Tujek v Garoni 5. del
1
MrbitdajaMrbitdane
Iz Dnevnika Sebastiena Hebrasa, dne 6.6. 1920
Dragi Tyrone!
Utrujen sem že od tega, da me ne neprestano vlačijo po teh zaslišanjih. Kar naprej me kličejo na postajo, čeprav sem se v zadnjih dnevih malo opomogel od hlipanja in sem lahko normalno odgovarjal na njihova vprašanja. Vseeno me spet in spet kličejo nazaj. To pa še ni vse. 3.6. so mi vzeli dnevnik in ga pregledali. Čeprav to ni zločin, bi moral biti. A vzameš obupanemu človeku njegove skrivnosti, si mu vzel njegovo zadnje upanje. Voljo do življenja. Ko so mi ga vzeli, sem pobesnel. Enemu policistu sem zlomil nos, drugemu pa zvil roko. Nato so me trije zadrževali, dokler mi ga niso vrnili. Verjetno bodo velike posledice, vendar me ne zanima. To me je zelo prizadelo. Hitro bom zdrsnil nazaj v moje prešnje stanje.
Kot sem že napisal, sem zdaj bolje. Ne hlipam več. To mi upeva, ker mislim na stvari, ki potrebujejo razmišljanje ali pa na redke lepe stvari. Ne mislim na umor. Tako ne hlipam. A ponoči vse izbruha ven. Ne morem se več pretvarjati, da se smrt ni zgodila.
Pod stvari, ki potrebujejo razmišljanje, spada moje nedavno doživetje. Ko sem hodil s še enega zaslišanja, sem v neki stranski ulici opazil nek zvezek. Odnesel sem ga domov in ga napol preučil. Nič kaj takega do zdaj. Po tem zapisu bom prebral do konca.
Iz Dnevnika Renanda Brosseauja, dne 6.6. 1920
3.6.-6.6.
Zdi se mi, kot da sem zdaj na zahodni fronti leta 1915. Preizkava je ustavljena. Stoji na mestu. Smo v slepi ulici in direktor vztraja pri zaletavanju v zid. Ne vem kako naj se drugače izrazim. Ob tem me peče vest. Enega človeka namreč neprestano mučimo. To je tista razvalina, Sebastien Hebras. Na srečo si je malo opomogel in zdaj govori normalno. Povedal nam je vse, kar ve. Njemu verjamem. Po tem, kar smo mu storili se mi preveč smili, da mu ne bi verjel. Poleg tega, da ga neprestano kličemo nazaj, smo mu tudi vzeli dnevnik in ga pregledali. Razgalili smo človeka, izvedelil vse njegove skrivnosti. Tudi če meni pregledajo dnevnik, sem proti. Naj preberejo to! Proti temu sistemu sem!
Dragi Tyrone!
Utrujen sem že od tega, da me ne neprestano vlačijo po teh zaslišanjih. Kar naprej me kličejo na postajo, čeprav sem se v zadnjih dnevih malo opomogel od hlipanja in sem lahko normalno odgovarjal na njihova vprašanja. Vseeno me spet in spet kličejo nazaj. To pa še ni vse. 3.6. so mi vzeli dnevnik in ga pregledali. Čeprav to ni zločin, bi moral biti. A vzameš obupanemu človeku njegove skrivnosti, si mu vzel njegovo zadnje upanje. Voljo do življenja. Ko so mi ga vzeli, sem pobesnel. Enemu policistu sem zlomil nos, drugemu pa zvil roko. Nato so me trije zadrževali, dokler mi ga niso vrnili. Verjetno bodo velike posledice, vendar me ne zanima. To me je zelo prizadelo. Hitro bom zdrsnil nazaj v moje prešnje stanje.
Kot sem že napisal, sem zdaj bolje. Ne hlipam več. To mi upeva, ker mislim na stvari, ki potrebujejo razmišljanje ali pa na redke lepe stvari. Ne mislim na umor. Tako ne hlipam. A ponoči vse izbruha ven. Ne morem se več pretvarjati, da se smrt ni zgodila.
Pod stvari, ki potrebujejo razmišljanje, spada moje nedavno doživetje. Ko sem hodil s še enega zaslišanja, sem v neki stranski ulici opazil nek zvezek. Odnesel sem ga domov in ga napol preučil. Nič kaj takega do zdaj. Po tem zapisu bom prebral do konca.
Iz Dnevnika Renanda Brosseauja, dne 6.6. 1920
3.6.-6.6.
Zdi se mi, kot da sem zdaj na zahodni fronti leta 1915. Preizkava je ustavljena. Stoji na mestu. Smo v slepi ulici in direktor vztraja pri zaletavanju v zid. Ne vem kako naj se drugače izrazim. Ob tem me peče vest. Enega človeka namreč neprestano mučimo. To je tista razvalina, Sebastien Hebras. Na srečo si je malo opomogel in zdaj govori normalno. Povedal nam je vse, kar ve. Njemu verjamem. Po tem, kar smo mu storili se mi preveč smili, da mu ne bi verjel. Poleg tega, da ga neprestano kličemo nazaj, smo mu tudi vzeli dnevnik in ga pregledali. Razgalili smo človeka, izvedelil vse njegove skrivnosti. Tudi če meni pregledajo dnevnik, sem proti. Naj preberejo to! Proti temu sistemu sem!
Moj odgovor:
nemorm
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
anger issues
Hej,
js mam probleme z jezo. Včasih sem jih mela, ko sem bla mlajša (ful hitr sm se razjezila in se začela dret, metat stvari naokol itd.) pol se je nekak nehal, ko sem bla okol 12 sem parkrat spet dobila izpad, pol pa do ene zgodnjih 15 ni blo nč. In zdej (sm 15 pa pol) začenjam opažat, da se ful hitr razjezim (sicer nimam več izpadov, edin povzdignem glas in postanem razdražena), ampak sem ful pogostej jezna, velikrat me že najmanjša stvar sprav v slabo voljo. Takrat bi najrajš metala stvari naokol, kričala, včasih se želim pretepst z nekom (tega NE nardim) al se hočm pa rezat (sam jeza na srečo mine dost hitr, da tega ne nardim). V takih momentih probam sam potlačit in pol mine, ampak pride spet in bi najraj neki od tega nardila ... Zdele sm tok jezna, neko nalogo morm za šolo oddat do dons in je ne znam sploh nardit pa še moj brat se je neki po stanvanju drl in sm se zadrla nej bo tih in sva začela kričat drug na druzga in sm zaloputnla vrata svoje sobe in še prej se je mami neki drla na tamalo k nč ne pospravla sobe in je očitno nikol ne izuči, da bi jo mogla, ker se pol mami nanjo dere in mormo vsi to poslušat in te naloge res ne znam narest in bi najraj prevrlna celo mizo z računalnikom vred in vrgla ta stol po tleh pa zaloputlna una vrata tok močno, da se jih ne bi več dal zaprt ... Zdele poslušam musko, da bi se mal pomirila, sam to ni najbolj učinkovit način, ker sem še zmer jezna in vem, da bo tko al tko spet enkrat pršel ta občutek jeze nazaj. A mate predloge?
Lp
js mam probleme z jezo. Včasih sem jih mela, ko sem bla mlajša (ful hitr sm se razjezila in se začela dret, metat stvari naokol itd.) pol se je nekak nehal, ko sem bla okol 12 sem parkrat spet dobila izpad, pol pa do ene zgodnjih 15 ni blo nč. In zdej (sm 15 pa pol) začenjam opažat, da se ful hitr razjezim (sicer nimam več izpadov, edin povzdignem glas in postanem razdražena), ampak sem ful pogostej jezna, velikrat me že najmanjša stvar sprav v slabo voljo. Takrat bi najrajš metala stvari naokol, kričala, včasih se želim pretepst z nekom (tega NE nardim) al se hočm pa rezat (sam jeza na srečo mine dost hitr, da tega ne nardim). V takih momentih probam sam potlačit in pol mine, ampak pride spet in bi najraj neki od tega nardila ... Zdele sm tok jezna, neko nalogo morm za šolo oddat do dons in je ne znam sploh nardit pa še moj brat se je neki po stanvanju drl in sm se zadrla nej bo tih in sva začela kričat drug na druzga in sm zaloputnla vrata svoje sobe in še prej se je mami neki drla na tamalo k nč ne pospravla sobe in je očitno nikol ne izuči, da bi jo mogla, ker se pol mami nanjo dere in mormo vsi to poslušat in te naloge res ne znam narest in bi najraj prevrlna celo mizo z računalnikom vred in vrgla ta stol po tleh pa zaloputlna una vrata tok močno, da se jih ne bi več dal zaprt ... Zdele poslušam musko, da bi se mal pomirila, sam to ni najbolj učinkovit način, ker sem še zmer jezna in vem, da bo tko al tko spet enkrat pršel ta občutek jeze nazaj. A mate predloge?
Lp
Vprašanje
Če si tekmovalec, tekmovalka v Veseli šoli, te prosimo za odgovor. Vprašanje se glasi: Zakaj si naročen/a na Pil?
Na Pil sem naročen/a izključno zaradi Vesele šole.
(102)
Pil bi naročil/a tudi, če ne bi tekmoval/a v Veseli šoli.
(229)
Pila nimam naročenega, saj pri mentorici Vesele šole dobimo vse vsebine za tekmovanje.
(52)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
Bravo. :clap::clap::clap::clap::clap::clap::clap::clap::clap::clap::clap::clap: ...
ful dobro:heart_eyes_cat::heart_eyes_cat::heart_eyes_cat::heart_eyes_cat::heart_eyes_cat::