Stari grki so verjeli, da je imel včasih vsak človek štiri noge, štiri roke in dva obraza. Bili so srečni. Toda bogovom se je zdelo, da so preveč srečni. Tako so se odločili, da vsakega človeka ločijo na dvoje. Od takrat dalje je imel vsak človek le dve nogi, dve roki in en obraz.
Praznina.
Nekaj jim je manjkalo. Tista polovica duše, ki so jih jo bogovi iz zavisti vzeli. Po svetu so vandrali in iskali manjkajočo polovico sebe.

Res je, to je ljubezenska zgodba. Toda zagotovo ne tista, ki se konča srečno. Težko je ljubiti, ko sploh še nikdar nisi ljubil, ko si le senca na šoli. No, pravzaprav me ljudje poznajo, a ne zares. Jaz sem vendar tista, do katere prideš, ko potrebuješ nalogo ali esej.

"Aster, hej, Aster ustavi se," še hitreje sem začela poganjati kolo in ignorirala klice, ki so prihajali od zadaj. Klici so postajali vse glasnejši, torej se mi je glas približeval. V nekem trenutku pa me je roka zagrabila za majico in v trenutku sem zgrmela s kolesa in zvrnila sem se po tleh.
"Kaj se greš?" Sem besno zavpila in se zasukala. Pred mano je, ves poten in zadihan, stal fant za celo glavo višji od mene. Kljub temu sem mu kljubovalno pogledala v oči. Bile so lešnikovo rjave in precej velike.
Pokazal je na zmečkan list papirja ter odprl usta, da bi nekaj povedal, vendar ni rekel ničesar. Nato je nekajkrat vdihnil in izdihnil in šele, ko je spet umirjeno dihal, spregovoril.
"Potrebujem tvojo pomoč," list, ki ga je držal levici mi je ponudil in jaz sem ga vzela. Nahitro sem preletela vsebino, ter se zazrla naravnost v oči fanta. Bila so nekakšna navodila.
"Ne, ni šans. Ne pišem ljubezenskih pisem. Lahko ti pomagam z nalogo, s temle pa res ne," in že sem pobrala kolo in sedla nanj. Pritisnila sem na pedalo in že se je kolo premikalo. Fant je klical moje ime, vendar se nisem odzvala in še naprej rinila v mučni klanec.
"Ne ne bom," sem nato zaklicala, ker očitno fant ni imel namena prenehati in fant je dokončno izginil za ovinkom.
Doma me je čakal oči, ki je kot vedno sedel pred televizijo in gledal telenovelo. Toda meni je v oči šinila kuverta na kuhinjski mizi. Brez besed sem jo pobrala in prebrala vsebino.
"Oči," sem zaskrbljeno rekla, "kaj je tole?"
Počasi je odlepil oči od televizije in me pogledal. Zaskrbljeno je ošinil najprej kuverto, potem še mene.
"Opozorilo je. Odplačati morava elektriko, sicer nama jo bodo odklopili." Še jaz sem zaskrbljeno pogledala in odložila kuverto nazaj na mizo.
"Kaj bova zdaj?" Sem vprašala, oče pa je le zmajal z glavo.
"Nimava denarja, to je jasno. Z ničemer nimava plačati," žalostno se je zazrl vame.
Odvnila sem mu prav tak pogled in splezala po lestvi, ki je vodila do moje sobe na podstrehi.

Odločena, da bom pomagala očetu sem naslednje jutro z obupom napotila poiskati tistega fanta, ki me je včeraj ogovoril. Bom pač napisala tisto eno ljubezensko pismo. Saj ni težko, kajne? Šele, ko sem po četrti uri brez razloga hodila po hodnikih, sem ga opazila. Zvonec je ravno odzvonil in prazen hodnik nama je omogočil zaseben pogovor.
"Hej ti," sem zaklicala in obrnil se je.
"Olivier," je pristavil in se obrnil proti meni.
"Napisala bom pismo za trideset evrov. Samo eno, potem se pa sem znajdi," sem navrgla brezizrazno. Njegov precej iskren nasmešek, ki se mu je zarisal na obrazu je pokazal, da je zadovoljen s ponudbo.
"Prav," je nepotrebno dodal in se nato obrnil in odšel.
Tudi jaz sem pohitela v razred, vesela, da sva pogovor končala s samo par besedami in se učitelju izgovorila, da sem mogla na stranišče, kar mi je verjel.
Naslednjo uro smo imeli zbor. Kot spremna pianistka sem odigrala svoje in, ko je bilo končno konec sem se že odpravila ven, kot večina drugih. Toda učiteljica nas je ustavila tik ob izhodu.
"Kmalu bo potekal Šov talentov, tabelo za vpis pa najdete v avli v drugem nadstropju." Razred je mrmrajoče potrdil izjavo in le trenutek kasneje se je začela burna debata o tem, kdo se bo prijavil.
Sama se se takoj s klavirsko točko vpisala pod ime nekega banda.


Spet sem s kolesom vozila v klanec, ko sem za sabo zaslišala klice.

Olivier je tekel za mano in v roki spet držal list papirja. Zadihan mi ga je izročil in jaz sem ga prebrala.

Draga Evie,
Rad bi, da veš, da si zelo lepa, pametna in zabavna. Upam, da me kdaj opaziš in bi šla lahko skupaj na pijačo.
Morda tvoj, Olie

Pogledala sem ga z dvignjenimi odvrvmi.
"Saj se hecaš ane? Taka pisma smo pisali v tretjem razredu," Olie je zardel in odprl usta.
"Če se pa nisem spomnil ničesar boljšega," se je zagovarjal.
"Kaj na njej ti je všeč?" Sem ga vprašala.
"Lepa je in pametna..." je našteval, jaz pa sem se še bolj namrščila.
"To reče dobesedno vsak fant. Če mene vprašaš to ni ljubezen," sem resno pripomnila.
"Ja pa je," je kljubovalno odvrnil Olivier, "dobro veš kakšen je občutek. Ob njej sem nervozen in komaj kaj spravim iz sebe, pa tudi metuljčke čutim," je priznal, kar tako, kot bi komentiral vreme. Jaz pa sem se samo zazrla v tla in ostala tiho.
"Še nikoli se nisi zaljubila?" Je skoraj zgorženo vprašal. "Zakaj mi sploh potem pomagaš s temle?"
"Ker si me ti prosil prvi in, ker potrebujem denar," sem brezbrižno odgovorila in na zadnje odšla.

Hi, tudi jaz sem se odločila za zgodbo. Tale zgodba bo zavilav čiiiisto drugačno smer, boste videli. Idejo zanjo sem dobila včeraj na sprehodu, la da vidim kako se obnese. Napišite mnenje