že 4. del...

Stopim naprej. Po mojih pojmih ne ravno pogumno. A sem vsaj nekaj naredila. Lahko ne bi nič. Čez nekaj trenutkov razmišljanja, opazim nekoga, ki se mi približuje. Nisem vedela točno kaj narediti. Naj se vedem kot normalen, prijazen človek ali pobegnem kot triletna majhna punčka? Na koncu sem se odločila za opcijo številka 1. Vsaj ne zveni neumno… I guess…
Tisti, ki je prej hodil proti meni, me pozdravi. Pa ne na navaden način. Na primer: živjo. Ne, on reče: Malukotukaha ha. Ko sem prvič slišala to besedo, sem si mislila, le če sem jaz tako čudna, da ne razumem, ali pa on ne zna govorit. Še danes se nisem odločila, kdo je kaj. Nazaj sem mu le rekla: 'Slovenščina, prosim.'
Nevem kaj točno se je zgodilo, a le zavedala sem se, da so me štiri pari rok, prijeli in me odvekli nekam, kjer še zdaj ne vem točno.
hvala, če ste prebrali :)