Živjo!

Ker tudi sama rada pišem zgodbe sem se odločila sodelovati na festivalu. Zgodba bo iz več poglavij. In poglavja bodo kar dolga. Vabljeni k branju!

1. poglavje: SELITEV

Sedela je in gledala v prazno. Daleč, v daljavo. Opazovala je zvezde na nebu. Ura je bila že pozna. Okoli enajstih zvečer. Toda ni želela spati. V bistvu ni mogla. Nikakor se ni morala sprijazniti z dejstvom, da jutri ne bo več gledala tega neba iz teh tal.
Vas zanima, zakaj?
Lara se bo preselila. Danes je njen zadnji dan v tej vasi. Tako je, živi na vasi. V stari hiši. Tu živi že trinajst let svojega življenja in preprosto ne mora razumeti, da bo morala jutri zaspati v mestu. V visoki stolpnici in čisto majhni sobici. To bo grozno!
Selitve si preprosto ne more predstavljati. Jutri bo šla v novo šolo, tam je ne bo nihče maral. Vsi bodo nesramni do nje in nihče je ne bo sprejel medse.
Verjetno vas zdaj zanima, zakaj se sploh seli.
Njena starša sta se ločila. Ona bo z mami odšla v mesto, očka pa bo lahko ostal na vasi, v hiši. Lara je edinka, nima bratov ali sester.
Kmalu se je zgolj opazovanja naveličala. V roke je vzela skicirko in barvice ter to, kar je prej opazovala na nebu enostavno preslikala na list papirja. Občutek je bil prijeten. Od nekdaj jo je risanje pomirilo.
»Lara! Takoj v posteljo! Jutri bova vstali že ob petih, da boš pravočasno prispela v šolo. In ti še vedno bediš?! Pa kaj je s tabo narobe? Stara si trinajst let – potrebuješ najmanj 8 ur spanja! Nemudoma v posteljo!« se razjezi mami, ko opazi, da Lara še ne spi.
Zavzdihne in skrbno pospravi svoj risarski komplet v torbo. »Lahko noč, Cofi!« še po tiho zašepeta svojemu kužku. Nato se mirno odpravi do svoje sobe. Preveri, ali ima vse spakirano. Ja, vse, ker potrebuje je v škatlah.
Nato se usede za pisalno mizo, prižge namizno lučko, iz predala vzame dnevnik in začne pisati:
»Dragi dnevnik!
Danes sem preživela svoj zadnji dan v Stari Bukovici, mojem rojstnem kraju, kjer živim že 13 (skoraj 14) let svojega življenja. Še kar ne moram verjeti, da se jutri selim v mesto. Pogrešala bom očka in prijatelje, ki jih imam tukaj. Jutri se bo vse spremenilo.
Najhuje je, da mi ne dovolita, da s sabo ne vzamem Cofija! On je vendar moj najboljši prijatelj! Ampak seveda, da ga bom vzela s sabo – na skrivaj. Res sem žalostna. No, zdaj je ura že pozna in moram v posteljo… Obljubim, da bom vate pisala še jutri!«
Ko skrbno zapiše še zadnjo besedo počasi odloži nalivnik. Izgleda že, kot, da se bo kočno ulegla v posteljo, nato pa vzame v roke še svinčnik in nariše sebe in svojega kužka, ki ga sprehaja na vrvici.
Ko ju nariše pa se končno odpravi proti postelji. Uleže se in se trudi zaspati. Preprosto ne gre! Pogleda na uro. Petnajst minut do dvanajstih?! No, ni prvič, da pred šolo bedi tako dolgo Toda jutri bo potrebno vstati že ob petih!
V mislih si reče, da mora zaspati. In res – čez minuto že zaspi.

*

Kot rečeno – budilka zazvoni ob petih zjutraj. Z eno besedo: groza! Uboga Lara komaj vstane iz postelje, s težavo si umije zobe, se obleče in pokrtači.
»Zajtrk je na mizi!« vzklikne njena mami.
»Že grem,« odvrne z zaspanim glasom in čez minuto že počasi hodi po stopnišču do jedilne mize.
»Pohiti no! Mudi se!« se vznemirja mami.
»Saj hitim.«
Ozre se pred sabo na krožnik in pomisli – njami, mlečni zdrob! Najboljši zajtrk. Oh, saj res. Danes ga Lara je zadnjič. Mama ji je rekla, da, ko bosta v mestu, ne bo več imela časa za pripravo mlečnega zdroba, saj ta vzame preveč časa, v službo pa mora precej zgodaj. Zato bo od jutri naprej za zajtrk jedla kosmiče. Fuj!
Ko je pojedla in vstala od mize se je mami razjezila: »Pa kaj imaš oblečeno na sebi?! Menda ne misliš, da boš za prvi dan šole v mestu oblekla hoodie in oprijete pajkice! Pripravila sem ti prečudovito vijolično obleko. Sega vse do kolen in res je prečudovita! To si boš oblekla.«
»Ne, ne bom! Vedno sem oblečena tako. V tem se počutim prijetno. Briga me ali je pravi dan šole v novem mestu, ali ne. Jaz bom oblekla, kar želim. Sploh pa izgleda ta obleka grozno – kot, da bi šla na maturantski ples! In dobro veš, da sovražim obleke,« ugovarja Lara in steče po stopnicah do svoje sobe.
Čez eno uro sta obe z mami pripravljeni za selitev. Na vrsti je še najhujši del. Posloviti se mora od očka.
Počasi in po tiho hodi do njegove spalnice. Ko pride do tja, nežno potrka na vrata. Nobenega odgovora. Odloči se, da bo vstopila brez dovoljenja.
»Em, ati, si tu? Prišla sem se poslovit.«
»Ja, srček. Pridi,« odgovori z zaspanim glasom.
Lara steče do njega in ga močno objame. »Pogrešala te bom!«
»Jaz tudi tebe, Lara. Ampak tako bo najbolje. Ne joči no! Saj se ne vidiva zadnjič v življenju!« jo tolaži.
»Vem.«
»No, zdaj pa hitro pojdi, mama te že verjetno čaka. Pa lepo se imej!«
»Enako. Rada te imam,« odgovori.

*

»Vse je že spakirano. Pridi v avto,« reče mami z nežnim glasom. Zveni, kot, da je tudi njej težko zaradi selitve.
»Takoj pridem! Samo nekaj sem še pozabila vzeti,« reče in steče v hišo do Cofija. Cofi še mirno spi v svoji majhni pasji postelji. Lara ga nežno dvigne iz nje in na skrivaj odnese do avta, kjer ga pospravi v kletko.
Kmalu za tem se že odpeljeta. Lara je tako utrujena, da zaspi.
Čez uro in pol vožnje jo mami pokliče: »Ljubica, doma sva!«
Kako si upa temu reči dom?! To nikoli, ampak res nikoli ne bo njen dom, besni Lara v svojih mislih.
»Pomagaj mi razpakirati stvari, potem pa hitro v šolo,« jo priganja mama. Lara se odloči, da jo bo ubogala. Čez pol ure zlaganja pogleda na uro.
»Mami, ura je pol osem,« pove.
»Že? Čez pol ure se ti že začne pouk! Hitro, pojdi do šole.«
»Kje pa je šola?« vpraša Lara.
»Oh, saj res. Najbolje, da te kar zapeljem do tja. Pot si dobro zapomni, saj boš jutri odšla tja sama, v redu?«
Lara v odgovor pokima. Nato se usede v avto in mami jo dopelje do šole. »Hvala za prevoz. Rada te imam!« reče preden izstopi iz avta. Mami jo v odgovor močno objame.
Tako. To je ta prostor. To je Larina nova šola, bolje rečeno nova nočna mora. Previdno stopi iz avta ter se nameni proti tej veliki zgradbi. Res je veliko večja, kot šola, na katero je hodila prej. In koliko otrok je tu! Zagotovo šteje okoli tisoč učencev, če ne več. Pogoltne cmok v grlu. Čas je, da gre v šolo. Do pouka je še petnajst minut.
Na tem mestu se bom ustavila. Preden gre v šolo se vi, dragi bralci sploh morate zavedati, kdo je Lara. Spoznati jo morate.
Lara je običajno trinajstletno dekle. Ima srednje dolge rjave lase, vedno spuščene ali spete v kito. Vedno je oblečena v tesno oprijete pajkice in hoodie. Svojega sloga ne namerava spremeniti, tudi za posebne priložnosti (na primer prvi šolski dan). Je bolj sramežljiva. Zelo rada ima živali, najraje ima njenega kužka Cofija. Poleg tega pa neznansko obožuje risanje in na sploh umetnost. Igra tudi klavir, toda ne hodi v glasbeno šolo, saj ji starša ne dovolita. Uči se kar sama.
Kaj je še pomembno? Hm.. Včasih jezika (predvsem mami). O, in tudi, če ima trinajst let, se vedno pohvali, da jih šteje štirinajst. Rojstni dan ima čez tri en mesec. To bo vse. Zdaj pa se hitro vrnimo v resničnost.


Tako, to je bilo prvo poglavje. Čestitam, če si se prebil/a do konca spisa! In se beremo kmalu <3.