Ko sem tako hodil po hodniku, sem glavo upiral v tla. Kapuco sem si potegnil čez glavo in roke zatlačil v žep. Opazil sem, da sem na desnem stegnu popackan z mlekom, saj sem za zajtrk jedel kosmiče. Hitro si obrišem madež in roko spet skrijem nazaj v žep. Nočem, da me kdorkoli opazi. Da sem novinec na tej šoli. Že to je grozno, da sem se moral preseliti iz Nigerie.
Ko prispem v razred, se vržem na stol v zadnji vrsti in se potuhnem. Glavo uprem dol in opazujem uničeno šolsko mizo, popisano s kletvicami. Prvič jih slišim. Ne vem, kako se bom naučil govoriti slovensko.
"Dober dan učenci, vstanite." Učiteljica je prispela v razred. Ne razumem, kaj je pravkar povedala, a predvidevam, da moram vstati, saj nihče ni sedel na stolih. "Lahko se usedete." Kaj? Vsi so se posedli nazaj na stole, zato ponovim za njimi. "Razred, imamo novega učenca. Jahem, *i*would you introduce yourself (bi se predstavil)*i*?" O ne. Moram se predstaviti pred celotnim razredom. Glavo dvignem izpod ramen in vstanem. V zadregi se primem za pulover ter ga pričnem mečkati. "*i*My, my name is Jahem Attah (ime mi je Jahem Attah). I came from Nigeria with my parents and my sister (prišel sem z Nigerie z mojima staršema in sestro)...*i*" povem. Grozno se počutim. Najraje bi se pogreznil v zemljo in se nikol več izkopal iz nje. "*i*Do you have any hobbies, Jahem? (imaš kak hobi, Jahem?)*i*" pravi učiteljica. "*i*I like to play basketball (rad igram košarko),*i*" rečem. Tako sem se tresel in potil, da sem skoraj omedlel. "Temna čokolada!" reče eden izmed učencev. Izgledal je popularen in kul. Nosil je strgane kavbojke in črn pulover. "Maks, to je zelo nespoštljivo do tvojega sošolca." začne učiteljica. Sploh ne vem, kaj je rekel in zakaj ga učiteljica krega. Potihoma se usedem nazaj na stol in pričnem igrati s svinčnikom. Pogledam skozi okno. Zunaj pada sneg in v učilnici se občuti zimski mraz, ki ga prinaša januar. Najhuje je, da sem morda edini temnopolti fant, če ne celo učenec na tej šoli. Počutim se tako izključeno iz družbe.
Moja sestra hodi še na osnovno šolo. Upam, da jo bodo lepo sprejeli. Nala si zasluži veliko več kot le prijatelje. Pogledam po učilnici. Učiteljica nekaj piše na tablo. Ne razumem ničesar, a me je preveč strah dvihniti roko. Lahko bi se mi smejali, kako neumen sem, ali pa bi se norčevali že zgloj iz moje kože. Drugačem sem in tega se zavedam.
"Jahem?" zaslišim pred seboj. Bila je neka punca, ki se je iz ene vrste pred mano obrnila proti meni. "Jahem, kajne?" Pokimam. Saj je spraševala, če mi je ime Jahem, ja? Dekle pokima. "Nina," se mi nasmehne. Vrnem ji nasmeh. Obrne se nazaj in prične pisati. Prijazna je bila. Do mene! Pa še lepa je. Hitro si popravim pričesko in prepisujem snov, čeprav nimam pojma, kaj govori učiteljica.