Iz Dnevnika Sebastiena Hebrasa, dne 1.6. 1920

Dragi Tyrone!

Moje življenje je v ruševinah. Od Juliannine smrti sem psihično uničen. Kmalu bo tudi moje telo le še senca tega kar je bilo med vojno. Dneve preživim doma, hlipajoč in jokajoč. Če pa nisem doma, sem pa povsem zanemarjen v kaki gostilni. Sramujem se tega, vendar se ne morem pripraviti do spremembe urnika. Ko se odločim, da tega ne bom več počel, se vprašam, kaj bom pa drugega delal. In to me zlomi v jokajočo vrečo živega tkiva na tleh. Počutim se, kot da bi držal utež, težjo od vsega znanega. To pa še ni konec mojega vsakdanjika. Vsaj dvakrat na dan sem na policijskemu zaslišanju, kjer sem popolnoma neuporaben. Ne samo, da se tako počutim, tudi na obrazih policistov se vidi obup nad mano.
To ti sedaj pišem v redkem trenutku prisebnost, ko nisem pijan, v breznu svoje žalosti zlomljen pod dejstvom, da nikoli več ne bom videl Julienne ali povsem moker od solz. V zdajšnjem stanju samo hlipam in poskušam misliti na karkoli lepega v življenju. Seveda k izboljšanju mojega stanja ne pripomorejo moji spomini iz vojne. Vsa žalost, groza in jeza iz vojne se zdaj prebuja. Včasih se dvignem v tako stanje le za nekaj sekund preden spet zdrsnem v globine svoje žalosti.
Potem je tu še policija. Čeprav so me že velikokrat videli v uničenem stanju, me kar naprej vlačijo po teh zaslišanjih. Samo 30. sem bil štirikrat na postaji. Če to ni norost, ne vem kaj je! Oh, Tyrone, če bil le še živ, da bi mi svetoval...

Iz Dnevnika Renanda Brosseauja, dne 1.6. 1920

29.5. - 1.6.
Preizkava ni od najdbe trupla napredovala kaj veliko. Ves čas kličemo osumljence nazaj na postajo, čeprav so nam povedali vse kar naj bi vedeli. Vsi, razen enega, imajo zelo trden alibi. O tistemu enemu bom napisal več pozneje. Verjetno jih kličemo nazaj, ker se vsi bojimo direktorja. On osebno ukazuje to metodo. Jaz mislim, da je norost. Tega mu ne bom povedal v obraz, saj sem se komaj privadil na ta mir.
Vse kličemo nazaj, a nikogar tako pogosto kot Sebastiena Hebrasa. Verjetno zato, ker nima trdnega alibija. A vsakič, ko ga pokličemo se nam razodene pogled na človeško razvalino, senco človeka, ki je bil obtožen korupcije. Skorajda ni zmožen govoriti od hlipanja, solze mu neprestano tečejo po licih. Zanemarjen je, po poročilih gostilničarjev se skoraj vsak večer primaje k njim. Smrt Julienne ga je očitno zelo prizadela. Verjetno je bil nekako navezan na njo. Vseeno ga kličemo nazaj, dan za dnem, brez vidnega uspeha.
Z to mantro vztrajamo tudi zaradi prepričanja priče, Celestine Torres, da je on umoril Julienne. Jaz vse bolj in bolj dvomim v to teorijo. Nihče ne bi moril, da bi zapadel v globoko depresijo in pijanost. Gostilničarji pravijo tudi, ta pred umorom ni prestopil praga gostilne, torej ga je moral umor pahnil v to žalostno stanje, v katerem je sedaj.
Če bom moral, če bo šlo predaleč, bom ustavil to mučenje, tudi če bom plačal s svojo službo.