Živjo!
Upam da bo zgodba okej, glede na to, da nisem najboljša ljubezenskopisnica. Saj lahko že iz naslova razberete.
LAJKAJ&KOMENTIRAJ&NAROČI
~~~~~
Ponolno zre v njegove svetle, kot ocean modre oči, ki v njej prebujajo občutek lahkotnosti in svobodnosti. Takega občutka nima pri nobenem drugem fantu - zanjo so fantje nenavadna, skrivnostna bitja. Ne razume jih, njihovega obnašanja, stila, pogovora, smisla za humor, skratka vsega na njih. Pri njim pa je drugače, samo da se zazre v njegove oči, ve, o čem, ali bolj pomembno, o kom razmišlja.
Ko se tokrat zazre v njegove oči, razmišlja, kako sta na plaži, sedita na brisači ob sončnem zahodu, glave počasi približata, njune ustnice se dotaknejo...
Clarino razmišlanje preglasi učiteljica, ki vstopi v razred pet minut po zvonenju, tako kot ponavadi. Vsa razburjena, v florestenčno oranžnih pajkicah in neujemajočem rdečem puloverju, govori, oziroma se dere v telefon.
"Povedala sem vam, rezervirali smo termin od ponedeljka do petka, razumete?!" kriči in sploh ne opazi začudenih učencev, še pozdravi jih ne.
"Saj sem vam rekel, da je prišlo do pomote, se opravičujem, gospa, bomo uredili" se zasliši iz druge strani.
"Prvo kot prvo, nisem gospa, saj še otrok nimam, in drugo kot drugo, upam, da boste res uredili!" je sitna učiteljica. Odgovora moškega na drugi strani niti počaka ne, samo prekine klic.
"Se opravičujem učenci," nič kaj prijazno zavije učiteljica, "imam novico za vas!"
"Ali bodo šolo spremenili v zabaviščni park?" se oglasi John. John je razredni klovn. Naj bi bil, a večini sploh ni smešen. Clara je v neki knjigi prebrala, da fantje sploh niso bolj duhoviti kot ženske, samo vseeno jim je, kaj si drugi mislijo o njih oziroma njihovih šalah.
Učiteljica njegov stavek presliši in nadaljuje. A Clara ne posluša več. Njene oči ji spet ujidejo k Elvisu. Ta očitno pozorno posluša učiteljico. Clara zavzdihne in začne razmišljati o njenih drugih sanjah, drugem razlogu, za katerega živi. V zvoku mirne glasbe stoji na odru, v roza tutuju in poskuša izvesti najbolj zapleten korak v baletu.
"Jejjjjjjj" se zasliši, in Clara se prikloni. A kmalu ugotovi, da ta "jejjjj" ni bil navdušen krik gledalcev ob njenem neverjetnem baletnem skoku, ampak krik učencev ob nečim, kaj je rekla učiteljica. Saj Clara je vendar POSLUŠALA, kaj je rekla, vendar ni SLIŠALA. Saj z veste, ko rečejo učitelji, da z ušesi poslušamo, z možgani pa slišimo? Clara se je znašla v neprijetnem položaju. Z ušesi je poslušala, vendar z možgani ni slišala. Z mislimi je bila drugje. Vsi so se tako navdušeno veselili, ona pa ni vedela, česa naj se veseli.
"Hej, zakaj so vsi tako navdušeni?" je zašepetala Clara njeni prav tako navdušeni BFF Zoey.
"Si bila z mislimi spet drugje?" Clara osramočeno pokima. "Učiteljica je rekla, da gremo na smučarski izlet, a ni tu kul?" Clari se to ni zdelo kul. Zadnje čase se ji nič, razen njenih dveh naljubših stvareh ni zdelo kul: Elvisa in baleta. Clara ni imela volje početi druge stvari, kot gledati Elvisa in vaditi balet. Če bodo njeni starši izvedeli za izlet, jo bodo hoteli prijaviti, saj se jim zdi, da je Clara preveč izključena iz družbe. Pa to sploh ni res, saj ima Zoey. In Clara zna smučati, samo nima volje smučati. To je nekaj podobnega kot s poslušanjem in slišanjem: znaš poslušati, a nimaš volje da bi slišal.
Clara obrne pogled k Elvisu, ki je prav tako kot vsi ostali navdušen. Tudi Elvis obrne glavo in Elvisove in Clarine oči se prvič srečajo...
~~~~~