DRUGO POGLAVJE

Pol leta pozneje je že cela šola vedela, da sem lezbijka, čeprav sama še nisem bila prepričana.
Lina je takoj povedala svojim prijateljicam, da sumi, da sem lezbijka. Potem je Klara šepnila nekaj Mii, ampak tako glasno, da je slišal tudi Vid. Cel razred je izvedel zelo hitro.
Naenkrat so me vsi začeli čudno gledati, punce pa se niso hotele več družiti z mano. Nikoli nisem bila popularna, ampak tudi tako sama ne.
Tudi Lina se je nehala družiti z mano. Mogoče zato, ker se je bala, da bojo drugi pomislili, da je tudi ona lezbijka? Kakorkoli, nisem bila preveč jezna na njo. Imela sem večji problem - mojo spolno usmerjenost.
Reševala sem veliko testov, napisala sem tudi PILu, ampak še vedno nisem bila sigurna, da sem lezbijka. Mogoče sem pa bisexual?
Spraševala sem se tudi, zakaj sem samo jaz na celi šoli drugače spolno usmerjena? Je nekaj z mano narobe? So me starši čudno vzgojili?
Nisem mogla prenehati misliti o Matildi. Tako lepe lase ima! Ampak sigurno ni lezbijka… pa tudi moja prijateljica nikoli ne bo… Če vsaj ne bi vedela, da sem drugačno spolno usmerjena… Ampak, bi to kaj spremenilo?
Ponoči sem pogosto sanjala o njej. V zvezku, v katerega sem spravljale vsa moja nočna doživetja, sem največkrat prebrala tole:
“Hodila sem po hodniku proti učilnici za biologijo in naenkrat se je pred mano pojavila Matilda. Bila je še lepša kot na živo. Njena obleka se je čudovito bleščala na soncu in sem bila njo očarana še bolj kot ponavadi. Pogledala me je z čustvenim izrazom v očeh in se mi nasmehnila. Takrat sem se opogumila in jo vzela za roko. Odkorakali sva skupaj proti učilnici. Vse punce so me ljubosumno gledale, fantov pa sploh ni bilo.”
Čeprav sem vedela, da se to nikoli, nikoli, nikoli ne bo zgodilo, so me te sanje vedno pogrele.
« Saj bo šlo! »