Hej <3
Torejj to je moja zgodba za natecaj haha. Srcno upam da vam bo usec, ulozila sm dost truda inja <3 (najprej bom objaulala po delih na konc bom pa objaula celotno zgodbo da bo mau bl berljivo :) )
Vesela bom kksnga komentarja <3
___
V življenju lahko pripadaš ali ne. Konec zgodbe. Ne vrjamem, da lahko vsak najde svoj prostor pod soncem. Nekdo je pač tak, da je vključitev zanj pretežka. In nikoli se ne ve kdo. Lahko si drugačen…ali pa tudi ne. Zagotovo nikoli ne boš ustrezal vsem, ampak kaj če ne ustrezaš nikomur? Kaj, če se glave obračajo za tabo tudi, če je ulica prazna in slišiš svoje ime, pa čeprav si na drugem koncu sveta? Kaj če nikjer ne najdeš prijatelja, se povsod počutiš kot neznanec. Kaj potem?
Vsaka zgodba se začne z »kaj če«. Tudi vaša. Tudi moja. Na žalost, pa vsak »kaj če« nima pozitvne posledice. Moja, se je na žalost, končala kot nepopolna risba. Kot, da bi se znašla v napačnih barvah. Okvirju. Mogoče, je celo nastala z napačno idejo. Ni se začelo na začetku. Mogoče nekje na sredini. Nisem bila vedno drugačna. Kot otrok sem se igrala na polnih ulicah, delala domače naloge v mraku in ostajala budna pod odejo. Vsi imajo padce in se nato spet dvignejo….a jaz se nisem. Tujec v moji glavi je ostal. Nisem se pozdravila.
Vse se je začelo postopoma. Najprej sem bila le žalostna. A občutek ni izginil. Zbujala sem se z težkim srcem, spat pa sem odhajala v solzah. Energije nisem imela in nasmeh je izginil iz mojega obraza. Padla sem v stanje, v katerem je svet izgubil barvo in nikogar ni bilo, ki bi me lahko pobral. Znašla sem se med dvema svetovoma. Živela sem, a bila mrtva…nisem pripadala. »Si v redu?« sem povsod poslušala in se poskušala nasmehniti. Od prijateljev sem prejemala različne nasvete in skrbi, ki pa so po mesecih začele izginjati. Navadili so se na tišino, ki me je oblegala, na klice na katere nisem odgovarjala.
_____
V glavi mi je razbijalo, ko sem se v kopalnici naslanjala na steno. Na vrata je potrkalo, sama pa sem se zdrznila od strahu, da bo kdo karkoli opazil. Iz lic sem si obrisala solze, ki mi jih je povzročil glas v glavi, ki je vstrajno šepetal stvari, ki so mi preprečevale živeti. Bila sem ujeta v glas, ki ga nisem hotela poslušati. Mama mi je govorila o spisku za trgovino, ko sem se sama poskusila zbrati in jo poslušati. Kruh, jajca, mleko, sok in slamo, mi je naročila in poslala skozi vrata. »Ne pozabi na plašč!« sem še slišala med zapiranjem vrat. Vedela sem, da moram na avtobus, ki me bo odpeljal v center. A tujec v moji glavi mi je pritiskal na lobanjo z šepetom, naj se nujno odpravim izven mesta. Poskusila sem ignorirati. Res sem. Misel na panarojo, ki me je oblegala z odhodom v center sem potisnila na stran in se poskusila zbrati. »Kruh, jajca, mleko, sok, salama.« sem si ponavljala v glavi med hojo na glavno avtobusno postajo. A glas je postajal glasnejši. Zato sem stopila na avtobus, ki pelje v obratno smer. Nisem se mogla ustaviti, bil je ustrajen in ni me spustil iz svojih krempljev. Na avtobusu, ki je že zadvnaj speljal sem se zavedala, kaj delam. Pritisnila sem na gumb za ustavljanje, a po mojih pričakovanjih se seveda avtobus ni ustavil. Bili smo med polji in peljali smo se proti sosednjemu mestu, ki se je nahajal kakšno uro stran. Iz nahrbtnika sem vzela slušalke in se prepustila glasbi. Če se že peljem nekam, kamor nisem namenjena lahko v vožnji vsaj uživam.
Po prihodu domov sem bila izmučena od dolge poti, ki sem jo prevozila. V glavi mi je kljuvalo, bilo mi je vroče in še zmerom sem slišala čuden šepet, ki me je spremljal že od takrat, ko sem se v drugem mestu obrnila in odšla v dejanski center.Takrat je glas ostal tiho. Preprečil mi je kupiti salamo in počutila sem se tako psihotično, da v tisti majhni prodajalni nisem več zdržala. Kako me je tako omejeval? Kdaj se je to sploh pojavilo? Se ga lahko zenbim? Kupljeno hrano sem položila na pult in se zaprla v svojo sobo. Nisem zmogla več. Občutek žalosti, ki se je pojavljal v meni me je tesnil in mi jemal dih.
_____
lp,
d7stq1ny <3