke. Kaj je pravzaprav pomenil tisti urok? V mislih sem si ga začela sestavljati in šel je takole:
Ob spečem potoku,
Drevesu želja,
Ob mavrice koncu,
Kjer gozd se kočna,
Je mesto duhov ki kraljujejo v zraku,
V neslišni tišini večernemu mraku,
Stoječih ob grobu pokojnem rojaku,
Obudi mrtveca ob mrtvaku!
Naenkrat sem ugotovila nekaj resnično imenitnega. »Aurora,« sem šepnila in dregnila speče dekle ob meni. »Mhm,« je izdavila ta in me pogledala v obraz. Podočnjaki so ji viseli skoraj do tal in videti je bila zelo slabo. »Ugotovila sem, kje vgozdu so duhovi!« vzkliknem, seveda potiho. »Res?« se začudi ta in za trenutek pokaže zanimanje. »Ampak ti mi moraš povedati, če je res,« nato odvrnem. »Kako pa?« nejevoljno odvrne ta.
»Preden ste se preselili, je bil vaš trop ob koncu gozda? Ste bili morda blizu kakšnega pokopališča in potoka?« razburjeno vprašam.
»Naj pomislim... Ja, pravzaprav smo res. Oh in morala bi videti, kako lepo se je videlo mavrico, vsakokrat, ko je deževalo. A kaj nama to pomaga?«
»No...« počasi odvrnem: »V uroku je opisan točno tak kraj in ko so se preselili, so verjetno iskali takšnega. In veš kaj? Nekajkrat sem hodila po tistih poteh in tam ob koncu gozda dejansko leži ogromno pokopališče, a je staro, zato ga malokdo obiskuje.«
»Seveda, zato pa je tisti starec v časopisu videl duhove! Bili so namreč na pokopališču!« tedaj ugotovi Aurora.
»Torej morava sošolce le spraviti stran od tam, pa bo vse v redu!« mi končno iz dna srca odleže. »Torej se lotiva dela,« odločno reče Aurora.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Živjo,
ker je danes zadni dan za oddajo, bom objavila vse dele, ki bodo malo daljši od ostalih. Hvala vsem, ki me spremljate!:purple_heart::hugging:
Lp,
Nice girl
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg js sm ful časa porabla za branje tiste pesmi v rikverc pol sm pa najdla tisto spodi, k je prav zapisana, pa sm bla sam tko: 'pa daj no resno?' haha
0
hahahaah, ja najprj sm razmislala ce bi sploh tala prevod pa sm bla tko: ja zihr navjo usi znal prebrt tk da bravo
Moj odgovor:
Cookie🍪bear
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
LJUBEZEN
hej, pred dobrim mesecem sem na pohodu z vsemi trebi oddelki a,b,c btw sem 8.razred, slišala, da je sosošolec vame. tudi jaz sem se zaljubila vanj, na snepu zbirava ognje. imava ogeomno podobnosti: ime in priimek se začneta na isto črko, sva iz istega naselja-skoraj soseda, oba igrava isti inštrument...... kako naj mu pokažem da mi je všeč??
hvala :;))))
hvala :;))))
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: