Hej ljudeki<3
lihkar sm napisala nov del tkoda upam, da vm bo ušeč. Uživejte:heart:.
----------------------------------------------------------------------------------------
"Boš vzela lučko ali sladoled na kepice?" moje misli prekine sladoledar. "Mhmmm, bom lučko," rečem malce zmedeno. Iz skrinje vzame lučko, mi jo poda ter reče: "Euro in dvajset centov, prosim." Iz žepa vzamem bankovec in mu ga izročim. "Hvala," rečem nato pa tudi sama odhitim nazaj k ležalnikom.
"Nazaj sem," malce glasneje rečem, ko prispem do mesta, kjer smo imeli naše stvari. "Končno," zavzdihne mama. "Imamo vse?" vprašam, hkrati pa pograbim torbo z brisačami. "Mislim, da ja," reče oče in gleda okoli sebe, da bi videl, če smo kaj pozabili. "Vse imamo," odloči mama, nato pa se skupaj odpravimo proti apartmaju.
Na poti slišim mamo in očeta, kako se nekaj šepetaje pogovarjata. "Si slišal, da se govori, da je v apartmaju levo od nas, tisti bogati arabec?" mama tiho vpraša očeta. "Ah, kar nekaj. Kot da se nam lahko to zgodi," oče zavije z očmi. "Ampak... kaj če je res?" previdno vpraša mama. "Ah, Vanesa, ne verjemi vsemu, kar slišiš. Veliko ljudi to dela samo zato, da bi videlo tvojo reakcijo oziroma reakcijo človeka, ki se mu zlažejo," prhne oče. "Ampak danes sem pri stojnici s sladoledom videla dekle, ki je bilo isto kot njegova hči. Veš, katero dekle mislim?" radovedno vpraša. Zavem se, da ne bo odnehala, dokler ne bo dobila potrdila, da je tisti človek res v tem kompleksu. "Še sanja se mi ne," vztraja oče. "Tista, ki je ponesreči pohodila Laro dvajset minut nazaj," hitro razloži mama. "Vanesa, res se mi ne ljubi poslušati teh tvojih zgodbic. Sploh pa ne pred otroki," zdolgočaseno reče oče. "Ampak ..." začne, vendar jo oče prekine. "Ne. Pred. Otroki." pove šepetaje, vendar razločno. "Prav," se vda mama, potem pa celo pot ne spregovori niti besede ...
Ko prispemo do apartmaja, iz žepa vzamem ključ in odklenem vhodna vrata. Torbo vržem na teraso, sama pa se odpravim pod tuš, saj imam na sebi še vedno nekaj peska. Ravno želim odpreti vrata kopalnice, ko nekdo potrka na vhodna vrata. Pižamo ter moje spodnje perilo odložim na jedilno mizo, v naslednjem trenutku pa že pritisnem na kljuko vhodnih vrat. In spet jo zagledam ... stoji pred vrati in me gleda z nasmehom na obrazu ... "O hej! Ti si tista, ki sem jo ponesreči pohodila, kajne?" zardi. "Mhm, sem ja," odvrnem. "No ja, še enkrat oprosti. Samo prinesla sem plastenko, ki ste jo pozabili na plaži," reče in mi poda svetlo modro plastenko, polno sparjene vode. "O, hvala ti. Sploh nisem vedela, da smo jo pozabili," se zasmejem. "Ah ja. Lepo se imej!" rečem presenetljivo mirno. "Ni problema. Ti tudi. Adijo!" reče, nato pa mi pokaže hrbet in se odpravi proti sosednji hišici. Nekaj sekund še stojim pred vrati, nato pa slišim mamo, kako vpije, naj se uredim, saj se bo film kmalu začel. Odpravim se v kopalnico, medtem pa premišljujem, zakaj se zmeraj tako čudno počutim, ko srečam to dekle ... Je možno, da...? Ah ne, najbrž si spet samo domišljam. To misel hitro odpravim iz glave ter se posvetim tuširanju. Čez petnajst minut sem pripravljena in pridem v dnevno sobo. Na kavč se namestim ravno takrat, ko se začne film.
Ne morem verjeti, da sem dve uri in pol samo sedela in gledala zaslon. Film sploh ni bil zanimiv. V bistvu sploh nisem sledila dogajanju, saj sem ves čas razmišljala o tistem dekletu. Kaj pa če je res ... ampak to ne more biti mogoče. Ne, ne, ne, ne zagotovo ni to. Mogoče me je pritegnila zato, ker je drugačna od ostalih. Kaj pa vem ... ampak tisto zagotovo ni. Ne more biti. To misel preženem iz glave in se odpravim v posteljo ter v naslednjem trenutku zaspim.
------------------------------------------------------------------------------------------------------
huh to je to. če vm je blo všeč lajkejte pa komentirejte:heart:res bi bla vesela če bi na tejle objavi dobil 10 al pa več komentarjov:sweat_smile:. no ja lepo se mejteeee, adiossss:heart:
aja pa hvala vsem k berete tole zgodbo:sweat_smile::heart:
zdj pa res adios:joy: