Naslednji dan sem se zbudila zelo zgodaj. Nisem morala spati. Torej dopustovali bomo v hotelu. Z Evo in Tino imamo skupaj sobo.
Zelo potiho sem odšla, do kopalnice in se zrihtala. Če je ura komaj pet zjutraj in je lepo vzunaj grem lahko malo zaplavati. Oblekla sem si kopalke in si čez oblekla še kratke hlače. Potiho sem se sprehodila po dolgih hodnikih. Našla sem izhod.
Stopim ven. Oh, ta vonj po svežem zraku in morju! Stekla sem do plaže. Naprej sem položila desno nogo v vodo. Nato še levo. Kmalu sem zaplavala. Letos sem prvič v morju. Zaplavala sem do konca pomola. Nenadoma me nekdo porine v vodo. Porinil me je globoko v vodo. Hitro sem se vrnila na površje. Nenadoma zagledam dekle. Ozrem se v njen lep prestrašen obraz. »Oh oprosti! Res nisem hotela!« se opraviči. Še vedno gledam njen obraz. Odhiti ven.
Bila je bolj temne polti. Imela je črne valovite lase.
Nenadoma zaslišim Evin glas. »Zarja! Zarja! Kje si bila?« priteče Eva do mene. »Am...nič samo zaplavati sem šla malo...« zajecljam. »Izgledaš zelo prestrašena.« pove. »Ne res nič ni.« si izmislim. Odpraviva se iz vode. Eva je šla po mojo brisačo. V vodi zagledam nekaj bleščečega. Vzamem to bleščečo čudo. Vidim, da je ogrlica od dekleta. Bolje si jo ogledam. Kmalu vidim, da se Eva vrača. Hitro skrijem ogrlico.
»Evo, tukaj imaš.« mi poda brisačo. Ogrnem se.
»Kmalu bo zajtrk. Pojdiva.« pojasni. Odpraviva se nazaj v hotel. Tam naju že čakajo učitelj in ostali učenci. Pridruživa se koloni in gremo na zajtrk.
Po zajtrku smo šli plavati. Eva in druge so šle plavati jaz pa sem si še ogledovala ogrlico. Nenadoma vidim črke. »I-S-L-A-N-D, O« preberem. »Island O.« rečem. Kaj naj bi pomenil O?
Pogledam proti morju. Vidim tisto dekle. Počasi se odpravim do nje. Sedi ob morju in si ogleduje školjke. Vdihnem in izdihnem. »Em...živijo?« rahlo pozdravim. Pogleda me. Vidim njene iskrice v očeh. Tudi moje se zableščijo. Vstane. »Hej. Tisto prej je bila velika napaka. Res nisem hotela. Ponesreči sem te spregledala.« se opraviči. »Vredu je. No...samo želim ti vrniti to ogrlico. Mogoče si jo izgubila.« ji pokažem ogrlico. »Oh! Res hvala!« vzame ogrlico in me objame. Objame. Objame. Zmedeno se pogledava in zardiva. Z majhnim nasmehom se odpravim do klopi.
----
Hejla!
Nov del!
Vesela bom vsakega lajka, komentarja in ogleda!
:heart::heart: