Priprave na obletnico poroke so ob materinem prihodu potekale še bolj vneto kot prej. Cerelia Kavan je morala poskrbeti za vsako, še tako majhno podrobnost. "Obletnica mora biti popolna, saj si vendar kraljica Zeknawa!" To je bil nekakšen stavek, ki ji ga je vedno znova prigovarjala ter vbijala v glavo. Ko sta nesli mere za obleko krojaču, na čajanki z dvorjankami, ob pregledovanju jedilnika, pri načrtovanju okrasitve.
Maeve je bila vsak večer tako izčrpana kot že dolgo ne. Mama je postajala še pogostejši razlog pri zažiganju pisem z Elywn. Skupaj z morilko je bil to že nekakšen obred, ki sta ga poimenovali polnočno požiganje pisem. Ime se je stražarki zdelo zelo poetično, zato se je takoj strinjala, ko ga je kraljica predlagala.
"Razglašam, da se najin polnočni obred sedaj uradno imenuje polnočno požiganje pisem," je nekega dne razglasila Maeve ter se ob tem nasmehnila. Ravno pred tem je v ogenj vrgla kos papirja in opazovala, kako izginja v plamenih.
Trenutek kasneje se je oglasila tudi Elywn. Ta je ponavadi samo v tišini opazovala, skoraj nikoli pa spregovorila, zato so bile njene besede še toliko bolj presenetljive. "Všeč mi je. Zveni nekako poetično."
"Nisem vedela, da se spoznaš na poezijo," je z dvignjeno obrvjo odgovorila kraljica.
Dekle nasproti nje se je skrivnostno nasmehnilo. "Veliko stvari še ne veš o meni."
Maeve si je priznala, da si je želela vedeti. Hotela je vedeti vse o njej. Kaj je njena najljubša barva, ima res rada poezijo, zakaj opravlja ta poklic, ki ga, kako pozna kralja, kaj počne, ko jo ne opazuje in nenazadnje kdo je oseba, ki ji posveča skoraj vsa pisma na njunem zažiganju pisem.
"Mogoče si jih želim izvedeti," je šepetaje odvrnila, tako tiho, da je mislila, da je Elywn ni slišala, saj se morilka ni odzvala. Toda nekaj trenutkov kasneje so se do njene roke tiho priplazili prsti ter se je nežno dotaknili. Maeve je rahlo zardela. Ni se odmaknila.



Toda sedaj se ni več nahajala pred toplim kaminom z Elywn ob sebi. Pred njo za mizo je sedela mater in ženskam zbranim okoli navdušeno razlagala vse podrobnosti o pomembnem večeru.
"Samo še dva tedna!" je navdušeno zacvilila ena od dvorjank in ostale so ji prikimale.
Maeve je razumela navdušenost vseh zbranih. Zabavno je organizirati veličastni ples. Še sama se je poskusila spraviti v dobro vzdušje, toda razlog slavja je to preprečil. Še nekaj več kar jo je spomnilo na to, da kralja Emrysa ni ljubila.
"Torej, slavje se bo začelo s prvim plesom, ki ga bosta seveda izvedla kralj in kraljica," je ponosno razlagala Cerelia in pogledovala proti Maeve. "Nato se jima bodo pridružili še ostali in sledila bo velika pojedina. Služabnikom sem že naročila, naj se pripravijo. Toda moramo organizirati še vse okrasje."
Dame so ji prikimale. Nekaj jih je veselo zaploskalo, komaj so čakale na posebni dan. Takoj se je vedelo, da je pri organiziranju glavna kraljičina mama in to se je spoštovalo. Ta se je tokrat vprašljivo ozrla proti Maeve.
"Ljubica, kako se ti zdi?" To je izgovorila skrbno, toda dekle je vedelo, da nima veliko izbire.
"Vse se mi zdi v redu. Kaj pa obleka za na ples?" je hitro spremenila temo. Ni želela govoriti o sebi.
Vprašanje je na srečo delovalo, saj so vse v sobi takoj začele govoričiti o čudoviti toaleti, ki jo bo nosila.
Vse, razen Elywn. Maeve se je vztrajno ozirala vanjo ter jo pogledovala z drugega konca sobe. Stala je v kotu, tako tiho in mirno, da bi jo lahko zgrešil, če ne bi podrobneje pogledal. Kot senca. Čudovita senca, ki bi jo dekle najraje opazovalo večno.
Tako rada bi z njo počela karkoli. Nekaj, da bi obe pozabili na vse skrbi. Da bi bili samo navadni nepomembni dekleti in ju nihče ne bi poznal.
Iz razmišljanja jo je prekinil oster mamin glas. "Srčica, si še tukaj?" Besede so bile lepe, toda njihov ton je bil razdražen. Maeve je hitro prikimala. To se ji je čisto prepogosto dogajalo. Toda misel, da bi z Elywn skupaj živeli na nekem oddaljenem kraju popolnoma v samoti, se ji je zdela mamljiva. Rahlo se je nasmehnila.
Toda seveda se to ne bo nikoli zgodilo. Bedno upanje. Spet se je osredotočila na poslušanje matere in izklopila vse ostale dele svojega telesa.



"Hočem se naučiti boriti." To so bile besede, ki jih je Maeve kar sredi dneva izustila Elywn, ko sta bili sami. Toda vedno bolj je razmišljala o tem, kako rada bi čas vsaj nekako čas preživljala z morilko. In učenje samoobrambe je bilo prva stvar, ki ji je prišla na pamet. Poleg tega je v sebi že nekaj časa hranila željo, da bi se naučila kakšno omrambno tehniko, glede na to, da je bila kraljica. Ob sebi pač ne bo vedno imela stražarjev, ki bi jo varovali in ni si ravno želela doživeti lastnega atentata.
Pričakovala je, da bo Elwyn sprva nasprotovala. Zakaj, že sama misel, da bi se kraljica Zeknawa bojevala se je zdela absurdna. To ji je pred časom povedal tudi general straže, ki ga je Maeve prosila vsaj za nekaj osnov.
"Vaše visočanstvo, iskreno se opravičujem, toda kraljica se preprosto ne more boriti. Ta namen opravljamo mi, stražarji, ki vam zvesto služimo." Morda je misel res zvenela iskreno dobrosrčno, toda dekletu se je odgovor zdel neumen. Kaj če se enkrat ob njej ne bo nahajalo ducat stražarjev, ki bi jo branili? Tega se očitno ni nihče spraševal.
Zato je imela v ta namen že pripravljenih zalogo razlogov, zakaj je bila samoobrama učinkovita. Toda Elwyn ji ni nasprotovala. Ob zastavljeni želji je samo pokimala z glavo in odvrnila: "V redu. Toda potrebovala boš neka druga oblačila. V tej toaleti bi se mogoče še lahko branila, toda za učenje je nemogoča. Kakšno preprosto krilo ali hlače ter srajca pa bi zadostovali."
Maeve je ostala odprtih ust. Ji morilka ni niti malo nasprotovala? Bila je nenavadno vzhičena, toda odgovor na vprašanje je bil sramoten: "Mislim, da si od vseh oblek v moji garderobi ne lastim niti enega para hlač." Štorasto se je nasmehnila. Če pomisliš, je bila njena izbira oblačil res rahlo omejena.
Elywn je za nekaj trenutkov razmišljala, nato pa nerodno predlagala: "Mogoče, si lahko izposodiš kakšne moje hlače in majico?"
Kraljica je samo hitro prikimala. Seveda ni bilo nič takega, toda ko se je nekaj trenutkov kasneje nahajala v stražarkinih oblačilih, ji je srce močno razbijalo. Svoj pordel obraz je pripisala hladnemu prepihu.
Morilka je stopila do nje ter začela z razlaganjem. "Torej, osnove. Prvo, to je samo taktika obrambe. Če prva napadeš ti, bo verjetno manj uspešna. Lahko?" Z rokami se je nežno dotaknila Maevinih dlani, ko ji je ta prikimala ter jih stisnila v pesti.
"Roke držiš tako. Noge pa imej narazen v položaju ramen." Spremenila je pozo in vladarica jo je posnemala.
Nato je počasi zamahnila z rokama, da je Maeve lahko natančno videla kaj je storila.
"Je to v redu?" je vprašala in gib ponovila še enkrat, tokrat hitreje.
Elywn je prikimala. Izgledala je prav nekako ponosno. "Odlično je. Poskusi uporabiti celotno telo." Še enkrat je pokazala, kako je prav.
"Upam, da ne, toda če boš to kdaj morala uporabiti ciljaj v grlo, nos ali ta predel malo nad trebuhom." S prsti je pokazala kje se točka nahaja ter nato spet stopila bližje k dekletu. "Poskusi na meni."
"Čakaj, te moram res udariti?" Maeve tega ni hotela. Kaj, če jo po nesreči celo poškuduje?
"Samo čisto narahlo, da preverim, če vajo pravilno izvajaš," se je Elywn toplo nasmehnila. "Ne skrbi. Saj res, ena pogosta napaka. To velja še posebej pri moških napadalcih. Ne ciljaj v mednožje. Njihovi instinkti ponavadi najhitreje hočejo obvarovati ravno ta predel, kar pa lahko z nekaj vaje izkoristiš in jih udariš v na primer obraz."
Kraljica je morala priznati, tako razmišljanje je bilo izredno pametno. Elywn je bila odlična učiteljica. Skupaj sta ponovili nekaj novo naučenih gibov in kmalu se je dekletu zdelo, da bi ji na tla mogoče res že uspelo spraviti kakšnega moškega. Poskušala je misliti predvsem na to, ne pa na metuljčke, ki so se pojavili kadarkoki je stražarka popravila njeno držo.
Ko sta končali, je bila Maeve vidno izčrpana. Iz nje je kar tekel znoj, zato je komaj čakala, da smukne v banjo. Toda po glavi se ji je še vedno podilo vprašanje.
"Zakaj si mi sploh ponudila pomoč pri učenju samoobrambe?" Odgovor na to jo je žrl že celo popoldne.
"Zaslužiš si vedeti vsaj malo o bojevanju. Vem, da moje povprečne učne ure niso bile nekaj izjemno posebnega, toda bilo je vsaj nekaj. V tem svetu se moramo ženske znati boriti." To je Elywn spregovorila z velikim žarom v očeh. Kraljica ga je razumela. Nikoli ni podrobno razmišlaljala o tem, toda kaj se dogaja z revnejšimi prebivalkami, ki se ne znajo braniti, na voljo pa nimajo osebnih stražarjev? Grozote, o katerih rajši ni razmišljala.
"Hvala." Maeve ji je namenila iskren nasmeh in se narahlo dotaknila njene rame. V fizičnem dotiku ni bila ravno spretna, ko je morala z njim izražati čustva. Upala je, da je Elywn to razumela. Dan ji je veliko pomenil.
Ugotovila je, da bo najbolje, če odide. Z morilko sta se samo nerodno gledali, saj nobena ni vedela, kaj naj reče. Z roko je odzdravila ter se počasi se sprehodila iz svoje sobe v zavetje tople vode.
********
Tale del je bil malo daljši, ampak vseeno upam, da ste ga prebrali do konca. Vesela bom kakršnih koli komentarjev ali srčkov. :)