Tole pa je se vse skupi ce je komu lazje brat :). Ce ma kdo kksno pohavalo/grajo bom pa zmer vesela komentarja!
Lp
___

V življenju lahko pripadaš ali ne. Konec zgodbe. Ne vrjamem, da lahko vsak najde svoj prostor pod soncem. Nekdo je pač tak, da je vključitev zanj pretežka. In nikoli se ne ve kdo. Lahko si drugačen…ali pa tudi ne. Zagotovo nikoli ne boš ustrezal vsem, ampak kaj če ne ustrezaš nikomur? Kaj, če se glave obračajo za tabo tudi, če je ulica prazna in slišiš svoje ime, pa čeprav si na drugem koncu sveta? Kaj če nikjer ne najdeš prijatelja, se povsod počutiš kot neznanec. Kaj potem?
Vsaka zgodba se začne z »kaj če«. Tudi vaša. Tudi moja. Na žalost, pa vsak »kaj če« nima pozitvne posledice. Moja, se je na žalost, končala kot nepopolna risba. Kot, da bi se znašla v napačnih barvah. Okvirju. Mogoče, je celo nastala z napačno idejo. Ni se začelo na začetku. Mogoče nekje na sredini. Nisem bila vedno drugačna. Kot otrok sem se igrala na polnih ulicah, delala domače naloge v mraku in ostajala budna pod odejo. Vsi imajo padce in se nato spet dvignejo….a jaz se nisem. Tujec v moji glavi je ostal. Nisem se pozdravila.
Vse se je začelo postopoma. Najprej sem bila le žalostna. A občutek ni izginil. Zbujala sem se z težkim srcem, spat pa sem odhajala v solzah. Energije nisem imela in nasmeh je izginil iz mojega obraza. Padla sem v stanje, v katerem je svet izgubil barvo in nikogar ni bilo, ki bi me lahko pobral. Znašla sem se med dvema svetovoma. Živela sem, a bila mrtva…nisem pripadala. »Si v redu?« sem povsod poslušala in se poskušala nasmehniti. Od prijateljev sem prejemala različne nasvete in skrbi, ki pa so po mesecih začele izginjati. Navadili so se na tišino, ki me je oblegala, na klice na katere nisem odgovarjala.
_____
V glavi mi je razbijalo, ko sem se v kopalnici naslanjala na steno. Na vrata je potrkalo, sama pa sem se zdrznila od strahu, da bo kdo karkoli opazil. Iz lic sem si obrisala solze, ki mi jih je povzročil glas v glavi, ki je vstrajno šepetal stvari, ki so mi preprečevale živeti. Bila sem ujeta v glas, ki ga nisem hotela poslušati. Mama mi je govorila o spisku za trgovino, ko sem se sama poskusila zbrati in jo poslušati. Kruh, jajca, mleko, sok in slamo, mi je naročila in poslala skozi vrata. »Ne pozabi na plašč!« sem še slišala med zapiranjem vrat. Vedela sem, da moram na avtobus, ki me bo odpeljal v center. A tujec v moji glavi mi je pritiskal na lobanjo z šepetom, naj se nujno odpravim izven mesta. Poskusila sem ignorirati. Res sem. Misel na panarojo, ki me je oblegala z odhodom v center sem potisnila na stran in se poskusila zbrati. »Kruh, jajca, mleko, sok, salama.« sem si ponavljala v glavi med hojo na glavno avtobusno postajo. A glas je postajal glasnejši. Zato sem stopila na avtobus, ki pelje v obratno smer. Nisem se mogla ustaviti, bil je ustrajen in ni me spustil iz svojih krempljev. Na avtobusu, ki je že zadvnaj speljal sem se zavedala, kaj delam. Pritisnila sem na gumb za ustavljanje, a po mojih pričakovanjih se seveda avtobus ni ustavil. Bili smo med polji in peljali smo se proti sosednjemu mestu, ki se je nahajal kakšno uro stran. Iz nahrbtnika sem vzela slušalke in se prepustila glasbi. Če se že peljem nekam, kamor nisem namenjena lahko v vožnji vsaj uživam.
Po prihodu domov sem bila izmučena od dolge poti, ki sem jo prevozila. V glavi mi je kljuvalo, bilo mi je vroče in še zmerom sem slišala čuden šepet, ki me je spremljal že od takrat, ko sem se v drugem mestu obrnila in odšla v dejanski center.Takrat je glas ostal tiho. Preprečil mi je kupiti salamo in počutila sem se tako psihotično, da v tisti majhni prodajalni nisem več zdržala. Kako me je tako omejeval? Kdaj se je to sploh pojavilo? Se ga lahko zenbim? Kupljeno hrano sem položila na pult in se zaprla v svojo sobo. Nisem zmogla več. Občutek žalosti, ki se je pojavljal v meni me je tesnil in mi jemal dih.
Čez teden dni se ni nič spremenilo. Glas je ostajal isti, spremljal me je čez celoten dan in spreminjal moje odločitve. Brez, da bi se zavedala nisem jedla večerje, hodila spat ob treh zjutraj, nehala hoditi na orkester…vsa moja rutina je postala drugačna. Namesto, da bi se veselila vikenda sem se tresla ob misli da sem manipulirana iz strani moje lastne glave. Začel se je začaran krog. Svojega slabega počutja nisem več skrivala, nisem zmogla.
Zjutraj sem se zbudila s slabim občutkom. V glavi sem slišala šepet, ki pa je bil tako nerazločen, da ga nisem mogla razvozlati. Pa tudi hotela ga nisem. Kmalu pa je postal glasnejši in mi uničeval voljo do zgodnjega jutra. Nejevoljno sem si skuhala čaj in se poskusila zbrati. Z čudnim občutkom, da se bo nekaj zgodilo sem se pripravila na šolo in odšla na avtobusno postajo, da bi ujela avtobus. Komaj sem stopila skozi vrata sem se že sesedla od šepeta, ki je živel v meni. Nisem bila sposobna oditi v šolo. Preganjal me je nazaj v stanovanje in mi ni pustil, da bi se premaknila. Z strahom sem ga poiskusila ignorirati a je postal le glasnejši. Govoril mi je nerazločne stavke in me prikoval na stopnice, ki so vodile v hišo. Brez prave energije sem poskusila vstati a je bil poskus neuspešen. Vrnila sem se nazaj v hišo in vzela tabletko proti bolečinam. Morda ga bo to pregnalo. Lotila sem se iskanja, ko sem nenadoma obupala. »Bom pač danes ostala doma.« sem si mislila in se namestila na razmetano posteljo ob kateri so ležala oblačila, ki jih še zmeraj nisem pospravila. Iz oči so mi privrele solze, ki so mi počasi stekle po licih. Znašla sem se nekje, kjer še nikoli nisem bila. Pred mesecem dni sem mislila, da je to kar je bilo, najhuje. Nisem vedela, da lahko padem še globje. A zdaj sem tu. Ujeta v svoji lastni glavi, se skrivam pred svetom, nad katerim nimam več upliva. Počasi sem vstala in se zaklenila v kopalnico. Moja maska je padla na tla in po dolgem času sem se sprostila. Lase, ki so mi zakrivali obraz sem spela v čop in v kad natočila vročo vodo, iz katere se je kadila para. Prepustila sem se glasu, ki me je vleklel v toplo vodo. Nisem se ozirala na to, da bi morala bit ravno v tem trenutku pri uri matematike, ali na to, da sem poslušala tujca, ki se ni oziral na moje življenje. Bilo je prijetno. In ravno to sem v tem trenutku potrebovala. »Saj lahko mankam dan v šoli…« sem se prepričevala in na stran dala občutek slabosti, ki sem jo začutila ob celotni situaciji. Ogrnila sem se v suho brisačo, na kateri so bili sledovi maskare in stopila na hladne ploščice, ki so prekrivale tla. Obrnila sem se okrog svoje osi, da bi našla copate, ki sem jih pustila ležati naokrog, a se mi je od nenadne hitrosti zvrtelo.
Po tem dnevu so se moji izostanki od pouka povečali. Dan za dnem sem manjkala, staršem pa lagala da sem v šoli bila. Sporočila od učiteljev sem sproti brisala, pa čeprav me je med tem preganjal občutek krivde, ki se je v meni kopičil in me preganjal, da nikomur nisem povedala resnice. Doma sem ob vsakem glasu, ki se je pojavljal v meni vzela proti bolečinsko tabletko, saj je za omejen čas, končno vse potihnilo. Vedela sem, da je narobe. Da vse skupaj ni v redu, da mi škoduje. A nisem mogla nehati. Tujec, ki se je naselil v moji glavi, me je tako spravljal ob živce, da se ga preprosto nisem mogla navaditi. Bala sem se ga. Njega in mene same. Nisem se znala obvladovati in to me je uničilo. Kako naj bi stopila iz hiše, če nisem vedela, a bom prišla na svoj cilj? Nisem si znala zaupati in posledično nisem zaupala tudi nikomur drugemu.
»Kaj je narobe? Se počutiš v redu?« sem poslušala vsak dan in se spogledovala z njihovimi zaskrbljenimi pogledi. Odgovarjala sem z eno besedo, več nisem zmogla. Vsako jutro sem pogledala v ogledalo in zagledala drugačno osebo. Bolj žalostno in obupano.
A po nekaj mesecih je počasi šlo na boljše. Tabletke sem pustila za sabo in se začela posvečati sami sebi. Z pomočjo časa sem se navadila kako ignorirati glas. Postala sem močnejša. Vedno bo težko. In to vem, zavedam se vsega kar me oblega in vem kdaj stvar postane problematična. Takrat prosim za pomoč. Tujec, ki je bil včasih tujec to ni več. Zdaj je del mene. Vsak ima glas v svoji glavi…morda je bil moj le malce glasnejši. In morda bo vse v redu.
_______
Zdaj, ko je od začetka vsega tega minilo že ogromno časa sem se naučila prikrivati. Na površini se nič ne pozna in začela sem spoznavati simptome. Ko začutim bolečino v pljučih, ki se počasi razširi čez celotno telo se zaprem sama vase. Vstrajam pri stvari ki sem se je lotila. Čeprav me počasi ubija in uničuje. Naučila sem se živeti z tujcem v moji glavi. Nehala sem ga poslušati in vem, da mi nič ne bo pomagalo, da se ga znebim. Postal je del mene, nekaj kar se je pojavilo nekje na sredini. Od prijateljev sem nehala prejmati različne nasvete in skrbi, ki pa so po mesecih postali navadni prijateljski pogovori. Navadili so se na tišino, ki je izginila, na klice na katere sem zdaj končno spet odgovarjala. Skupaj z drugim, novim delom mene.