Živijo. Tukaj je moja ljubezenska zgodba. Je le en del brez nadaljevanja. Če vam bo všeč kliknite :heart: in komentirajte:speech_balloon:. Uživajte v branju:upside_down::grin::wink:.

''Učenci, za nalogo imate stran 35!'' zavpije učiteljica tako naglas, da mi skoraj popokajo ušesa. Ali ne more govoriti bolj po tiho? Hmmm, kaj bi bilo, če nam ne bi dali naloge? Iz mojega razmišljanja me zbudi zvonec, ki naznani konec druge šolske ure. Končno! Pospravim zvezke v torbo in pogledam na mesto zraven mene. Glasno zavzdihnem ter pogledam v tla. Malo je manjkalo, da ne bi začela jokati. Dotaknem se stola in čutim, da mi po licu spolzi solza. Na tem mestu je včasih sedela moja najboljša prijateljica Ella. Pred kratkim je zbolela za smrtonosno boleznijo. Zdaj je v bolnišnici priključena na mnoge aparate. Zdravniki so rekli, da bo okrevala, ampak še vseeno me skrbi zanjo. Vstala sem in počasi odkorakala do posode z malico. Vsi so me čudno gledali in si nekaj šepetali. Nanje se nisem ozirala, saj sem doživela že toliko hudega, da bi bilo to nespametno. Ob tem mi misli odtavajo v najtemnejši kotiček v glavi, na katerega sem že skoraj pozabila oziroma sem hotela pozabiti. V očeh se mi naberejo solze. Solzni kanali niso mogli zadržati takšne količine. Čutila sem, da se mi šibijo kolena. Padla sem in se začela jokati. Bolečina v srcu je bila premočna. Videla sem le še učiteljico in sošolce, ki me prestrašeno gledajo in vpijejo moje ime. Potem pa sama črnina.
Bela svetloba mi zareže v oči. Ležim na kavču pred zbornico. Za vrati zaslišim glasove. ''Mi še enkrat poveš, kaj se je zgodilo?'' '' Padla je in se začela jokati. Potem je omedlela.'' ''Le kaj se ji je zgodilo?'' O, vedela sem, kaj se mi je zgodilo. David. David se mi je zgodil. Spomnila sem se nečesa, česar se nisem hotela nikoli več. Pred približno enim letom sem imela fanta. Šli so na počitnice z ladjo, ko so se zaleteli v podvodni greben. Ladja se je prevrnila in nihče se ni rešil. Niti David. V očeh so se mi spet nabrale solze. Če bo šlo tako naprej mi jih bo zmanjkalo. Čez trenutek so se odprla vrata. ''O, Gloria. Si se končno zbudila?'' Prikimala sem in poskušala vstati. Noge so se mi še vedno tresle, zato mi je pomagala učiteljica. Skupaj sva odkorakali do razreda. Na hodniku sem videla začudene in zaskrbljene poglede, ki so buljili vame. ''Je to ona? Ona je tista, ki je omedlela …'' so si šepetali med sabo. Bila sem prav vesela, ko sva z učiteljico prišli do vrat na katerih je pisalo: 9.a Razredničarka: Katarina Smolc. Ko sem odprla vrata, so se vsi pogledi zastrmeli vame. Se bo to kdaj že končalo?! Usedla sem se na svoje mesto in pouk se je nadaljeval kot, da ni nič. Preostanek pouka sem le bežno spremljala. Ko je zazvonil zadnji šolski zvonec sem bila že naveličana vsega, zato sem hotela hitro domov. ''Gloria, počakaj!'' zaslišim glas za mano. Ozrem se nazaj in tam zagledam Nathana. Oh, kaj hoče? Verjetno se bo le naslajal. ''Ja?'' rečem in ga s »polno energije« pogledam. ''Ali… Ali… Ali bi šla z mano do potoka Ripka danes?'' vpraša in me ljubeče pogleda. Saj nimam nič za izgubiti. Pokimam in odhitim domov. Med potjo še vedno ne morem odmisliti Davida, a kaj pa veš, mogoče bova z Nathanom kaj več kot prijatelja. Prispem do bele hiše – moje hiše. Kar vidim, mi vzame dih. Pred hišo stoji rešilec. Torba mi kar sama pade z ram in jaz se z vso močjo poženem proti vratom. ''Mami, mami, kaj se dogaja?!'' zavpijem. Stečem po stopnicah do sobe. ''Mami, oči!'' Nikjer nikogar. ''Ljubica tukaj sva!'' zaslišim mamin ljubeč in nežen glas. Če bi malo bolj prisluhnili bi lahko slišali, kako se mi je odvalil kamen od srca. Odhitim v spodnjo kopalnico in tam vidim mami, kako leži na tleh. ''Ka… Kaj se je zgodilo?'' komaj izustim. ''Ljubica, veš. Tvoja mami… Mami…'' ne gre z jezika očetu. ''Kaj mami?!'' ''Rodila bo!'' Dihanje se mi je ustavilo. Kaj? Mami bo rodila?! ''Omb, kok sem vesela!'' Saj sem vedela, da je noseča, ampak je bil to velik šok zame. Pomagala sem ji vstati, da je lahko prišla do rešilca. Gledala sem, kako se je odpeljal po cesti, ko je izginil za ovinkom. Takrat pa mi začne zvoniti telefon. Nathan?! JAZ: Halo? ON: Živijo. Samo zanimalo me je kdaj se dobiva… JAZ: Čez pol ure bom tam. ON: Okej. Se vidiva.
Odidem notri, se napravim ter počasi začnem hoditi proti potoku. Tam me že čaka Nathan. ''Ojla'' ga pozdravim. ''Hej.'' Usedem se na skalo blizu njega. Pogledam ga globoko v oči in nekaj začutim. Toplino. Mislim… Mislim, da mi je všeč. Nekaj časa se še pogovarjava, ko se njegove ustnice začnejo počasi približevati mojim. Ojej, kaj se dogaja? Še preden se zavem me poljubi. Nekaj časa ga še nemočno gledam, ko ga objamem. Prvi je, ki mi je narisal nasmeh na obraz po Davidovi smrti. Skočiva v vodo in še nekaj časa plavava notri. Po nekaj minutah mi spet zazvoni telefon. Pogledam na ekran in tam piše…Ella?! Čakaj kaj? Ella?! Oglasim se ji. ''Ella. Ali si okrevala?'' ''Ja. Zdaj sem po čudežu veliko bolje.'' ''Kdaj prideš v šolo?'' ''Verjetno že jutri.'' ''Super. Res sem vesela.'' ''Se vidiva. Še na en pregled moram.'' ''Čav.'' Odložim telefon in začnem cviliti od veselja. ''Zakaj si pa tako vesela?'' me vpraša Nathan, ki še vedno plava v vodi. ''Ella je čudežno okrevala'' rečem in se mu vržem okoli vratu.
Dragi dnevnik! Danes je bil super dan! No, ne od začetka. Najprej sem omedlela… Ampak pustimo zdaj to. Mama bo rodila, Ella je okrevala in zdaj sem izgleda punca od Nathana. Iiiiiiii!! Davida še vedno nisem čisto prebolela, a on bi hotel, da grem naprej in živim svoje življenje. Zagotovo!
Šla sem si pripravit večerjo. Staršev še vedno ni domov iz porodnišnice. Ko pojem se grem umit. Zaspim z nasmeškom na obrazu in mislijo: Jutri je nov dan!
Drindrin drindrin… Joj, a res že moram vstati? Počasi se odvlečem do kopalnice. Med umivanjem zob zaslišim jok. Stečem po stopnicah in vidim mamo ter očeta. Bolje pogledam in v maminem naročju vidim… Mojo novo sestrico! ''A… A… A je to ona?'' ''Ja. Pozdravi jo.'' Počasi stopim do nje in jo pogledam. Kako je luštna! Pogled mi uide na stensko uro na kateri kaže 8.05. Zamudila bom! Vržem si torbo na rame ter pohitim na avtobusno postajo. O, ne. Avtobus je že odpeljal. No, ne preostane mi drugega, kot da grem peš. Nekaj časa hodim, ko zagledam Nathana. Stečem mu v objem. Skupaj nadaljujeva preostanek poti. Ne vem zakaj, ampak ob njem odmislim vse skrbi. Seveda sva zamudila, a nama za to ni bilo mar. Med poukom sem ga tudi nekajkrat zalotila, da me gleda.
In tako so minevali tedni in meseci. Z Nathanom sva bila vedno bolj in bolj povezana.
''Učenci, lepe počitnice vam želim. Nasvidenje.'' Reče učiteljica zadnji šolski dan. Vstanem in se odidem poslovit od Nathana. ''Adijo'' mu rečem in pritisnem poljub. ''Prideš jutri k najinemu potoku?'' ga še vprašam. ''Žal ne. Jutri gremo na Havaje z letalom…'' ''Ou. No, lepo se imej. Se vidiva'' rečem in odhitim domov.
Doma mi je kar dolgčas brez Nathana. Upam, da se kmalu vrne. Danes je že peti dan odkar ga ni. Vsak dan ga vsaj desetkrat pokličem, a se mi ne javi. Zdaj, ko ga že enajstič kličem in se mi še vedno ne javi, obupam. Odidem po stopnicah v dnevno sobo, kjer oči gleda poročila. Ni mi ravno zanimivo, zato si grem naredit sendvič. ''Zgodila se je grozna nesreča!!!!!!'' me zmoti glas TVja, da se skoraj urežem. Stečem v dnevno sobo in začnem poslušati. ''Strmoglavilo letalo, ki je bilo namenjeno iz Havajev. Po zadnjih informacijah ni nihče preživel.'' Srce mi neha biti. Slišim odmeve televizije. Krožnik mi pade na tla ter se razleti na tisoč koščkov. Tako kot moje srce. Padem na tla in ne zavem se ničesar več.
''Gloria, Gloria, zbudi se.'' Odprem oči in vidim prestrašene poglede staršev. ''Kaj se je zgodilo?'' počasi zdrdram. ''Omedlela si takoj, ko si slišala članek o strmoglavljenem letalu.'' Takoj se mi spomini vrnejo. Letalo, strmoglavljanje, Nathan! Brez pomisleka se poberem na noge in začnem teči. ''Gloria, kam greš!?'' še slišim krike staršev. A jaz dobro vem, kam grem. Tja, kjer se je vse začelo. Do potoka. Do najinega potoka. Tečem in se ne ustavljam. Solze mi polzijo po licih kot slap. Pritečem do skale, kjer sva sedela, ko me je prvič poljubil. Pogledam svoj odsev v potok in se začnem smiliti sama sebi. Prekletstvo! Spet!? Zakaj? Solz ne zmanjka. Padajo v potok, kot da dežuje. Počasi poskušam vstati, a ne gre. Ne morem. Moje življenje je uničeno! ''Hej'' zaslišim. Dvignem pogled. V potoku zagledam človeka, ki se bori za življenje. Čeprav mislim, da bom umrla od žalosti, ga ne morem pustiti tam. Stečem po rešilni obroč, ki je obešen za bližnje drevo. Vržem ga človeku v potoku. Potegnem ga bližje k obali. Ko je nekaj metrov stran od mene mi zastane dih. Vidim kdo je. ''Nathan!?'' Vržem se v vodo in se poženem proti njemu. Takrat se tudi on zave, kdo sem. Plavava drug proti drugemu in svetloba spet posije na moje srce. Vržem se mu okoli pasu in ga stisnem k sebi. Tako ostaneva še nekaj časa.


Tako. Upam, da vam je bilo všeč.
Imejte pujsastičen:hamster: in nasmejan:slight_smile: dan.
Vaša dragon girl