Iz nahrbtnika vzamem debelo bukvo, medtem ko Aurora z mislimi odpre grob. Prav zares jo občudujem.
A še preden bi lahko kaj rekla, se iz neba vsuje nekaj belega. Ogromno belega. Pravzaprav prozornega. Saj nevem, ničesar ne vidim zaradi megle. Nato pa se mi posveti: »Duhovi.«
»Beži,« kriknee Aurora in presenečeno se poženem čez grobove, a nevidna sila me vleče nazaj. »Zakaj nisem pomislila, da nimam možnosti proti duhovom. Imajo namreč moči, s katerimi me z lahko to ubijejo.
Eni izmed njih se na srečo uspem iztrgati in že hitim dalje.
A ne morem naprej. Malo zaradi nove sile, ki me vleče hladu na proti, a predvsem zaradi Aurore. Eden izmed razjarjenih duhov jo ima v prijemu. Duši jo.
»Ne sme umreti,« mi šepne majhen glas v glavi. In tako napnem vse svoje moči. Takoj za tem pa se mi glava pobesi navzdol in oči se mi na široko razprejo. Pred očmi se mi prikazujejo razni dogodki.
Vse potihne. Sama stojim sredi podobnega pokopališča. Z mano je neki moški, ki sem ga videla v prejšnjih sanjah. »Aurorin oče je,« pomislim. Drži me za roko.
Spet se vse spremeni in zdaj jedram prek čudovitih pokrajin. Z njim.
Kmalu za tem sem v nekakšnem taboru. »Punčka je,« zašepetam in moški me poljubi na lice.
Še vedno sem v taboru. Slišim, kako moški joče. Umrla bom, ugotovim.
Prvič sem na nekakšni nenavadni postelji in ob meni je dete. Moški me s solznimi očmi pogleda. »Naj bo Aurora,« šepnem in nato izdihnem.
Vse se odvije nazaj in spet sem v ledeni sapi duha. »Nisem se motila,« šepnem s solzami v očeh in mu pogledam naravnost v bledi obraz. »Nisem se motila!« zakričim in v tistem iz mene plane nekakšna magija.
Nekakšna silovita moč, ki razsvetli celotno pokopališče in odžene na tisoče duhov. Počutim se tako mogočno...
Nekaj duhov je še vedno tam. Izgledajo presenečeno, morda celo prestrašeno.
Naj spusti Auroro, otožno pomislim in kot bi udarila strela, ga zadane val smrti.
Ostali se razbežijo in jaz izmučena padem na tla.
»Aurora je nezavestna in le s težavo se premaknem k njej. Vrti se mi. Tako zelo se mi vrti. In vse me boli. Najbolj pa srce...
Ko bi bilo vsega tega le konec. A najprej moram pomagati Aurori.
Kleče se ji približam in zaprem oči. »Zbudi se,« šepnem.
In res, v tistem okoli nje plane nekaj svetlega, nekakšna drobna iskrica upanja. Predrami se.
Ni videti presenečena. »Mama,« šepne in videti je povsem budna. »Mama!«
Nasmehnem se ji, čeprav je ne slišim. Z ustnic vidim, kaj mi govori. »Aurora,« rečem. Moram se posloviti od nje, saj vem, da bom umrla.
»Veš, ko sem te prvič videla, sem mislila, da si tujec. Zdaj pa vem, da si moja hčer in najboljša prijateljica. Bolj hrabra kot kdor koli drug.«
Nato izdihnem.
Meseci minevajo, a Aurora je obupana. Neizmerno je žalostna. Kot bi ravnokar izgubila nekaj, česar nikoli ni imela.
Odloči se napisati pismo. Ne ve zakaj, a zdi se ji, da ji bo tako lažje pri srcu. Tako vzame pisemski papir in začne pisati:
Draga Hailey (mama),
Ni osebe, ki bi me vsak dan razveseljevala bolj, kot si me ti. Ki bi mi dajala upanje, moč in pogum. Brez tebe mi ne bi uspelo, verjemi. A mi je neskončno žal. Če me ne bi spoznala, bi bila še vedno tu, živa. Tako pa si zaradi mene spet le ena izmed duš, ki so padle, da bi se žrtvovale za druge. Zame. Oprosti. Duhovi na pokopališče ne prihajajo več, spet so se odselili neznano kam. Ne bodo nas več morili. Vsak dan te obiskujem. Vsak dan hodim po temni hosti, da bi videla tvoj grob. Da bi se ti lahko opravičila. Ker te imam rada.
Žal mi je,
Tvoja Aurora
To pismo je previdno položila na njen grob in po licu so ji še zadnjič spolzele bisernate solze. Ravno takrat pa je zavel piš vetra, ki jo je nežno pobožal po licu. Dotaknila se ga je in zdelo se ji je, kot bi zaslišala svoje ime. Kot bi bil dotik mamin.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Ojlaaa,
tole je zadnji del moje zgodbe. Res hvala usem, ki me spremljate, za use lajke pa commente pa fuul hvala Lily-James-fenici.
Lep vikend usm <3,
Nice girl
A še preden bi lahko kaj rekla, se iz neba vsuje nekaj belega. Ogromno belega. Pravzaprav prozornega. Saj nevem, ničesar ne vidim zaradi megle. Nato pa se mi posveti: »Duhovi.«
»Beži,« kriknee Aurora in presenečeno se poženem čez grobove, a nevidna sila me vleče nazaj. »Zakaj nisem pomislila, da nimam možnosti proti duhovom. Imajo namreč moči, s katerimi me z lahko to ubijejo.
Eni izmed njih se na srečo uspem iztrgati in že hitim dalje.
A ne morem naprej. Malo zaradi nove sile, ki me vleče hladu na proti, a predvsem zaradi Aurore. Eden izmed razjarjenih duhov jo ima v prijemu. Duši jo.
»Ne sme umreti,« mi šepne majhen glas v glavi. In tako napnem vse svoje moči. Takoj za tem pa se mi glava pobesi navzdol in oči se mi na široko razprejo. Pred očmi se mi prikazujejo razni dogodki.
Vse potihne. Sama stojim sredi podobnega pokopališča. Z mano je neki moški, ki sem ga videla v prejšnjih sanjah. »Aurorin oče je,« pomislim. Drži me za roko.
Spet se vse spremeni in zdaj jedram prek čudovitih pokrajin. Z njim.
Kmalu za tem sem v nekakšnem taboru. »Punčka je,« zašepetam in moški me poljubi na lice.
Še vedno sem v taboru. Slišim, kako moški joče. Umrla bom, ugotovim.
Prvič sem na nekakšni nenavadni postelji in ob meni je dete. Moški me s solznimi očmi pogleda. »Naj bo Aurora,« šepnem in nato izdihnem.
Vse se odvije nazaj in spet sem v ledeni sapi duha. »Nisem se motila,« šepnem s solzami v očeh in mu pogledam naravnost v bledi obraz. »Nisem se motila!« zakričim in v tistem iz mene plane nekakšna magija.
Nekakšna silovita moč, ki razsvetli celotno pokopališče in odžene na tisoče duhov. Počutim se tako mogočno...
Nekaj duhov je še vedno tam. Izgledajo presenečeno, morda celo prestrašeno.
Naj spusti Auroro, otožno pomislim in kot bi udarila strela, ga zadane val smrti.
Ostali se razbežijo in jaz izmučena padem na tla.
»Aurora je nezavestna in le s težavo se premaknem k njej. Vrti se mi. Tako zelo se mi vrti. In vse me boli. Najbolj pa srce...
Ko bi bilo vsega tega le konec. A najprej moram pomagati Aurori.
Kleče se ji približam in zaprem oči. »Zbudi se,« šepnem.
In res, v tistem okoli nje plane nekaj svetlega, nekakšna drobna iskrica upanja. Predrami se.
Ni videti presenečena. »Mama,« šepne in videti je povsem budna. »Mama!«
Nasmehnem se ji, čeprav je ne slišim. Z ustnic vidim, kaj mi govori. »Aurora,« rečem. Moram se posloviti od nje, saj vem, da bom umrla.
»Veš, ko sem te prvič videla, sem mislila, da si tujec. Zdaj pa vem, da si moja hčer in najboljša prijateljica. Bolj hrabra kot kdor koli drug.«
Nato izdihnem.
Meseci minevajo, a Aurora je obupana. Neizmerno je žalostna. Kot bi ravnokar izgubila nekaj, česar nikoli ni imela.
Odloči se napisati pismo. Ne ve zakaj, a zdi se ji, da ji bo tako lažje pri srcu. Tako vzame pisemski papir in začne pisati:
Draga Hailey (mama),
Ni osebe, ki bi me vsak dan razveseljevala bolj, kot si me ti. Ki bi mi dajala upanje, moč in pogum. Brez tebe mi ne bi uspelo, verjemi. A mi je neskončno žal. Če me ne bi spoznala, bi bila še vedno tu, živa. Tako pa si zaradi mene spet le ena izmed duš, ki so padle, da bi se žrtvovale za druge. Zame. Oprosti. Duhovi na pokopališče ne prihajajo več, spet so se odselili neznano kam. Ne bodo nas več morili. Vsak dan te obiskujem. Vsak dan hodim po temni hosti, da bi videla tvoj grob. Da bi se ti lahko opravičila. Ker te imam rada.
Žal mi je,
Tvoja Aurora
To pismo je previdno položila na njen grob in po licu so ji še zadnjič spolzele bisernate solze. Ravno takrat pa je zavel piš vetra, ki jo je nežno pobožal po licu. Dotaknila se ga je in zdelo se ji je, kot bi zaslišala svoje ime. Kot bi bil dotik mamin.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Ojlaaa,
tole je zadnji del moje zgodbe. Res hvala usem, ki me spremljate, za use lajke pa commente pa fuul hvala Lily-James-fenici.
Lep vikend usm <3,
Nice girl
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ja haha hvala no kaj naj rečem...drgač pa SUPER zgodba, sicer nism lih dobra v pisanju dolgih komentarjev, zato bom rekla samo, da sem uživala pri vsakem delu, in zajemala sapo ob dejstvu, da si tok dobra pisateljica:flushed:🥰:fearful:🤯🥰🥰
lp lily:wave:
lp lily:wave:
0
Moj odgovor:
rožica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
vse je slabo
Torej mam problem s staršema. Torej zame bi vsi rekl da sm ful srecna v zviljenu da mam ful fajne starse in da smo taka vesela družina. Ampak temu ni čist tko. Sj ne rečem kdaj se mamo res res fajn in takrt sm zlo srečna kdaj pa je vse slabo da mi gre cel dan na jok in zvečer se zjokam v pojstli. Torej mami včasih pije. Ima obdobje ko ne in takrat je super. Zdaj pa je spet obdobje ko skriva pijačo po sstanovanju in jaz sm že dost stara da vem kdaj je kaj pila ker se ji vidi po obnašanju. Sj ni grozno pijana mi pa to čisto nič ni všeč. Tud za očijem se vse večkrat kregata. Zdj je oči že 3 dni čist hladen in žalosten. Oba hočta to pred mano mal skrit ampak jima gre očitno bl slabo. Zdj je pa še oči najdu nek vin nekje skrit in je katastrofa. Prov otročja sta že. Recimo mami zameri in gre v sobo in ati skuha kosil in ona pol tega ne je in mi gre nasleden dan govort dda kaj zj on misl da je k je skuhal ta kosil. Pol mi zvecer ati rece bom naredu neki drudzga da ne bo presimpl da nav problemov in ja. In pač najbl slabo je to da je v hiši tok slb vibe da mi gre cel čs na jok. Vedno k se pogovarjata mi srce nabija da bo en znoru. Vem da se tud od drugih starši kregajo ampak vsi k jih js pozanm majo vsaj enga brata al pa sestro in to je pol mal lažje. Js sm pa edinka. PA še mami ma neke zdravstven težave in me je strah da ni kj narobe. Kaj nj ?? A nej se vmešam all nj rajš vse pustim prmir? A se še komu kj takega dgaja?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: