Živjo, objavljam že 6. del zgodbe Nesrečno zaljubljena! Če vam je všeč prosim LAJKITE in KOMENTIRAJTE!


Takoj začnem teči. »Pa saj ni res, da je potres. Že ogromno let ga ni bilo. Ampak ne, ravno zdaj... Nika, pazi,« mi zavpije Filip. Nekaj trenutkov zatem slišim le še oddaljene krike in klice. Zdi se mi kot bi me nekdo udaril po glavi. Padam skozi temo... Vse pred mojimi očmi je črno.


Zaslišim oddaljeno pogovarjanje, ampak ne vidim drugega kot teme. Ne morem vstati s postelje ali kaj reči. A vse se zdi tako resnično. Takrat prepoznam znan glas. Ta je od moje mami. Prepoznam še en znan glas, a ta je od Filipa! Slišim ju kako se zaskrbljeno pogovarjata. »Gospa Potokar, res mi je žal, da nisem Nike bolj pazil. Ne, ne Filip, vse je v redu, nisi ti kriv, mu odvrne mama in ga vpraša. »Kaj pa je Nika sploh delala s tabo v kinu na prostem. Mislila sem namreč, da je šla tja s sošolko Ajdo. Filip ji malo obotavljajoče reče nazaj. »Nevem sicer zakaj takrat Nika v kino ni prišla z Ajdo, ampak, ker Ajde ni bilo in sem prišel sam, sem jo povabil, če bi si skupaj ogledala film. Veste, zdaj je moja punca!« Edina čudna stvar, ki jo je Nika še slišala preden je potonila v spanec je bil nasmejan obraz njene mame, ker si ni predstavljala, da bo vesela glede novice med njima s Filipom. Nika je spet sanjala o čokoladnem jezeru s cerkvico. Tokrat sta v njej dva neznanca, ki ju je Nika videla že v prvih sanjah o cerkvici in čokoladnem jezeru. Neznanca molita. Nika se jima približa, ampak je sploh ne vidita. Dotakne se ju, ampak je ne začutita. Reče Hvaljen Jezus ampak je ne slišita. Takrat Nika v prelepi mladi dami prepozna nekoga znanega, a se ne more spomniti kdo je. Mladeniča zraven nje tudi prepozna, pa se tudi ne spomni od kje ga pozna. Nika se prebudi iz spanca in le zatrenutek uspe odpreti oči. Potm jih spet zapre in ne more jih odpreti nazaj. Ampak to je dovolj, da vidi lepo mlado damo iz svojih sanj. Vidi tudi mladeniča. Takrat se začneta pogovarjati »Gospa Potokar, upam, da Vam nisem bil v napoto. Ampak, ker se šli k sveti maši molit zanjo, sem se Vam rade volje pridružil. Nika je zame čarobna oseba. Morda se zgodi čudeš in se prebudi... Prebudi iz kome«. Mama zajoče. »Oh Filip, tudi jaz to upam , a zdaj lahko le čakava, da se zbudi« Na sebi sem začutila njijun pogled. Zdaj se mi je posvetilo. »Tista lepa mlada dama je moja mama in mladenič je Filip! A kako lahko vidim kaj se bo zgodilo in kaj se zdaj je zgodilo?« Zdaj vem, da sem v komi. Vem kako se počutijo tisti, ki so v komi. Takoj se odločim, da bom vsakemu, ki je že bil v komi namenila en euro. »No, takoj ko se jaz zbudim iz nje. Kako pa se iz nje sploh zbudiš. Gotovo obstaja kakšen način. Ampak ravno zdaj je tako prijetno. Kot če bi bila v nebesih. Ne zebe te, nisi lačen...«

Takrat me pokliče prijeten glas. »Nika, pridruži se nam. Tukaj ti bo bolje kot na Zemlji. Pridruži se nam v nebesih« Čeprav je glas prijeten se zdrznem. »Če se jim pridružim v nebesih bom umrla! Ne, tega ne bom dopustila. Nekako, nekako moram ta glas zavrniti« Hitro rečem »ne, ne bom prišla. Rada bi še živela!« Takrat mi postane jasno, zakaj so nekateri ljudje v komi malo časa, nekateri ogrono časa, nekateri pa (že po nekaj dneh v komi) umrejo. Skrivnost je le v tem, da moraš tisti glas čim prej zavrniti. Ne smeš pustiti, da te premami in mu rečeš »JA«. Tako vsaj mislim. »Ampak saj sem mu že rekla ne. Zakaj se še nisem prebudila is kome? Zakaj me ta glas še vedno kliče? Takrat se šele zavem, da so pred mano tri vrata. Tista, pred katerimi se najbolje sliši glas so bela. Na njih je narisan svetnijški sij. »Očitno vodijo v nebesa.« Druge razlage pač ni, če so pa tako vabljiva... Sploh se ne zavedam, da že drsim proti taistim vrartom. Sunkovito se ustavim in odlebdim nekoliko bolj stran od njih. Ogledam si še drugidve vrati. Vrata nasproti belih so rdeča. Na njih je narisan hudič. »To je pekel!« Sploh se ne zavedam kako glasno to rečem. Glas, najbližje vratom pekla nekoliko užaljeno reče naj se mu pridružim. Hitro odvrnem pogled od njega in se posvetim še tretjim vratom. Tretja vrata so črne barve. Na njih je narisan modri krog z zelenimi packami. Ampak pri tistih vratih ni nobenega glasu, ki bi te vabil skoznja. »Zakaj so potem sploh tu?«

Upam, da vam je bil ta del všeč.
Se vidimo, Plezalka:)