Maeve se je motila. Teden je minil čisto prehitro, kot bi hotela. Namenjen je bil predvsem uživanju zadnjih trenutkov svobode, ki so bili na dvoru že tako bolj omejeni. Če se je sprehajanje po vrtu, opazovanje gozda ter skrivanje po temnih kotičkih gradu, štelo za svobodo, je definicija svobode omejena skoraj tako kot Maeve. Razmišljala je celo o pobegu, toda misel se je še preden je sploh začela resno razmišljati o njej izkazala za nemogočo. Zato jo je rajši hitro opustila.
Preden je trepnila s trepalnicami, se je že nahajala v veliki jedilnici in čakala na stražarko. Odlično bi bilo, če bi se znala boriti sama, toda tudi po neskončih vajah mojstrskih mečevalcev in učiteljev ji to ni uspevalo. Včasih se je ponoči ven splazila še sama in v okornem krilu brcala kos lesa. Dvomila je, da ji bo to kadarkoli pomagalo, toda tako se je vsaj lahko v svoji glavi predstavljala kakšna vsemogočna bojevnica je. Ja, bilo je neumno.
Ob robu jedilnice se je kar naenkrat zbralo cel kup stražarjev ter pozorno opazovalo kraljico. Nekaj od njih je vztrajno pogledovalo proti vhodu v prostor, kar je nakazovalo, da bo poklicna morilka verjetno prišla od tam.
Velikanska vrata so se nenadoma odprla in iz njih je stopila črna postava. Bila je ona. Ko so jo zagledali stražarji, so se v trenutku postavili v obrambni položaj. Meči v rokah so se jim rahlo tresli. To se je Maeve zdelo rahlo smešno, glede na to kako lahkotno ji je kralj za varuhinjo zaupal Elywn. Če ji je res grozila takšna nevarnost, zakaj so sploh najeli njo, če so se jo bali vsi vojaki?
Z rahlo živčnostjo je opazovala, žensko, ki je hodila proti njej. Vsa je bila oblečena v črno, pokrita pa je bila s temnim pregrinjalom, zato ni mogla dobro razbrati njenih potez. Škornji s kovinsko konico so na tleh ustvarjali zvok, ki je kmalu utihnil. Morilka je stala pred njo. Z glave si je snela kapuco pregrinjala in razkrila svoje kratke črne lase.
Kraljica ni vedela kaj naj si misli.
"Vaše visočanstvo, sem Elywn Domnhall, vaša nova osebna stražarka. V čast mi bo služiti vam in vas varovati. Mimogrede, služabniki so sporočili, da so nove sobane pripravljene, zato se lahko že začnite seliti."
To je govorila s tako hladnim glasom ter ji ob tem še ves čas gledala v oči, da je Maeve rahlo zardela. Bilo jo je sram, zdelo se je, kot da ji stražarka gleda naravnost v dušo.
Elywn ni z ničemer pokazala, da je zaznala dekletovo reakcijo. Odmaknila se je korak nazaj, se priklonila ter zapustila sobo.
Maeve se je motila. Življenje je potekalo enako kot prej. Še sama ni vedela kaj je pričakovala. Mogoče je mislila, da bo ob Elywnem prihodu dvor doživel spremembo. Da jo bodo pošljatelji grozilnih pisem napadli, Elywn pa jo rešila. Morda je upala vsaj, da se bo s stražarko spoprijateljila. Ja, zamisel je bila slaba, kraljica in njena uslužbenka - prijateljici. Toda bila je osamljena. Hotela je imeti nekoga, ki bi mu lahko zaupala.
Na čajanki z ostalimi dvorjankami se kaj takega zagotovo ne bi zgodilo, zelo jasno je bilo, da so bile ženske na njej samo zaradi kraljičinega visokega statusa. Poleg tega opravljanje ostalih neprisotnih dam in prisiljeno smehljanje, ni bila ravno Maevina vrsta zabave.
Torej, vsi dnevi so bili enaki ter dolgočasni. Dež, ki je padal že cel teden, je bil popoln za nastalo vzdušje. Edina razlika je bila, da je Maeve pri vsakem svojem koraku na sebi čutila Elywnin pogled. Že brez osebne stražarke ni imela nobene zasebnosti, sedaj pa je bilo še slabše.
O tem je razmišljala na zajtrku s kraljem Emrysom. To je bil edini del dneva, ki sta ga preživela skupaj in še ta je potekal popolnoma brez govorjenja. Elywn jo je opazovala iz druge strani dvorane. Služabniki so prinašali hrano, ob kateri bi se vsakemu cedile sline, toda te Maeve v tem trenutku ni opazila. Njen trebuh je bil že zdavnaj poln, toda nova hrana je kar in kar prihajala. Enkrat je po dolgem prepričevanju same sebe nekaj z varčevanjem s hrano tudi omenila natakarju, toda ta se ji je samo nasmehnil in ji postregel nov kos peciva.
Zato je rajši preletavala novodobljena pisma. Ta so vsak dan množično prihajala, večinoma so bila povabila na nove čajanke, včasih pa tudi zahvala kakšnega podložnika, ki je hvalil njeno lepoto ter dobrosrčnost. Maeve se je ob takih pismih ponavadi žalostno nasmehnila. Njena podoba za javnost je bila popolnoma lažna in izjemno dobro je morala paziti, da se je ohranila. Kraljica je v pogledu ljudstva morala biti popolna. Vsako srečanje je bilo natančno načrtovano, zato je le redko hodila iz palače. Kar jo je samo še bolj spominjalo, da je kot ptica, ujeta v čudovito okrašeni kletki.
Nenadoma je na kuverti uzrla njen domači naslov. Kakršnokoli čustvo je v trenutku zapustilo njen obraz. Spet ji je pisala mati. Njena pisma je sovražila iz dna srca. Prihajala so približno dvakrat mesečno, toda bližala se je druga obletnica Maevine poroke, zato se je njihovo število samo še povečalo.
Odprla je že razlomljen pečat - posebni stražarji so pregledovali vsa pisma, če bi bilo med njimi slučajno kakšno grozilno - in v roke vzela tanek list papirja. Začela je brati elegantno uokrivljeno pisavo, ki si jo je v mladih letih tako želela. Sedaj je dala vse, da bi bila čim manj podobna materi.
Ljuba Maeve,
se že veseliš druge obletnice poroke? Tako ponosna sem nate ljubica! Upam, da se proslava že pripravlja, toda brez skrbi, kmalu bom tudi jaz prišla na grad in pomagala pri organizaciji. Krojaču sem že dala vse tvoje mere, zagotovo ti bo pripravil veličastno obleko! Ne skrbi ljubica, za vse bom poskrbela! Upam, da se na dvoru lepo obnašaš. Saj veš, kraljica mora biti popolna! Mimogrede, je slučajno kaj novic glede otrok? Saj veš kako zelo si želim vnuke!
Tvoja draga mati,
Cerelia Kavan
Pismo na videz ni bilo nič posebnega. Navdušena mater, ki je pisala hčerki. Toda Maeve se je ob branju počutila neprijetno. Mama je morala še sedaj po poroki, ko se je preselila na drug konec dežele h kralju nadzorovati njeno celotno življenje. Ves čas ji je govorila o bedni obletnici, o tem kako se mora obnašati, kaj mora nositi. In sedaj, bo čez kakšen teden prišla še v njen novi dom. Tega se dekle ni veselilo.
Poleg tega je njeno prosjačenje za vnuke postajalo vedno bolj nadležno. Se ne bi mogla Maeve sama odločiti, če sploh hoče imeti otroka? Nadležni otročaji je niso navduševali, in če je samo pomislila, da bi jih imela s kraljem Emrysem, moškim, ki ga ni ljubila, ji je šlo na bruhanje. Zakaj je bilo materino mnenje pomembnejšo kot njene lastne želje?
Kralju se je vljudno opravičila, da se je že najedla ter odšla od mize. Ko je zapustila jedilnico, je po temnih hodnikih odmeval njen tek v visokih petah. Kmalu je prišla do svojih soban. Delila si jih je z Ewlyn, toda njune prostore so še vedno ločevala majhna lesena vrata. Maeve nikoli ni vstopila tja, ni hotela vdirati v Elwynino zasebnost. Kar je bilo malce ironično.
Zazrla se je v lepo ognjišče nasproti njene postelje. Ogrevalo je spalnico ter jo ponoči dobro osvetljevalo. Kraljica ga je oboževala, bil je kot nekakšna topla odeja, ki jo je navdajala z varnostjo.
V roki je pridržala pismo. Nameravala ga je vreči v ogenj, da bi ga ognjeni zublji spremenili v pepel. To je velikokrat storila z maminimi pismi, včasih tudi s kakšnim drugim, ki jo je obremenjevalo. Ko jih je vročina uničila, se je počutila rahlo osvobojeno. Ni se ji bilo treba več ukvarjati z njim. Kot bi neka teža padla z njenih ramen.
Toda preden je storila kar je hotela, jo je prekinil ženski glas.
"Kaj počneš?"
********
Upam, da vam je zgodba do sedaj všeč, vesela bom kakršnega koli komentarja, srčka, kritike.... :)
Preden je trepnila s trepalnicami, se je že nahajala v veliki jedilnici in čakala na stražarko. Odlično bi bilo, če bi se znala boriti sama, toda tudi po neskončih vajah mojstrskih mečevalcev in učiteljev ji to ni uspevalo. Včasih se je ponoči ven splazila še sama in v okornem krilu brcala kos lesa. Dvomila je, da ji bo to kadarkoli pomagalo, toda tako se je vsaj lahko v svoji glavi predstavljala kakšna vsemogočna bojevnica je. Ja, bilo je neumno.
Ob robu jedilnice se je kar naenkrat zbralo cel kup stražarjev ter pozorno opazovalo kraljico. Nekaj od njih je vztrajno pogledovalo proti vhodu v prostor, kar je nakazovalo, da bo poklicna morilka verjetno prišla od tam.
Velikanska vrata so se nenadoma odprla in iz njih je stopila črna postava. Bila je ona. Ko so jo zagledali stražarji, so se v trenutku postavili v obrambni položaj. Meči v rokah so se jim rahlo tresli. To se je Maeve zdelo rahlo smešno, glede na to kako lahkotno ji je kralj za varuhinjo zaupal Elywn. Če ji je res grozila takšna nevarnost, zakaj so sploh najeli njo, če so se jo bali vsi vojaki?
Z rahlo živčnostjo je opazovala, žensko, ki je hodila proti njej. Vsa je bila oblečena v črno, pokrita pa je bila s temnim pregrinjalom, zato ni mogla dobro razbrati njenih potez. Škornji s kovinsko konico so na tleh ustvarjali zvok, ki je kmalu utihnil. Morilka je stala pred njo. Z glave si je snela kapuco pregrinjala in razkrila svoje kratke črne lase.
Kraljica ni vedela kaj naj si misli.
"Vaše visočanstvo, sem Elywn Domnhall, vaša nova osebna stražarka. V čast mi bo služiti vam in vas varovati. Mimogrede, služabniki so sporočili, da so nove sobane pripravljene, zato se lahko že začnite seliti."
To je govorila s tako hladnim glasom ter ji ob tem še ves čas gledala v oči, da je Maeve rahlo zardela. Bilo jo je sram, zdelo se je, kot da ji stražarka gleda naravnost v dušo.
Elywn ni z ničemer pokazala, da je zaznala dekletovo reakcijo. Odmaknila se je korak nazaj, se priklonila ter zapustila sobo.
Maeve se je motila. Življenje je potekalo enako kot prej. Še sama ni vedela kaj je pričakovala. Mogoče je mislila, da bo ob Elywnem prihodu dvor doživel spremembo. Da jo bodo pošljatelji grozilnih pisem napadli, Elywn pa jo rešila. Morda je upala vsaj, da se bo s stražarko spoprijateljila. Ja, zamisel je bila slaba, kraljica in njena uslužbenka - prijateljici. Toda bila je osamljena. Hotela je imeti nekoga, ki bi mu lahko zaupala.
Na čajanki z ostalimi dvorjankami se kaj takega zagotovo ne bi zgodilo, zelo jasno je bilo, da so bile ženske na njej samo zaradi kraljičinega visokega statusa. Poleg tega opravljanje ostalih neprisotnih dam in prisiljeno smehljanje, ni bila ravno Maevina vrsta zabave.
Torej, vsi dnevi so bili enaki ter dolgočasni. Dež, ki je padal že cel teden, je bil popoln za nastalo vzdušje. Edina razlika je bila, da je Maeve pri vsakem svojem koraku na sebi čutila Elywnin pogled. Že brez osebne stražarke ni imela nobene zasebnosti, sedaj pa je bilo še slabše.
O tem je razmišljala na zajtrku s kraljem Emrysom. To je bil edini del dneva, ki sta ga preživela skupaj in še ta je potekal popolnoma brez govorjenja. Elywn jo je opazovala iz druge strani dvorane. Služabniki so prinašali hrano, ob kateri bi se vsakemu cedile sline, toda te Maeve v tem trenutku ni opazila. Njen trebuh je bil že zdavnaj poln, toda nova hrana je kar in kar prihajala. Enkrat je po dolgem prepričevanju same sebe nekaj z varčevanjem s hrano tudi omenila natakarju, toda ta se ji je samo nasmehnil in ji postregel nov kos peciva.
Zato je rajši preletavala novodobljena pisma. Ta so vsak dan množično prihajala, večinoma so bila povabila na nove čajanke, včasih pa tudi zahvala kakšnega podložnika, ki je hvalil njeno lepoto ter dobrosrčnost. Maeve se je ob takih pismih ponavadi žalostno nasmehnila. Njena podoba za javnost je bila popolnoma lažna in izjemno dobro je morala paziti, da se je ohranila. Kraljica je v pogledu ljudstva morala biti popolna. Vsako srečanje je bilo natančno načrtovano, zato je le redko hodila iz palače. Kar jo je samo še bolj spominjalo, da je kot ptica, ujeta v čudovito okrašeni kletki.
Nenadoma je na kuverti uzrla njen domači naslov. Kakršnokoli čustvo je v trenutku zapustilo njen obraz. Spet ji je pisala mati. Njena pisma je sovražila iz dna srca. Prihajala so približno dvakrat mesečno, toda bližala se je druga obletnica Maevine poroke, zato se je njihovo število samo še povečalo.
Odprla je že razlomljen pečat - posebni stražarji so pregledovali vsa pisma, če bi bilo med njimi slučajno kakšno grozilno - in v roke vzela tanek list papirja. Začela je brati elegantno uokrivljeno pisavo, ki si jo je v mladih letih tako želela. Sedaj je dala vse, da bi bila čim manj podobna materi.
Ljuba Maeve,
se že veseliš druge obletnice poroke? Tako ponosna sem nate ljubica! Upam, da se proslava že pripravlja, toda brez skrbi, kmalu bom tudi jaz prišla na grad in pomagala pri organizaciji. Krojaču sem že dala vse tvoje mere, zagotovo ti bo pripravil veličastno obleko! Ne skrbi ljubica, za vse bom poskrbela! Upam, da se na dvoru lepo obnašaš. Saj veš, kraljica mora biti popolna! Mimogrede, je slučajno kaj novic glede otrok? Saj veš kako zelo si želim vnuke!
Tvoja draga mati,
Cerelia Kavan
Pismo na videz ni bilo nič posebnega. Navdušena mater, ki je pisala hčerki. Toda Maeve se je ob branju počutila neprijetno. Mama je morala še sedaj po poroki, ko se je preselila na drug konec dežele h kralju nadzorovati njeno celotno življenje. Ves čas ji je govorila o bedni obletnici, o tem kako se mora obnašati, kaj mora nositi. In sedaj, bo čez kakšen teden prišla še v njen novi dom. Tega se dekle ni veselilo.
Poleg tega je njeno prosjačenje za vnuke postajalo vedno bolj nadležno. Se ne bi mogla Maeve sama odločiti, če sploh hoče imeti otroka? Nadležni otročaji je niso navduševali, in če je samo pomislila, da bi jih imela s kraljem Emrysem, moškim, ki ga ni ljubila, ji je šlo na bruhanje. Zakaj je bilo materino mnenje pomembnejšo kot njene lastne želje?
Kralju se je vljudno opravičila, da se je že najedla ter odšla od mize. Ko je zapustila jedilnico, je po temnih hodnikih odmeval njen tek v visokih petah. Kmalu je prišla do svojih soban. Delila si jih je z Ewlyn, toda njune prostore so še vedno ločevala majhna lesena vrata. Maeve nikoli ni vstopila tja, ni hotela vdirati v Elwynino zasebnost. Kar je bilo malce ironično.
Zazrla se je v lepo ognjišče nasproti njene postelje. Ogrevalo je spalnico ter jo ponoči dobro osvetljevalo. Kraljica ga je oboževala, bil je kot nekakšna topla odeja, ki jo je navdajala z varnostjo.
V roki je pridržala pismo. Nameravala ga je vreči v ogenj, da bi ga ognjeni zublji spremenili v pepel. To je velikokrat storila z maminimi pismi, včasih tudi s kakšnim drugim, ki jo je obremenjevalo. Ko jih je vročina uničila, se je počutila rahlo osvobojeno. Ni se ji bilo treba več ukvarjati z njim. Kot bi neka teža padla z njenih ramen.
Toda preden je storila kar je hotela, jo je prekinil ženski glas.
"Kaj počneš?"
********
Upam, da vam je zgodba do sedaj všeč, vesela bom kakršnega koli komentarja, srčka, kritike.... :)
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:clap_tone2::heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
woooow. to je A.M.A.Z.I.N.G
0
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
Zaljubljena...
LJUBEZEN JE ZAPLETENA ALI MOJE ŽIVLJENJE JE POLNO LJUBEZNI - UVOD (1.del)
Ogledov: 632 Odgovorov: 01
Mika123
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: