Hej!
Upam, da vam bo všeč. Nadaljevanje pride jutri ker pišem knjigo in bi bilo težje vse spraviti noter. Upam, da boste uživali. Ovvv in to ime Evangeline je mišljeno, kot kdo to opisuje. Zdaj pa moram nehati, da boste lahko uživali.

Evangeline
Letim v vesolju. Prečidovito je. Vidim lahko Zemljo, Venero, zvezde, ozvezdja in Sonce. Občutek je super lahko začutim toploto in marz hkrati. Izgleda kot, da gledam z dveh različnih oseb. Ena lebti tako visoko, da vidi celo vesolje. Druga oseba sem jaz. Lahko vidim vse okili sebe in nato se začnem hitro premikati proti svetlobi. In sem vedno bližje in bližje. Tako svetla je, da bi me lahko zaslepila. In na to se zbudim in ugotovim, da so to bile le sanje. Privadim se na svetlobo in se vstanem iz postelje. Počasi se odpravim na straniščne. Nevem zakaj, ampak moja navada se je vsako jutro vsati in iti na stranišče. Ko pridem s stranišča se spomnim, da danes letim v Ameriko. Stopim iz stranišča v dnevno sobo in nato v jedilnico, kjer na mizi opazim dvesto evrov in pa majhno sporočilce. Opazim da sem sama.

Lina, pravilno ravnaj z denarjem!
Ne zapravi preveč! lepo se imej!
Christian

Ohh! On pa njegova potreba po posebnosti. Vsi me kličejo Eva samo Christian me kliče Lina. Ampak vseeno kako prijazno od njega dal mi je dvesto evrov. Tako je prijazen. Le kako naj se zahvalim svojemu starejšemu bratu!? Zaslišim zvonenje telefona. No to je najbrž moj telefon. Moram se oglasiti samo najti moram moj star, zahrbten in najljubši telefon. Le kam sem ga dala? Aha! Pa te imam. Mami kliče. Oglasim se.
»Ja!« verjetno rečem malo preglasno.
»Dobro jutro Eva. Kako si spala?« reče moja mama z nežnim glasom.
»Super sem spala mama« ta laž vedno uspe.
»No kličem zaradi denarja. Pojdi k pislani mizi« in se počsi odmajam v dnevno sobo k pislni mizi.
»Ja?« potrdim, da sem pri pislni mizi.
»No tam te čaka koverta v kateri je denar. Pametno ga uporabi Eva. Lepo se imej. In pazi, da po tojem dopustu ne bova midva z atom imela vnuka!« reče mama. Me sploh ne presenti njena pripomba o nosečnosti. To mi pravi že od dvanajstega leta od kar imam mesečno perilo. Odgovorim lahko le z »Hvala za denar in se bom potrudila, da se bom imela lepo adijo mami. Pa pozdravi še atija, Samuela in Vittorije.« In potem prekinem zvezo. Že zdaj pogrešam mlajšega bratca in sestrico. S pisalne mize vzamem kuverto v kateri je še štiristo evrov. O marička! Koliko denarja! Kar šesto evrov za štirinajst dni v Ameriki! Zelo prijazno od njih. Odpravim se v kuhinjo in se odločim kaj bom pojedla za zajtrk. Pojem premalo soljena jajca in spijem kozarec pomarančnega soka. Let imam ob dveh tako, da bom v Ameriki okoli pol desetih. Zakaj za boga se je tako težko popolnoma zbuditi. O pišuka! Saj to ne more biti res kako sem lahko tako pozabljiva! Kako si lahko pozabiš pripraviti dva kovčka stvari. Kako sem lahko tako raztresena? Hitro grem v spalnico in najdem dva kovčka. Eden je večji od drugega. Največji je popolnoma črn kovček drugi pa je tudi črn ampak ima temno modre zvezde. Zelo lep in mehek kovček, ampak v notranjosti je trd kot prva platnica knjige s trdo vezavo. Drugi je podoben le, da je malo mehkejši. Vzamem oba in se napotim v sobo. Kovčka položim na tal na sredino sobe in pazim, da bom lahko odprla predala z oblekami. In ravno ko sem zagreta pozvoni telefon. Kaj je pa zdaj? Ali danes ne bo nič počitka? Našobim spodnjo ustnico in se odpravim k atovi in mamini pisalni mizi in vidim, da kliče Christian.

Upam, da ste uživali. Drugi del pride jutri. Lepo se imejte še naprej!