Maeve je morala priznati, da je bila sobana čudovito okrašena. Povsod so bili zlati okraski, ki so se lepo skladali z njeno elegantno obleko. V ozadju je orkester igral nežno balado, gostje pa so bili zbrani za veliko mizo ob robu. Kot je povedala Cerelia Kavan, najprej je sledila večerja, nato pa ples.
V trenutku, ko je kraljica vstopila pa je glasba utihnila. Kot na poroki. Bilo je čisto preveč podobno kot takrat. Premnogo stvari jo je spominjalo na tisti dan. Vse oči so bile kar nankrat uzrte vanjo. Kralj Emrys, mater, ostali dvorjani.
Sledila je hladna tišina. Nato pa njena mati, katere koraki so odmevali po tleh. "Maeve zamujaš," je ostro zašepetala, potem pa se vsem na očem široko nasmehnila. Še ob karanju hčerke pred vsemi, ji je nekako uspelo ohraniti dober vtis. "Gostje že čisto predolgo časa čakajo. Hitro, z njegovim visočanstvom bosta sedaj otvorila ples." Spodbodno se je priklonila ter se odmaknila, da je Maeve lahko stopila do plesičša, ki se je čudežno popolnoma izpraznilo. Gostje so si, nagneteni ob robu ne tako majhne sobane, šepetali v pričakovanju.
Na sredini jo je že čakal Emrys. Ko sta bila drug od drugega oddaljena samo še kak meter, sta se oba rahlo prikleknila, nato pa je kralj nerodno prejel kraljičino orokavičeno roko. Maeve je bila enkrat za spremembo vesela, da je nosila rokavice, saj tako moškemu ni bilo treba občutiti njenih potnih rok.
Orkester je začel spet igrati in skupaj sta se zavrtela v ritmu. Melodija je bila pomirjujoča, dekle pa si je v glavi štela korake. Če se zmoti tukaj, ji mati ne bo nikoli oprostila. Noge so se ji avtomatsko premikale. V uvodni ples ni vložila nobenega čustva. Ko je pogledala Emrysa nasproti nje, ji je ta vztrajno strmel v oči, toda ona je odmikala pogled. Hotela je samo, da se ples konča, ona pa se bo izgovorila z bolečinami v trebuhu ali kaj podobnega.
Glasba pa se je vlekla in vlekla. Po nekaj najdaljših minutah njenega življenja, sta se ustavila, množica pa je navdušeno zaploskala. Na plešiče je takoj prihitelo nekaj parov. Vsi so hoteli ujeti vsaj nekaj besed s kraljem ter kraljico. In to jim je še kako dobro uspelo. Ker sta bila poročena, sta se morala držati skupaj, zato sta oba drug zraven drugega odgovarjala na nepomembna vprašanja ter se prisilno smehljala. Vsaj enkrat se je Maeve zdelo, da sta si s soprogom podobna.
Ko se je že hotela opravičiti in oditi je do njiju prišel drug par. Nato jo je na ples povabil baron iz sosednjega kraljestva. Nato pomemben Zeknawški general. Potem so spet sledile čestitke.
"Samo še en ples," si je ves ta čas kot mantra ponavljala Maeve. In tako naprej v neskončnost.



Udoben naslanjač je stvar, ki jo je ves ta čas rabila v življenju. O tem je razmišljala Maeve, ko je sedela pred ognjem, končno rešena steznika ter tesne obleke. Spletične so pred časom odšle in prosti čas je izkoristila za kratko kinkanje na stolu. Ki se je izkazal za izjemno dober prostor za spanje.
Sredi proslave je res začela tarnati zaradi slabosti, toda ta je postala kar resnična. Sploh se ji ni bilo treba pretvarjati, po dolgem pitju mehurčkaste pijače ter sprejemanju dobrih želja, je postajala vedno bolj zelena v obraz. Še Emrys je izrazil nenavadno skrb zanjo, kar je res pomenilo, da je nekaj očitno narobe.
Tako se je nemudoma znašla nazaj v svojih sobanah. Služabnice so jo v hitrem postopku preoblekle, nato pa na njeno željo pustile same. Res se je morala spočiti.
Toda po kratkem počitku se je že lotila prepogibanja papirjev za nočni shod z Elywn. Polnočno požiganje pisem. Bilo je njuna stalnica, hkrati pa se je z žensko hotela pogovoriti. Je njun skorajšnji poljub res nekaj pomenil? Želela si je vsaj malo razjasniti misli, ki jih je trenutno ovijala gosta megla.
Škripajoča vrata so se odprla in v sobo je stopila morilka. Res je bilo, da je morala kraljico ves čas paziti, toda še vedno se je morala preobleči, take zasebnosti, da bi to počeli v skupni sobi pa še nista imeli.
Na Maevino presenečenje v rokah ni imela ničesar. Ne pisma, niti najmanjšega koščka papirja ne. Kot, da bi pozabila. Je res?
Elywn se je usedla na stol poleg nje ter opazovala plešoče plamene. Tako kot vedno. Toda nekaj se je spremenilo. Stražarka je šele sedaj iz žepa potegnila zmečkano, rahlo obledelo kuverto. Nekaj časa jo je le nemo opazovala. Njena drža je bila zgrbljena, ko je mečkala krhke robove ter podrobno preučevala svetlobo kamina.
"Njeno ime je bilo Octavia," je začela z govorjenjem. V njenih očeh je bilo polno čustev. Maeve je vedela, da bo to kar bo povedala pomembno.
"Poznali sva se… Že od nekdaj." Ob tem se je morilka rahko nasmehnila. To je bil nasmeh poln bolečine. "Imela sem jo rajši kot karkoli na svetu. Skupaj sva nabirali jagode, sanjarili. Toda zapletla sem se z napačnimi ljudmi. In ti ljudje so mi jo odvzeli." Na obraz ji je prišel nov nasmeh. Nasmeh, ki je skušal pozabiti.
"Ja, težko bi ti manj podrobno razložila." In spet se je nasmejala. Šala, ki je poskušala omiliti naelektreno ozračje.
"Toda želim, da vsaj nekaj veš o moji preteklosti. O meni. Jaz vidim vsak košček tvojega življenja. Ti pa o meni ne veš ničesar." Tokrat je Elywn pogledala Maeve v oči. V njih so se lesketali slani kristali in grozili, da bodo kmalu prišli na površje.
"Ne želim biti samo neznanka, Maeve."
Toda Maeve je vedela. Elywn zagotov ni bila samo neznanka. Bila je oseba, ki ji je lahko zaupala. Oseba z nenavadnim smislom za humor, ki čudovito zna z besedami. Oseba, ki zna pokazati svoja čustva. Oseba, ki je hkrati ranljiva, a tako močna. Oseba, ki jo ima rada. Bolj kot karkoli na svetu. Le, da ji tega nikoli ni znala povedati.
Najraje bi takoj zakričala vse popolne stvari o njej. Ki jih ni bilo malo. Povedala bi ji vse, o čemer je ravnokar razmišljala.
"Elywn. Nisi samo neznanka."
Izpustila je kup pisem, ki jih je prej držala v rokah, da so se raztresla po kamnitih tleh. S prsti se je stegnila proti morilkinim skodranim lasem ter jih odmaknila z njenega obraza. Z njimi je potovala od tam po robu vseh obraznih potez in samo občudovala njihovo lepoto. Sploh se ni zavedala, kdaj se je Elywn stegnila ter jo potegnila v svoje naročje. Zavedala se je samo čudovitih skorajda črnih oči v katere je strmela.
"Nisi samo neznanka," je še enkrat ponovila besede, le da jih je tokrat zašepetala, da so bile komajda slišne.
Previdno se je še bolj sklonila k Elywn, čeprav sta bili že sedaj njuna obraza oddaljena komaj nekaj centimetrov. Maevine ustnice so se narahlo dotaknile njenih. Zdelo se je kot, da se je v njej prebudila eksplozija čustev. Metuljčki v trebuhu so se prebudili in začeli plahutati s krili kot ponoreli. Stražarka je dišala po listih in mošusu, ta vonj je kraljica hotela ohraniti za vedno. Po nekaj trenutkih sta počasi razklenili obraza.
Elywn se je smehljala, bolj kot kadarkoli prej. "In ti praviš, da nisi poetična?" je pristavila ter ob tem še kar tesno objemala Maeve. Obe sta se začeli glasno smejati. To je bil zvok čiste sreče.
"Pazi, kmalu te bom še prekosila v pisanju pesmi." Maeve ni vedela ali je Elywn pisala pesmi ali ne, toda nekaj ji je govorilo, da je odgovor pritrdilen.
"Nikoli," se je smehu spet pridružila stražarka, ki pa ga je kmalu prekinila s še enim poljubom. Ta je počasi začel postajati bolj strasten. Kraljica je še bolj razmršila morilkine kratke lase, ko sta se stiskali na stolu ter se smejali čisti pijani sreči.
To je bil dan, na katerega se polnočno požiganje pisem ni zgodilo. Zgodilo pa se je nekaj drugega, kar je bilo Maeve in Elywn veliko bolj pomembno kot to.
V temi se je lahko slišalo samo še nežno prasketanje ognja.
*******
Jej, smo že pri 7. delu! Upam, da vam je bil všeč! :))